Jedro

Pogodba, sklenjena z odločilnim nedopustnim nagibom je nična samo, če so okoliščine, ki kažejo na sklenitev s takim nagibom, obstajale oziroma bile predvidljive že ob sklenitvi pogodbe. Dajatveni zahtevek, ki je sicer s tožbo uveljavljan kot posledica zahtevka na ugotovitev ničnosti, podredno pa razveljavitev pogodbe, je glede na dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka, mogoče obravnavati tudi neodvisno od omenjenih zahtevkov. Zato je bilo treba kljub zavrnitvi zahtevkov na ničnost in razveljavitev pogodbe sodbo prve stopnje glede odločitve o dajatvenem zahtevku razveljaviti. Kadar družbeni pravobranilec s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti, podredno razveljavitev pogodbe, obenem pa, da mora ena tožena stranka drugi toženi stranki plačati določen denarni znesek, sta toženi stranki enotna sospornika. Zato je treba na utemeljeno pritožbo ene spremeniti ali razveljaviti sodbo prve stopnje tudi glede druge tožene stranke, čeprav se ta ni pritožila, tožbeni zahtevek pa je celo pripoznala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 1. točki prvega odstavka izreka razveljavi.

- v 2. točki prvega odstavka izreka spremeni, tako da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je pogodba o delu št. 91/0103 za izgradnjo vijačnega kompresorja, sklenjena dne 22.4.1991 med pravnim prednikom prvotožene stranke in podjetjem J. p.o. brez pravnega učinka", zavrne.

- v 3., 4. in 5. točki prvega odstavka izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (glede druge tožene stranke) in sodbo na podlagi pripoznave (glede prve tožene stranke) - zavrnilo ugovor pasivne ligitimacije druge tožene stranke (1. točka prvega odstavka izreka); - ugotovilo ničnost pogodbe o delu št. 91/0103 (2. točka prvega odstavka izreka); - drugi toženi stranki naložilo, da mora zaradi ničnosti navedene pogodbe o delu vrniti prvi toženi stranki avans, ki ga je po tej pogodbi prejela in ki v revaloriziranem znesku na dan lastninskega preoblikovanja druge tožene stranke znaša 35.076.888,00 SIT (3. točka prvega odstavka izreka); - drugi toženi stranki naložilo, da mora prvi toženi stranki plačati 2.283.648,00 SIT obračunanih obresti od brezobrestnega predplačila, danega po pogodbi o izgradnji sistema za umetno zasneževanje (4. točka prvega odstavka izreka); - toženima strankama naložilo, da morata povrniti tožeči stranki pravdne stroške (5. točka prvega odstavka izreka); - zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe o delu št. 91/0103 (drugi odstavek izreka).

Zoper sodbo se je druga tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno obravnavanje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po naravi pravnega razmerja je mogoče o vseh tožbenih zahtevkih tožeče stranke v tej zadevi (ničnost, podrejeno pa razveljavitev pogodbe, plačilo druge tožene stranke prvi toženi stranki) odločiti samo na enak način zoper obe toženi stranki. Zato sta toženi stranki po določbi 196. člena ZPP enotna (tudi nujna) sospornika in se učinek pritožbe druge tožene stranke razteza tudi na prvo toženo stranko, čeprav je tožbeni zahtevek pripoznala in se zoper sodbo ni pritožila. S sodbo prve stopnje je v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka in drugem odstavku izreka odločeno o tožbenih zahtevkih in ugovoru pasivne legitimacije druge tožene stranke glede pogodbe o delu št. 91/0103 o izdelavi vijačnega kompresorja. Pogodbo sta dne 22.4.1991 sklenili prva tožena stranka (ki z lastninskim preoblikovanjem ni postala pravna naslednica prvotnega podjetja s kapitalom v družbeni lastnini, pač pa je ista pravna oseba, zato tožba in sodba ves čas napačno govorita, da je pogodbo sklenila pravna prednica prve tožene stranke) in J. p.o. Glede na to, da ni sklenila te pogodbe, je druga tožena stranka ugovarjala svojo pasivno legitimacijo, kar pomeni, da se je upirala kakršnikoli obveznosti na podlagi te pogodbe. Odločitev o tem ugovoru je lahko samo del odločitve o glavni stvari, ne pa samostojna odločitev, ki bi glede na določbe ZPP lahko predstavljala kvečjemu neko vmesno sodbo, ki pa takrat, ko se odloča o celotnem tožbenem zahtevku, kot je to napravilo sodišče prve stopnje, ni dopustna (315. člen ZPP a contrario). Pri tem pa izrek "ugovor pasivne ligitimacije drugotožene stranke se zavrne" že glede na to, da iz njega ni razvidno, o čem naj bi druga tožena stranka ugovarjala pasivno legitimacijo, upoštevaje da sta v pravdi obravnavana dva pravna posla, je nejasen in zato nerazumljiv. Zaradi tega je pritožbeno sodišče sodbo v 1. točki prvega odstavka izreka razveljavilo na podlagi določbe 1. odst. 354. člena v zvezi s 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP (vendar ne da bi vrnilo zadevo v tem obsegu v novo sojenje, ker nove samostojne odločbe o tem ugovoru ne bo). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na ničnost pogodbe o delu št. 91/0103 ugodilo zato, ker naj bi bila sklenjena z nedopustnim nagibom, da bi se družbena sredstva od prve tožene stranke (takrat še podjetja z družbenim kapitalom) brez podlage prenesla na drugo toženo stranko kot družbo z zasebnim kapitalom, kar je bistveno vplivalo na odločitev prve tožene stranke, da sklene to pogodbo, druga tožena stranka pa je za to vedela oziroma bi vsaj morala vedeti (2. odst. 53. člena ZOR), pri tem pa je prva tožena stranka nesmotrno gospodarila z družbenimi sredstvi, kar je v nasprotju s 5. členom ZOR. Dejstva, ki naj bi po stališču prvostopnega sodišča kazala na to, so plačilo velikega predujma, knjiženje tega predujma kot osnovnega sredstva v pridobivanju celo po sedmih letih od sklenitve pogodbe, čeprav je bil pogodbeni rok tri mesece in s tem umetno povečevanje (Đ) vrednosti svojega (torej družbenega) kapitala ter opustitev izterjave svoje terjatve iz te pogodbe oziroma vračila avansa in to celo v stečajnem postopku proti podjetju J. p.o. (s katerim je bila pogodba o delu sklenjena). Očitno je sodišče prve stopjne na podlagi dejstev, ki so prav vsa nastala po sklenitvi pogodbe, sklepalo na to, da naj bi prva tožena stranka že ob sklenitvi pogodbe računala s temi dejstvi, in ravno zato sklenila tako pogodbo in plačala drugi pogodbeni stranki velik avans. Za tako sklepanje pa ni prav nobene podlage. Iz revizijskega poročila kot javne listine namreč izhaja, da je izvajalec pogodbo o delu začel izpolnjevati in je vijačni kompresor izdelal v obsegu približno 80% (kar je precej več od obsega plačila z avansom), do nadaljnje neizpolnitve pogodbe pa je prišlo predvsem zaradi popolne spremembe projektov za umetno zasneževanje (za kar je bil kompresor namenjen) in pomanjkanja finančnih sredstev. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato nikakor ne kažejo na sklenitev pogodbe z odločilnim nedopustnim nagibom. To že zato ne, ker so nastale precej po sklenitvi pogodbe, ki sta jo obe pogodbeni stranki v začetku izpolnjevali tako, kot je bila sklenjena. Ob sklenitvi pogodbe pa okoliščin, ki bi kazale na nedopusten nagib, ni bilo; samo okoliščine, ki bi obstajale oziroma bi bile vsaj predvidljive že takrat, ko je bila pogodba sklenjena, pa bi lahko imele za posledico ničnost pogodbe. To pa pomeni, da je bilo o ničnosti pogodbe odločeno materialnopravno zmotno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP pritožbi druge tožene stranke glede odločitve iz 2. točke prvega odstavka izreka sodbe prve stopnje ugodilo in jo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o delu št. 91/0103 zavrnilo. Prvostopno sodišče bi lahko o podrednem tožbenem zahtevku na razveljavitev navedene pogodbe o delu odločilo šele, če bi zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev njene ničnosti (primerjaj določbo 3. odst. 182. člena ZPP). Ker je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo, torej o podrednem ne bi smelo odločiti. Vendar pa je to storilo in ga zavrnilo samo zato, ker je ugodilo primarnemu zahtevku. Ker je sodišče druge stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, bi torej moralo priti do obravnavanje podrednega zahtevka pred sodiščem prve stopnje, ki pa ga je že zavrnilo. Zato bi moralo pritožbeno sodišče obravnavati tudi ta del sodbe, čeprav se druga tožena stranka zoper njega sicer ni pritožila (saj je z njim uspela), tožeča stranka pa seveda pritožbe zoper ta del sodbe ni vložila, ker je uspela s primarnim tožbnim zahtevkom in torej ni imela interesa izpodbijati odločbe o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka (tako je - čeprav v obratni situaciji, ko je bil glavni zahtevek zavrnjen, podrednemu pa je bilo ugodeno - tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.12.1989, Poročilo VSS 2/89, str. 21). Pritožbeno sodišče pa je pri tem ugotovilo, da obravnavana pogodba o delu iz razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka in ugotovilo sodišče prve stopnje (in so enaki kot razlogi, uveljavljani kot podlaga ničnosti pogodbe), ne more biti izpodbojna (primerjaj predvsem določbo 111. člena ZOR). Materialnopravno je torej o tožbenem zahtevku na razveljavitev pogodbe odločeno pravilno. Zato pritožbeno sodišče v sodbo prve stopnje v tem obsegu ni poseglo. Dejstva, na podlagi katerih je tožeča stranka sicer zahtevala ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev pogodbe, na tej podlagi pa tudi vrnitev revaloriziranega avansa, so taka, da dopuščajo sklepanje, da tožeča stranka postavlja ta denarni tožbeni zahtevek tudi neodvisno od ničnosti oziroma neveljavnosti pogodbe (na primer zaradi razdrtja pogodbe zaradi neizpolnitve ali razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin). Sodišče prve stopnje je temu denarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo v posledici ugotovitve ničnosti pogodbe in ga zato seveda z drugih vidikov ni presojalo in o tem ugotavljalo vseh odločilnih dejstev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o ugotovitvi ničnosti pogodbe je torej ostalo dejansko stanje za odločitev o denarnem tožbenem zahtevku iz 3. točke prvega odstavka izreka prvostopne sodbe nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu na podlagi določbe 355. člena ZPP sodbo prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri odločanju o utemeljenosti tega denarnega tožbenega zahtevka bo moralo sodišče prve stopnje poleg vseh dejstev, odločilnih po obligacijskem materialnem pravu (določbe ZOR o pogodbi o delu in posledicah neizpolnitve, morebiti tudi o spremenjenih okoliščinah) upoštevati zlasti naslednje: Že iz obrazložitve izpodbijane sodbe sledi, da je prva tožena stranka za plačilo danega predujma za kompresor povečala svoja osnovna sredstva v pridobivanju, kar je po mnenju revizijskega organa fiktivno povečanje sredstev podjetja. Če je bilo to povečanje pri prvi toženi stranki v pravilnem obsegu upoštevano pri ugotovitvi vrednosti družbenega kapitala, ki je bil nato olastninjen, potem seveda ni moglo priti do oškodovanja družbenega premoženja, ker je bila višina olastninjenega družbenega kapitala ugotovljena v pravilnem obsegu in so novi lastniki tega kapitala zanj plačali toliko, kot je bil v resnici vreden, čeprav za ta kapital morda ni bilo realnega odraza v sredstvih prve tožene stranke. To pa bi pomenilo, da družbeni pravobranilec nima več aktivne legitimacije za ta denarni tožbeni zahtevek, ker se v tem primeru ne varuje več družbeno, ampak olastninjeno, torej premoženje prve tožene stranke kot kapitalske gospodarske družbe z znanimi lastniki kapitala. Čim je bil kapital prve tožene stranke torej v pravilni višini olastninjen, ima lahko aktivno legitimacijo v zvezi s kakršnimikoli zahtevki iz obravnavane pogodbe o delu samo prva tožena stranka. Pritožbeno sodišče sodbe prve stopnje glede odločitve o drugem denarnem tožbenem zahtevku (iz 4. točke prvega odstavka izreka) ni moglo preizkusiti, ker sodba o njem nima jasnih in razumljivih razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Predvsem iz razlogov sodbe ni jasno, v čem naj bi bila nenamenska uporaba danega avansa, ki bi se zato moral iz brezobrestnega spremeniti v avans z obrestmi oziroma posojilo. Ostali razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja kot odločilne za presojo utemeljenosti teha dela tožbenega zahtevka, pa niso odločilna. Zato je bilo treba sodbo prve stopnje v tem obsegu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).

Pri ponovnem odločanju o utemeljenosti tega tožbenega zahtevka bo moralo sodišče prve stopnje bolj celovito ugotoviti dejansko stanje in celovito obravnavati vse okoliščine posla glede umetnega zasneževanja. Med drugim bo moralo upoštevati, da je pogodba o blagovnem kreditu, sklenjena med pravdnima strankama, predvidevala, da bo morala prva tožena stranka drugi plačati pogodbene obresti po 12% obrestni meri, upoštevaje valutno klavzulo v DEM. To pa je prav enaka obrestna mera, po kateri je morala zaradi tega, ker do izvedbe pogodbe o blagovnem kreditu ni prišlo, prva tožena stranka plačati obresti banki, ki ji je odobrila namenski kredit (D + 12%). V zvezi s tem bo moralo torej odločiti, ali in v kakšni meri je zaradi tega, ker avans ni bil obrestovan, lahko sploh prišlo do oškodovanja družbenega premoženja.

Ker je pritožbeno sodišče v dajatvenem delu razveljavilo sodbo prve stopnje, je moralo razveljaviti tudi odločbo o pravdnih stroških, na podlagi določbe 4. odst. 165. člena ZPP pa je odločilo, da bo o pritožbenih stroških odločeno s končno odločbo.