Jedro

Toženka je banki izročila bianco menico, na kateri se je podpisala kot plačnik ali trasat. S podpisom na licu menice, počez z leve strani ob talonu pod oznako, da menico sprejema, je postala glavna menična zavezanka za plačilo glavnice, zamudnih obresti in stroškov zaradi neplačila.

Toženka navaja, da je šlo za menico z rekta klavzulo, toda to pomeni le, da menice ni mogoče prenašati z indosamentom, temveč le z odstopom ali cesijo. To pa ne izključuje univerzalnega nasledstva, ki ga je dokazala tožnica. Ko je toženka 18. 10. 1996 sklepala kreditno pogodbo s Posojilnico A., je ta še obstajala, toda pozneje se je spojila s Posojilnico B. in z dnem vpisa v register 7. 12. 1996 prenehala obstajati. Po paragrafu 225 a avstrijskega Zakona o delniških družbah je njeno premoženje prešlo na prevzemnico, torej na tožnico, ki je legalno postala tudi imetnica toženkine menice in jo je pozneje izpolnila v skladu s pooblastilom, ki je bilo dano njeni pravni prednici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) znesek 26.020,82 euro s 6 % letnimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2003 do plačila in znesek 468,15 euro s 4 % letnimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2003 do plačila. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Proti tej sodbi se je toženka pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Povzema odločitev sodišč prve in druge stopnje in navaja, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo. Ne more sprejeti zaključkov, da je na strani tožnice šlo za univerzalno pravno nasledstvo in da se je s tem preneslo tudi pooblastilo za izpolnitev menice. Bianko menica ob izdaji ni imela vseh bistvenih sestavin in je toženka na podlagi kreditne pogodbe izrecno pooblastila kreditodajalca, to je tožničinega prednika, da jo izpolni. Pooblastilo je veljalo neposredno in samo tožničin pravni prednik je dobil pooblastilo za izpolnitev. Gre za poseben pravni posel in tožnica za to ni bila pooblaščena. Opozarja na pravno naravo menice, ki je vrednostni papir, za kar veljajo posebni predpisi. Pooblastilo za izpolnitev menice je izvzeto iz splošnega režima in podvrženo posebnim pravilom prenosnosti ter bi lahko prešlo na tožnico le na podlagi singularnega nasledstva, do katerega pa ni prišlo. Rekta klavzula, kakršna je bila dogovorjena v obravnavani zadevi, tega ni dovoljevala, zato menični prenos ni bil mogoč.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V 371. členu ZPP je določeno, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica v reviziji sicer na splošno navaja bistvene kršitve določil ZPP, a jih ne opredeli, zato je šteti, da jih ni.

7. Tudi kršitve materialnega prava, ki jih navaja, sodišči nista storili. Pravilno sta ugotovili, da je toženka 18. 10. 1996 s Posojilnico A. sklenila kreditno pogodbo in najela kredit v znesku 400.000 avstrijskih šilingov za ureditev kreditnega razmerja obstoječega konta 3.049.228. Dogovorila je obresti in roke za odplačevanje kredita, poleg tega pa je banki izročila tudi bianko menico, na kateri se je podpisala kot plačnik ali trasat. S podpisom na licu menice, počez z leve strani ob talonu pod oznako, da menico sprejema, je postala glavna menična zavezanka za plačilo glavnice, zamudnih obresti in stroškov zaradi neplačila. S podpisom bianko menice se je torej strinjala in pooblastila imetnika, da jo izpolni v skladu s temeljno pogodbo.

8. Toženka navaja, da je šlo za menico z rekta klavzulo, toda to pomeni le, da menice ni mogoče prenašati z indosamentom, temveč le z odstopom ali cesijo. To pa ne izključuje univerzalnega nasledstva, ki ga je dokazala tožnica. Ko je toženka 18. 10. 1996 sklepala kreditno pogodbo s Posojilnico A., je ta še obstajala, toda pozneje se je spojila S Posojilnico B. in z dnem vpisa v register 7. 12. 1996 prenehala obstajati. Po paragrafu 225 a avstrijskega Zakona o delniških družbah je njeno premoženje prešlo na prevzemnico, torej na tožnico, ki je legalno postala tudi imetnica toženkine menice in jo je pozneje izpolnila v skladu s pooblastilom, ki je bilo dano njeni pravni prednici. Višine dolga toženka v revizije ne prereka, uporaba avstrijskega prava pa je v skladu z Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP).(3)

9. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008-137/2009 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 56/1999