Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno plačilo osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, poleg tega pa je tožniku tožena stranka izplačevala še del plače iz naslova delovne uspešnosti. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožnik ves čas prejemal višjo plačo kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačo v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova premalo izplačanega nadomestila plače v roku 8 dni obračuna: - 369,54 EUR in ji po plačilu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2010 dalje do plačila, - 771,27 EUR in ji po plačilu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 dalje do plačila, - 744,59 EUR in ji po plačilu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2010 dalje do plačila, - 831,95 EUR in ji po plačilu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2010 dalje do plačila, - 127,21 EUR in ji po plačilu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 dalje do plačila in ji plačati zakonske zamudne obresti od neto zneska bruto nadomestila 349,62 EUR od 15. 6. 2010 do 18. 10. 2012. Kar zahteva tožnik iz tega naslova več ali drugače (izplačilo 349,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2012 dalje do plačila ter izplačilo bruto zneskov in zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov), se zavrne (točka I izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je iz naslova premalo izplačanih neto plač dolžna izplačati tožeči stranki znesek 10.056,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 342,82 EUR od 15. 6. 2011 dalje do plačila, - 351,94 EUR od 15. 7. 2011 dalje do plačila, - 294,82 EUR od 15. 8. 2011 dalje do plačila, - 390,80 EUR od 15. 9. 2011 dalje do plačila, - 351,94 EUR od 15. 11. 2011 dalje do plačila, - 348,72 EUR od 15. 12. 2011 dalje do plačila, - 347,00 EUR od 15. 1. 2012 dalje do plačila, - 232,91 EUR od 15. 2. 2012 dalje do plačila, - 184,91 EUR od 15. 3. 2012 dalje do plačila, - 346,00 EUR od 15. 4. 2012 dalje do plačila, - 298,04 EUR od 15. 5. 2012 dalje do plačila, - 417,21 EUR od 15. 6. 2012 dalje do plačila, - 310,72 EUR od 15. 7. 2012 dalje do plačila, - 346,01 EUR od 15. 8. 2012 dalje do plačila, - 394,00 EUR od 15. 9. 2012 dalje do plačila, - 24,30 EUR od 15. 10. 2012 dalje do plačila, - 334,84 EUR od 15. 11. 2012 dalje do plačila, - 331,33 EUR od 15. 12. 2012 dalje do plačila, - 282,33 EUR od 15. 1. 2013 dalje do plačila, - 378,33 EUR od 15. 2. 2013 dalje do plačila, - 234,32 EUR od 15. 4. 2013 dalje do plačila, - 327,40 EUR od 15. 5. 2013 dalje do plačila, - 375,40 EUR od 15. 6. 2013 dalje do plačila, - 245,09 EUR od 15. 7. 2013 dalje do plačila, - 375,40 EUR od 15. 8. 2013 dalje do plačila, - 327,40 EUR od 15. 9. 2013 dalje do plačila, - 279,40 EUR od 15. 10. 2013 dalje do plačila, - 195,20 EUR od 15. 11. 2013 dalje do plačila, - 29,25 EUR od 15. 12. 2013 dalje do plačila, - 77,25 EUR od 15. 1. 2014 dalje do plačila, - 175,38 EUR od 15. 2. 2014 dalje do plačila, - 31,38 EUR od 15. 4. 2014 dalje do plačila, - 224,45 EUR od 15. 5. 2014 dalje do plačila, - 224,41 EUR od 15. 6. 2014 dalje do plačila, - 176,48 EUR od 15. 7. 2014 dalje do plačila, - 272,48 EUR od 15. 8. 2014 dalje do plačila, - 176,51 EUR od 15. 9. 2014 dalje do plačila, ter ji poleg tega od ustreznega preračunanega zneska bruto plač glede na neto plače za: - maj 2011 v višini 1056 EUR - junij 2011 v višini 1056 EUR - julij 2011 v višini 1008 EUR - avgust 2011 v višini 1104 EUR - september 2011 v višini 1056 EUR - november 2011 v višini 1056 EUR - december 2011 v višini 1056 EUR - januar 2012 v višini 1056 EUR - februar 2012 v višini 1008 EUR - marec 2012 v višini 1056 EUR - april 2012 v višini 1008 EUR - maj 2012 v višini 1104 EUR - junij 2012 v višini 1008 EUR - julij 2012 v višini 1056 EUR - avgust 2012 v višini 1104 EUR - september 2012 v višini 960 EUR - oktober 2012 v višini 1104 EUR - november 2012 v višini 1056 EUR - december 2012 v višini 1008 EUR - januar 2013 v višini 1104 EUR - februar 2013 v višini 960 EUR - april 2013 v višini 1056 EUR - maj 2013 v višini 1104 EUR - junij 2013 v višini 960 EUR - julij 2013 v višini 1104 EUR - avgust 2013 v višini 1056 EUR - september 2013 v višini 1008 EUR - oktober 2013 v višini 1104 EUR - november 2013 v višini 1008 EUR - december 2013 v višini 1056 EUR - januar 2014 v višini 1104 EUR - februar 2014 v višini 960 EUR - april 2014 v višini 1056 EUR - maj 2014 v višini 1056 EUR - junij 2014 v višini 1008 EUR - julij 2014 v višini 1104 EUR - avgust 2014 v višini 1008 EUR, odvesti ter plačati pristojnim organom vse prispevke in davke, vse v 8 dneh pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna opustiti trpinčenje tožeče stranke na delovnem mestu ter ji za povzročeno psihično trpljenje oziroma duševne bolečine zaradi trpinčenja plačati odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.“ (točka II izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 187,76 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper ugodilni del sodbe, za izpodbijanje katerega nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži, da mora tožniku povrniti stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je dejstvo, kar izhaja iz izpovedi prič zaslišanih v zadevi opr. št. I Pd 1485/2012 - zapisnik z dne 20. 1. 2015, da se je ustni dogovor o višini plač sklepal na enak način z vsemi delavci in nihče ni omenjal plačila po pogodbi o zaposlitvi. V tem sporu priče na izpovedi še niso bile pripravljene, v obravnavani zadevi pa so izpoved prilagodile, saj jim je delodajalec grozil, da morajo govoriti v njegovo korist, sicer bo družbo zaprl in bodo ostali brez zaposlitve. Sodišče prve stopnje je prišlo do zaključka, da bi plača delavcev po pogodbi o zaposlitvi znašala enako kot urna postavka delavcev pomnožena s številom ur, svojega zaključka pa ne obrazloži. To pa ne drži. Iz tožnikovih plačilnih list od vključno oktobra 2010 do vključno aprila 2011 izhaja, da je bila njegova urna postavka 6,00 EUR na uro + malica + prevoz, kot je tožnik zatrjeval. Tik pred prejemom tožnikovega odškodninskega zahtevka pa se je znižala. Nikoli ni bilo govora, da bi se plača kakorkoli delila na stimulativen ali kakšen drug del. Z majem 2011 pa je tožena stranka tožniku začela izplačevati bistveno nižje plače, ostalim delavcem pa je ves čas plačevala v skladu z individualnim dogovorom prvotno na račun, nato pa del plače na roko. Tako je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo premalo izplačanih plač od maja 2011 do vključno avgusta 2012 (verjetno do avgusta 2014 glede na tožbeni zahtevek), saj bi moralo tožniku te zneske dosoditi. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, da delajo toliko kot prej in da ima tožena stranka sklenjene številne dogovore. Pomemben je promet in ne fiktivni ali drugačni stroški, ki jih tožena stranka izkazuje. Prav tako se sodišče ni opredelilo do tožnikove navedbe, da toženka že pet let redno posluje z ministrstvom, štiri leta redno z A., tri leta s B., zadnji dve leti z občino C. in občasno že deset let z družbo D. d. o. o.. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje iz naslova odškodnine zaradi diskriminacije na delovnem mestu, saj je diskriminacijo tožnik potrdil. Sodišče je preprosto verjelo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala tožnikove pritožbene navedbe. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožba neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (UR. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabno materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za obračun in plačilo prispevkov ter izplačilo neto zneskov plač za obdobje od maja 2011 do avgusta 2014 zavrnilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

7. V zvezi s tožbenim zahtevkom za izplačilo premalo izplačanih plač, glede na ustni dogovor, ki naj bi med tožnikom in toženo stranko obstajal, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju ves čas prejemal višjo plačo kot jo je imel dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Nadalje je ugotovilo in obširno obrazložilo, zakaj je verjelo toženi stranki in ne tožniku, da je bila tožnikova osnovna plača dogovorjena s pogodbo zaposlitvi iz leta 2003 in da so delavci tožene stranke prejemali tudi izplačila na račun delovne uspešnosti, ki je bila odvisna tako od uspešnosti vsakega posameznega delavca kot tudi uspešnosti družbe kot celote. Tožnik je v svoji izpovedi prihajal v nasprotje s samim seboj, njegova izpoved pa ni bila skladna z njegovimi tožbenimi trditvami in zahtevkom. Za razliko od tožnika pa je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala enako. Tudi iz zaslišanj tožnikovih sodelavcev izhaja, da so zatrjevanja tožene stranke resnična. Sodišče prve stopnje je tudi natančno pojasnilo, glede na izpovedi prič E.E. in F.F. v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 1485/2012, zakaj je štelo, da tožena stranka s tožnikom in nobenim od zaslišanih delavcev ni sklenila ustnega dogovora o višini urne postavke, ampak da so si delavci urno postavko glede na znesek iz pogodbe o zaposlitvi izračunali sami. Pri tem se pritožbeno sodišče povsem strinja z logično razlago sodišča prve stopnje, da je med gradbenimi delavci običajno, da se pogovarjajo o urnih postavkah in to predvsem v neto zneskih, saj je to tisto, kar po njihovem mnenju šteje, opozarja pa tudi na to, da je priča F.F. na naroku 20. 1. 2015 izrecno povedal, da je njegova plača določena v pogodbi o zaposlitvi, da se mu plačuje po 5,00 EUR neto na uro, da mu je bila taka plača določena že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, da mu pripadajo tudi stroški za malico in prevoz in da je plača v posameznem mesecu odvisna od števila ur. Iz izpovedi prič tudi izhaja, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju zaradi upada prometa delavcem znižala plače na račun uspešnosti in da jim ni izplačevala plač oziroma dela plač na roke. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo med strankama dogovorjeno plačilo osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, poleg tega pa je tožniku toženka do maja 2011 izplačevala še del plače iz naslova delovne uspešnosti, kar je skladno z 2. odstavkom 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in tudi z 2. odstavkom 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki je stopil v veljavo v leto 2013, pravilna. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da je tožnik ves čas prejemal višjo plačo kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v nasprotju s tožnikovo izpovedbo, da mu je bilo v letu 2003 rečeno, da če bo priden oziroma če bo več delal, bo dobil plačano več kot je določeno v pogodbi, pritožbeno zatrjevanje, da plačila iz naslova uspešnosti pri toženi stranki ni bilo.

8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, ki so za odločitev pomembne. Ne glede na to, s kom tožena stranka posluje, iz bilance za leto 2010 izhaja, da so se čisti prihodki od prodaje v primerjavi z letom 2009 znižali za četrtino. Zaradi tega so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim odškodninskim zahtevkom iz naslova trpinčenja in diskriminacije na delovnem mestu, podanem na podlagi 4. odstavka 6.a člena, 45. člena in 6. člena ZDR, oziroma 6., 7., 8. in 47. člena ZDR-1. Tožnikovih zatrjevanj ni potrdil nobeden od treh zaslišanih sodelavcev, prav tako pa tudi ne zakoniti zastopnik tožene stranke. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi ravnala protipravno s tem, da bi trpinčila tožnika, ga obravnavala diskriminatorno, pravilen.

10. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišča na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena sama krije svoje pritožbene stroške.