Jedro

Iz dejstev, ki jih zatrjuje tožnik mora izhajati pravna posledica, katero uveljavlja v tožbenem zahtevku. Če tožnik vseh pravotvornih dejstev ne navede, tožba ni sklepčna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z (delno) sodbo zavrnilo zahtevek zoper drugega toženca Z.M. zaradi plačila zneska 200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77-29/90 - v nadaljnjem besedilu ZPP) in predlaga zanjo ugodno spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba nima ne pravne in ne dejanske podlage. Namesto, da bi sodišče ugodilo predlogu za izdajo sodbe zaradi izostanka, je razsodilo ravno nasprotno. Sodišče v postopku ni sprejelo niti enega dokaznega sklepa. Tudi če bi zahtevek ne bil utemeljen, ga brez izvedenega dokaznega postopka sodišče ne more zavrniti. Sodišče ugotavlja, da je drugotoženec sklenil posojilno pogodbo, zaradi česar je odgovoren za škodo, po drugi strani pa naj bi tožnica ne postavila zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti. Tožnica je decidirano navedla pravno podlago za vtoževani zahtevek. Na prvem naroku je bila ta podlaga še dopolnjena. Podani so vsi elementi civilnega delikta. Sodišče bi moralo dejansko stanje samo presoditi z vseh pravnih vidikov in ga tudi samo pravno kvalificirati. Temelj za povrnitev škode, ki jo v tožbi zahteva tožnica, je v četrtem odst. čl. 88 Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljnjem besedilu ZOR). Izvod pritožbe je sodišče prve stopnje vročilo nasprotni stranki, ki pa odgovora na pritožbo ni podala (čl. 359/1 ZPP). Pritožba ni utemeljena. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Očitane kršitve pravil postopka, ki se nanašajo na sestavo izpodbijane sodbe, ne vplivajo na njeno pravilnost in zakonitost (13. točka čl. 354/2 ZPP). Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo tudi člen 332 ZPP, ko ni ugodilo predlogu za izdajo sodbe zaradi izostanka ter z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodba zaradi izostanka je zasnovana na molčečem priznanju toženca. Fingira se namreč, da toženec, ki ni navzoč in ne oporeka tožbenemu zahtevku, priznava navedbe tožnika. Seveda pa mora iz zatrjevanih dejstev, katerih resničnost se zaradi pasivnosti toženca predpostavlja, izhajati utemeljenost zahtevka. To pa pomeni, da mora biti tožba sklepčna: da iz dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, izhaja pravna posledica, ki jo tožnik uveljavlja v tožbenem zahtevku (4. točka prvega odst. čl. 332 ZPP). V tej povezavi mora tožnik zadostiti trditvenemu bremenu ter navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke (čl. 7/2 in čl. 219 ZPP). Zgrešeno pritožba opozarja, da sodišče dokazov ni izvajalo. S predlaganimi dokazi tožnik namreč zgolj dokazuje zatrjevana dejstva (dokazno breme). Razpravno načelo, ki se povezuje z načelom dispozitivnosti, pove, da sodišče načeloma (z izjemo po čl. 7/4 ZPP) ne upošteva dejstva, ki ga nobena od strank ni navajala. Tožnik je dolžan navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Če vseh pravotvornih dejstev ne navede, tožba ni sklepčna. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek prav zaradi nesklepčnosti tožbe. Pritrditi gre pritožbi, da ni obveznost tožnice navesti pravno podlago tožbenega zahtevka (čl. 186/3 ZPP), kar pa seveda ne velja za odločilno dejansko stanje, ki naj (ob ustrezni pravni normi) omogoča sklep v sodniškemu silogizmu, kot ga ponuja tožnica v tožbenem zahtevku (čl. 186/1 ZPP). Pooblaščenec ne odgovarja za obveznosti pooblastitelja, saj v svojem imenu ne prevzame nobene obveznosti. Odškodninsko je odgovorna le tista oseba, ki sklene pogodbo v imenu drugega kot pooblaščenec, čeprav brez njegovega pooblastila. Gre za pogodbo, ki jo sklene neupravičena oseba, ki takšnega pooblastila sploh nima. Nepooblaščeni zastopnik pa je po čl. 88/4 ZOR odškodninsko odgovoren le ob pogoju, da zastopanec posla ne odobri. Zaradi ravnanja brez pooblastila je odgovoren za škodo drugi pogodbeni stranki v primeru njene dobrovernosti. Tožnica v dejanski podlagi tožbe ne zatrjuje, da posojilojemalec po pogodbi z dne 23.7.1990 ni odobril posojilne pogodbe; iz navedb tožbe je sklepati celo nasprotno, saj je bilo posojilo dano in tožnica vtožuje od prvotoženke prav vračilo tega posojila. Ta dejstva iz faze spolnitve pogodbe kažejo na odobritev pogodbe s strani zastopane osebe (člen 88/2 ZOR). Prav tako pa tožnica ne zatrjuje odločilnega dejstva, da ob sklenitvi pogodbe ni vedela in tudi ni morala vedeti, da drugotoženec ni imel pooblastila. Tožnica trditvenemu bremenu v tem pogledu ni zadostila niti po pozivu predsednika senata v izpolnjevanju materialnega pravdnega vodstva po čl. 298 ZPP na naroku za glavno obravnavo. Dejanska podlaga odločitve po izpodbijani sodbi so torej dejstva, ki jih zatrjuje tožnica. Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je že zato neutemeljen. Razsoja je materialnopravno pravilno utemeljena v nesklepčnosti tožbe. Preizkus izpodbijane sodbe glede ostalih kršitev iz drugega odst. 354. čl. ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) pa pokaže, da takšne kršitve niso podane. Ker tako niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (čl. 368 ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je zajet v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni povračilne stroškovne obveznosti nasprotne stranke (načelo uspeha v pravdi - člen 154 ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je zato odpadel (čl. 166/1 ZPP). Določila ZOR in ZPP so uporabljena na podlagi čl. 4/1 Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).