Jedro

Priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju ni predpogoj za ugotovitev odškodninske odgovornosti delodajalca za škodo iz naslova poklicne bolezni, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je svojo ugotovitev o tem, da se je pri tožnici razvila poklicna bolezen zaradi zastrupitve s svincem, oprlo na izvedensko mnenje ter druge dokaze.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi tako, da se sodba v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se glasi: "I. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 18.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni.

II. V presežku za znesek 12.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 669,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju št. ... pri UJP A., sklic št. ... plačati znesek 6.064,44 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila."

II. V presežku se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba potrdi v izpodbijanem nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 195,44 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa tožena stranka krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici prisodilo 15.200,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku je njen tožbeni zahtevek v višini 15.300,00 EUR zavrnilo (I. in II. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 731,75 EUR, toženi stranki pa je naložilo, naj na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju plača 6.064,44 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del v obsegu 8.000,00 EUR ter odločitev o stroških postopka vlaga tožnica pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ji prisodi nadaljnja odškodnina v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2011 dalje do plačila ter posledično ustrezno spremembo stroškovnega dela izreka (točka III izreka). Nasprotuje odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, za strah in za zmanjšanje življenjske aktivnosti in predlaga zvišanje odškodnine. Meni, da je sodišče prve stopnje v zvezi s trajanjem bolečin in neugodnosti v bodoče spregledalo, da je bila pritožnica ob razsodbi stara le 50 let, kar pomeni, da je ob upoštevanju povprečne življenjske dobe za ženske v Sloveniji (82 let) pred njo še vsaj 32 let življenja, od tega vsaj še 10 let aktivnega delovnega veka, zato bo zelo dolgo trpela telesne in duševne bolečine zaradi posledic kronične zastrupitve s svincem, saj bodo posledice poklicne bolezni pri njej trajale še vse življenje, kar ji povzroča kronično trpljenje in jo onemogoča pri normalnem življenju. Meni, da bi ji moralo sodišče prve stopnje prisoditi za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju še nadaljnjo odškodnino v višini 4.000,00 EUR. Kot prenizki nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za strah v višini 1.200,00 EUR. Navaja, da sekundarni strah trpi že 12 let in ga bo tudi v bodoče ter da trpi več oblik sekundarnega strahu, med drugim tudi v smislu anksioznosti in depresivnosti, kjer strah dobi značaj klinično pomembne motnje v smislu črnogledosti, zaskrbljenosti in fobičnega strahu. Navaja, da bo tudi v bodoče trpela dolgotrajen kroničen tip sekundarnega strahu blažje intenzitete, in sicer glede na pričakovano življenjsko dobo še vsaj 32 let. Zavzema se za to, da bi ji sodišče prve stopnje prisodilo še 1.000,00 EUR. Nasprotuje tudi višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Navaja, da je omejena pri vseh opravilih in pri športnem udejstvovanju, opustila je celo sprehode. Meni, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo, da je z boleznijo in njenimi posledicami prepuščena sama sebi ter da za preživljanje dveh hčerk (ene mladoletne) s težavo skrbi sama, saj napornih priložnostnih del skoraj ne zmore. Opozarja, da se hitro utrudi, da je težko ves dan na nogah, da je pogosto depresivna in brezvoljna ter da z življenjem nima nobenega veselja več. Pove, da zaradi bolečin pogosto ne more zaspati oziroma se zbuja, zaradi česar težko opravlja delo, če ga ima. Navaja, da je v življenju zelo ovirana in da mora v vse aktivnosti vlagati precej večje napore, kot bi jih, če bi bila zdrava. Dalje navaja, da se ni ustrezno upoštevalo, da bo tožnica do starostne upokojitve morala delati še vsaj 10 let, kar je zanjo še zelo dolga doba, duševne bolečine pa bodo trajale vse življenje. Meni, da bi ji sodišče iz tega naslova moralo odmeriti še nadaljnjo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper I., III., in IV. točko izreka izpodbijane sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožuje se zaradi previsoko odmerjene odškodnine glede pretrpljenih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot napačno graja ugotovitev, da je bila tožnici priznana poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti svincu ter graja tudi stroškovno odločitev. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zatrjuje, da ugotovljena višina odškodnine odstopa od ustaljene sodne prakse. Meni, da se poklicno bolezen prizna po posebnem postopku, se sklicuje na ustrezni pravilnik in trdi, da je organ, ki v Sloveniji ta postopek izvaja, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navaja, da je tožnica 4-krat začela postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pa ji ni bila priznana poklicna bolezen. Meni, da glede na navedeno Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ne more s svojo ekspertizo ugotoviti poklicne bolezni pri tožnici. Po njenem mnenju niso vse tožničine zdravstvene težave posledica zastrupitve s svincem, drug vzrok pa imajo: mikrocitna anemija, polievropatija tankih živčnih vlaken, ponavljajoči se glavoboli, depresivna motnja, anksioznost, psihoorganski sindrom, kronična utrujenost, nespečnost, motnje spomina, bolečine v mišicah in sklepih, nejasne bolečine v trebuhu in zaprtost, kar po njenem mnenju izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca toksikologa dr. B.B.. Navaja druge razloge za tožničine zdravstvene težave, ki naj bi izhajali iz navedenega izvedenskega mnenja. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izvedenskemu mnenju dr. B.B. in je bolj upoštevalo mnenje Komisije za fakultativna izvedenska mnenja. Opozarja, da je dr. B.B. kot toksikolog najbolj primeren za podajanje mnenja o posledicah zastrupitve s svincem. Meni, da bi pri odmeri višine primerne odškodnine sodišče prve stopnje moralo upoštevati le tiste preiskave in zdravljenje, ki so povezani z zastrupitvijo s svincem, in ne tistih v zvezi z drugimi boleznimi in poškodbami. Graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je priznalo tožnici odškodnino za vse nevšečnosti med zdravljenjem, čeprav tožena stranka za tiste, ki niso povezane s svincem, ne more odgovarjati. V zvezi s trajanjem telesnih bolečin meni, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugotovitvam izvedenca dr. B.B., ki je ocenil, da številne bolečine niso bile neposredno posledica kronične zastrupitve, temveč posledica poškodb ter da določene preiskave niso bile potrebne zaradi zdravljenja zastrupitve s svincem. Glede na navedeno zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso navedeni razlogi o odločilnem dejstvu, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo zgolj mnenju Komisije za fakultetna izvedenskega mnenja, ne pa mnenju dr. B.B.. Prisojena odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po njenem mnenju po višini močno odstopa od ustaljene sodne prakse. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje selektivno povzelo izvedensko mnenje dr. B.B., ki je ocenil, da splošne življenjske aktivnosti zaradi s svincem povzročenih težav niso bistveno zmanjšane, da je prognoza glede vpliva svinca vzpodbudna ter da so v ospredju psihične in socialne težave, ki niso ali so morda le malo neposredno povezane s svincem. Sodišču prve stopnje očita, da se do tega ni opredelilo ter da se tudi ni opredelilo do dejstva, da tožnica ni razporejena v III. kategorijo invalidnosti zaradi poklicne bolezni, temveč zaradi drugih bolezenskih stanj ter da ni razmejilo med škodo, ki je posledica zastrupitve, in škodo, ki je posledica drugih bolezni in poškodb. Dalje se sklicuje na izvedensko mnenje dr. B.B., da v primerljivih okoliščinah in pri podobnih vrednostih svinca v krvi ter drugih indikatorjev zastrupitve večina izpostavljenih oseb nima več klinično pomembnih težav. Meni, da so glede na navedeno izvedensko mnenje tožničine težave s trajno utrujenostjo, anksioznostjo, iritabilnostjo, nespečnostjo in razpoloženjskimi motnjami najverjetneje posledica hudih fizičnih in psihičnih travm znotraj družine in ne svinca. Trdi, da bolečine glave, omotičnost, vrtoglavica, bolečine v prsih, težko dihanje in bolečine mišic ter sklepov niso povezane z zastrupitvijo s svincem. Zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbo vlaga tudi zaradi stroškov postopka, in sicer zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zaradi zamenjave pooblaščenca zmotno tožnici priznalo nekatere stroške dvakrat (nagrado za postopek, nagrado za naroke in materialne stroške ter DDV), toženi stranki pa neutemeljeno zavrnilo potne stroške, ki jih je priglasila njena pooblaščenka. Trdi, da je imela tehten razlog za izbiro konkretne pooblaščenke (njeno strokovno in specialistično znanje v zvezi s problematiko odškodninskih zahtevkov zaradi zastrupitev pri delu s svincem, njuno trajno sodelovanje ter večkratno zastopanje v podobnih zadevah). Zatrjuje tudi zmotno uporabo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in sodišču prve stopnje očita, da tega dela odločitve ni obrazložilo. Trdi, da so stroški pričnin nastali po izključnem predlogu tožnice. Meni, da ni nobene podlage, da bi tožena stranka sama krila stroške izvedenin, saj je v odškodninski pravdi dokazno breme za višino škode na tožeči stranki, za kar je bila imenovana Komisija za fakultetna izvedenska mnenja. Sklicuje se na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je stroške komisije znižalo z 4.255,30 EUR na 3.001,38 EUR ter na sklep z dne 5. 5. 2016, s katerim so bili toženi stranki priznani tudi stroški v višini 30,80 EUR. Dalje zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ji je bilo v postopku naloženo plačilo predujmov za izvedence, ki jih je v skupni višini 2.900,00 EUR tudi plačala. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zavrne tožbeni zahtevek iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem nad zneskom 4.000,00 EUR ter v celoti iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tožnica naj ji povrne stroške postopka. Podredno predlaga, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, iz pritožbe tožene stranke pa izhaja, da to kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje (zlasti dokazno oceno izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke), kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti pa v izpodbijani sodbi ni.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela v povezavi z zastrupitvijo s svincem pri delu za toženo stranko na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR-1) v povezavi z določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) ter drugega odstavka 131. člena OZ v povezavi s 149., 150. in 179. členom OZ v povezavi z določbami zlasti 5., 6., 8. in 43. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl. - ZVZD) ter Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Ur. l. RS, št. 89/99 in nasl.). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je vzrok tožničine zastrupitve s svincem njena dolgoletna izpostavljenost svincu na delovnem mestu in v delovnem okolju pri toženi stranki ter da je tožena stranka opustila dolžnost tožnici zagotoviti varnost in zdravje pri delu, zaradi česar ji je nastala škoda na zdravju kot posledica malomarnosti tožene stranke.1 Ugotovilo je vse predpostavke za obstoj odškodninske krivdne odgovornosti tožene stranke, prav tako pa je ugotovilo, da je za nastalo škodo tožena stranka odgovorna tudi po načelu objektivne odgovornosti, saj predstavlja delo z neposredno izpostavljenostjo svinčevemu prahu, ki deluje nevarno za zdravje in življenje ljudi, delo s povečano stopnjo nevarnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je po temelju pravilna, pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi, in se nanje sklicuje kot na prepričljive, argumentirane in vsebinsko pravilne.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da za tožnici nastalo škodo zaradi posledic zastrupitve s svincem ne more biti odgovorna, ker pri tožnici poklicna bolezen ni bila ugotovljena s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju ni predpogoj za ugotovitev odškodninske odgovornosti delodajalca za škodo iz naslova poklicne bolezni, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je svojo ugotovitev o tem, da se je pri tožnici razvila poklicna bolezen zaradi zastrupitve s svincem, oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ter druge dokaze (v pretežnem delu tudi na izvedensko mnenje UKC C., klinike D., Centra E. ter izpovedi tožnice in prič F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., prof. dr. O.O., dr. P.P., dr. R.R. ter izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost prof. dr. S.S.).

10. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o njeni krivdni in objektivni odgovornosti za tožnici nastalo škodo, nasprotuje pa obsegu ugotovljene škode, tj. ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so posledica izpostavljenosti svincu tudi: nevrološka simptomatika (polinevropatija tankih živčnih vlaken in ponavljajoči se glavoboli), ponavljajoča se depresivna motnja, anksioznost, psihoorganski sindrom, kronična utrujenost, nespečnost, motnje spomina in bolečine v mišicah in sklepih ter nejasne bolečine v trebuhu in zaprtost. Sklicuje se na razlike med izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ter izvedenskega mnenja izvedenca toksikologa prim. B.B., dr. med. V zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje opravilo ustrezno dokazno oceno izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze T., fakultete U. z dne 10. 8. 2015, dopolnilnega izvedenskega mnenja istega organa z dne 26. 6. 2016 in 19. 9. 2016, ter izvedenskega mnenja UKC C., klinike D., Centra E. z dne 29. 3. 2016 ob upoštevanju izpovedi tožnice in prič. V dopolnilnih mnenjih se je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja na izrecna vprašanja sodišča prve stopnje v zvezi s pripombami tožene stranke jasno opredelila do posameznih odgovorov iz izvedenskega mnenja z dne 29. 3. 2016, ki ga je podpisal prim. B.B. in ugotovitve v katerih naj bi bile drugačne od ugotovitev Komisije. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju Komisije. Pritožbeno sodišče soglaša, da je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja prepričljivo in zadostno odgovorila na zatrjevana neskladja med obema izvedenskima mnenjema, pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka dokazuje, da bi moralo sodišče slediti drugačnemu izvedenskemu mnenju izvedenca toksikologa, pa so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o obsegu škode na tožničinem zdravju, ki je v vzročni zvezi z zastrupitvijo s svincem, za katero krivdno in objektivno odgovarja tožena stranka, oprlo tudi na izpovedi prič in strank, pri čemer je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi svojo dokazno oceno prepričljivo in argumentirano pojasnilo. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe tožene stranke, ki z navajanjem (domnevnih) razlik med izvedenskim mnenjem dr. B.B. (pravilno: izvedenskim mnenjem UKC C., klinike D., Centra E.) in izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze T., fakultete U. izpodbija dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje dati večjo težjo izvedenskemu mnenju UKC C., klinike D., Centra E., ki ga je sestavil specialist toksikolog. Komisija, ki je podala prvo izvedensko mnenje in se nato kar dvakrat obsežno opredelila do trditev tožene stranke o drugačni vsebini izvedenskega mnenja specialista toksikologa, je vsebovala izvedence treh različnih področij, to je prof. dr. V.V., specialista medicine dela, doc. dr. Z.Z., specialistko za nevrologijo, in doc. dr. a.a., specialistko psihiatrije, ki so se opredelili do vprašanja vzroka za tožničine zdravstvene težave glede na njihove specializacije. V drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja je tudi sama Komisija zapisala, da je za ocenjevanje kroničnega strahu tožnice bolje usposobljena specialistka psihiatrije kot pa klinični toksikolog. Tožena stranka v pritožbi ponavlja svoje videnje razlik med prvotnim izvedenskim mnenjem Komisije ter izvedenskim mnenjem UKC C., klinike D., Centra E., pri čemer so nekatere razlike manjše oziroma jih sploh ni, ali pa je bilo v obeh obsežnih dopolnitvah mnenja komisije nanje že odgovorjeno. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker v sodbi ni za vsako zdravstveno posledico tožnice navedlo ugotovitev Komisije, ugotovitev UKC C., klinike D., Centra E., ter se opredelilo do eventualnih razlik med njima. Zahtevi tožene stranke, da bi bilo treba strogo ločiti, katere posledice na zdravju tožnice so posledica zastrupitve s svincem, in katere ne, ter ji priznati le odškodnino za škodo iz tega naslova (ne pa iz naslova njenih drugih bolezni), glede na pojasnila izvedencev ni mogoče slediti, saj razmejitev vzrokov glede na kompleksnost učinkovanja svinca na človeški organizem in okoliščine primera ni mogoča. V drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja je jasno navedeno, da je bila večna preiskav pri tožnici opravljenih za njene politopne težave, ki pa so bile v večini povezane z izpostavljenostjo svincu na delovnem mestu.

11. Obe stranki se pritožujeta tudi zoper odmerjeno višino odškodnine za posamezne vrste škode, ki jo je utrpela tožnica kot posledico zastrupitve s svincem. Pritožba tožnice v zvezi s tem je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ob upoštevanju dejstva, da so vse ugotovljene zdravstvene posledice pri tožnici (mikrocitna anemija ter nevrološka simptomatika, tj. polinevropatija tankih živčnih vlaken in ponavljajoči se glavoboli, nadalje ponavljajoča se depresivna motnja, anksioznost, psihoorganski sindrom, kronična utrujenost, nespečnost, motnje spomina in bolečine v mišicah in sklepih ter nejasne bolečine v trebuhu in zaprtost) posledica zastrupitve s svincem, ni utemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je kot primerno denarno odškodnino za doslej prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem tožnici prisodilo odškodnino v višini 6.000,00 EUR, pri čemer je ustrezno upoštevalo samo bolezni, ki so pri tožnici posledica poklicne kronične zastrupitve s svincem, prav tako je sledilo izvedenskim mnenjem v zvezi z neugodnostmi oziroma zdravniškimi posegi v zvezi z zdravljenjem, trajanjem bolečin in prognozo. Tožena stranka sicer zatrjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi preiskave oziroma zdravljenje, ki nima povezave z zastrupitvijo s svincem, vendar to na pravilnost odločitve o višini odškodnine ne vpliva glede na ugotovitev izvedencev, da natančna razmejitev vzrokov za tožničine težave, za katere je nedvomno obstajalo več sovzrokov, ni mogoča. Kot neutemeljeno pa je treba zavrniti tožničino pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo, da bo tožnica trpela telesne bolečine tudi v prihodnje, saj je to ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, glede na naravo teh bolečin pa tudi pri odmeri bolečine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

13. Tožnica se pritožuje tudi zoper odmero odškodnine za prestani in bodoči strah v višini 1.200,00 EUR. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo dolgotrajnosti obdobja, ko bo tožnica strah še trpela, ni utemeljena. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožničin bodoči strah kroničen tip sekundarnega strahu blažje intenzitete, čemur tožnica v pritožbi ne nasprotuje, je odmera odškodnine za to vrsto nematerialne škode ustrezna. Delno je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničin strah v smislu anksioznosti in depresivnosti tudi v okviru odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi česar njeno zavzemanje za povečanje odškodnine zaradi te vrste škode ni utemeljeno.

14. Obe stranki se pritožujeta tudi zoper odmerjeno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Zavzemanje tožene stranke, da bi odmerjena odškodnina v višini 8.000,00 EUR morala biti še nižja, ni utemeljeno. Tožena stranka svoje zavzemanje utemeljuje predvsem s tem, da nekaterim tožničinim zdravstvenim težavam oziroma omejenosti v življenjskih aktivnostih odreka vzročno povezavo z zastrupitvijo s svincem, kar pa ni utemeljeno. Ob ugotovitvi, da so tudi glavoboli, ponavljajoča se depresivna motnja, anksioznost, psihoorganski sindrom, kronična utrujenost, nespečnost, motnje spomina ter bolečine v mišicah in sklepih, v trebuhu ter zaprtost nedvomno posledica poklicne bolezni zaradi zastrupitve s svincem, gre za škodo, za katero je odgovorna tožena stranka. Glede na to pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino za to obliko škode odmerilo celo v nekoliko prenizkem znesku. Tožnica pravilno uveljavlja, da je premalo upoštevalo dejstvo, da je omejena pri vseh opravilih in da ni sposobna za večje napore ter da bo morala v prihodnje pri vseh aktivnostih v življenju vlagati precej večje napore kot bi jih, če bi bila zdrava. Ob upoštevanju dejstva, da bo tožnica morala do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev vsaj še nekaj (celo deset) let delati, pri čemer že sedaj napornih priložnostnih del skoraj ne zmore, preživljati pa mora sebe in dve hčerki, od tega eno mladoletno, pravic iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa zaradi poklicne bolezni (še) nima priznanih, je bilo treba odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice zvišati za 3.000,00 EUR. Skupna pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 18.200,00 EUR, tj. približno 17 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji, kar je skladno z drugimi primerljivimi primeri v sodni praksi, prav tako pa prisojena odškodnina ne podpira teženj, ki niso združljive z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da je zdravje dobrina, ki je za vsakega človeka izjemno pomembna, zato so spremembe zdravstvenega stanja in bolezni, ki so ugotovljene pri tožnici, razlog za prisojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je pritožbeno sodišče zvišalo na 18.200,00 EUR.

15. Ker je pritožbeno sodišče zvišalo tožnici prisojeno odškodnino za 3.000,00 EUR, se je spremenil tudi uspeh tožnice v postopku (ki je tako približno 60‑odstoten). Glede na to je pritožbeno sodišče na novo odmerilo tudi stroške postopka pred sodiščem prve stopnje po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.).

16. Tožnici je sodišče prve stopnje glede na dodeljeno brezplačno pravno pomoč pravilno priznalo naslednje stroške: nagrado za postopek po tar. št. 3100 v povezavi s 36. členom ZOdvT v znesku 335,40 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v zvezi s 36. členom ZOdvT v višini 309,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 22-odstotni DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 146,30 EUR. Za priznanje drugih priglašenih stroškov v ZOdvT ni podlage. Pritožba tožene stranke pravilno uveljavlja, da tožnice dejstvo, da je zamenjala pooblaščenca med postopkom, ne upravičuje do dvojne nagrade za postopek,2 nagrada za pristop na mediacijska naroka pa ni potreben strošek individualnega delovnega spora.3 Skupni priznani stroški tožnice tako znašajo 811,30 EUR, ti pa so bili njenemu pooblaščencu na podlagi sklepa sodišča prve stopnje opr. št. Bpp 54/2012 z dne 16. 8. 2018 že plačani iz sredstev sodišča. Tožnica tako ni upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje s strani tožene stranke. Ne glede na to pa pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških ni utemeljena, saj je tožnica dolžna toženi stranki v posledici uspeha s svojo pritožbo povrniti nekoliko nižje stroške od tistih, ki ji jih je prisodilo sodišče prve stopnje.

17. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04, ZDSS-1) odločilo, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške izvedencev in pričnin, ki so bili plačani iz sredstev sodišča, saj zaradi tožničinega delnega uspeha v postopku niso nastali posebni stroški. Ta odločitev je pravilna in tudi ustrezno obrazložena. Tožnica je v predmetni zadevi uspela v 60-odstotnem deležu, zaradi odmere odškodnine, nižje od zahtevane s tožbo, pa v postopku niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da skladno z navedeno določbo ZDSS-1 tožena stranka sama krije stroške, ki so nastali z izvedbo dokazov z izvedenci in stroške pričnin. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo višino stroška za izdelavo prvotnega mnenja Komisije za izvedenska mnenja v višini 3.001,38 EUR. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških moralo upoštevati, da so ji bili s sklepom z dne 5. 5. 2016 priznani stroški v višini 30,80 EUR. Navedeni stroški so bili z navedenim sklepom naloženi v plačilo tožnici, zato ne morejo biti toženi stranki priznani še v sodbi kot njeni stroški. Pritožba sodišču prve stopnje prav tako neutemeljeno očita, da je spregledalo, da je tožena stranka plačala predujem za izvedence v skupni višini 2.900,00 EUR. V izpodbijani sodbi sodišče ugotavlja, da je tožena stranka že krila stroške izvedenin v skupni višini 1.728,77 EUR, čemur tožena stranka ne nasprotuje, pritožbeno sodišče pa na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da so bili navedeni stroški plačani izvedencem na podlagi pravnomočnih sklepov o stroških iz založenih predujmov. Stroški izvedenin v skupni višini 6.064,44 EUR so bili plačani iz sredstev sodišča, kar prav tako izhaja iz pravnomočnih sklepov o stroških izvedencev. Tožena stranka se tako neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo treba od priznanih stroškov izvedence odšteti založeni predujem v višini 2.900,00 EUR, saj je bil ta delno porabljen za plačilo izvedencev (1.728,77 EUR), iz spisa (priloge spisa "Depozitno poslovanje") pa izhaja, da je bil v presežku (v višini 1.171,23 EUR) 10. 10. 2018 toženi stranki vrnjen. Nepravilno je tudi zavzemanje tožene stranke, da so stroški pričnine v višini 153,80 EUR za prof. dr. O.O. ter drugih pričnin s strani tožnice krivdno povzročeni stroški, saj naj bi bile priče zaslišane v drugi zadevi o enakih okoliščinah kot v predmetnem postopku. Priče so bile predlagane kot dokaz v tej zadevi in dokaz je bil tudi izveden, zato gre za potreben strošek tega postopka. Dejstvo, da je bil enak dokaz izveden v drugem sodnem postopku, ne pomeni, da gre za krivdno povzročitev stroškov, če je bil v predmetni zadevi dokaz neposredno izveden.

18. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na potne stroške pooblaščenke tožene stranke. V skladu z uveljavljeno sodno prakso se kot potrebni stroški postopka (155. člen ZPP) štejejo le stroški kilometrine pooblaščenca, ki ima sedež v kraju sedeža stranke ali na delovnem območju sodišča (prim. z odločbami pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 541/2017 z dne 18. 10. 2017, Pdp 724/2017 z dne 25. 1. 2018, Pdp 81/2018 z dne 10. 5. 2018 idr.). Tožena stranka tako s sklicevanjem na druge, starejše odločitve v zvezi s tem ne more utemeljiti drugačnega stališča. 19. Pritožba tožene stranke zoper III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena, pritožba tožnice zoper III. točko izreka pa je delno utemeljena. Čeprav je tožena stranka v pritožbi pravilno uveljavljala, da bi bilo tožnici treba priznati nižje stroške zastopanja po pooblaščencih in posledično tožnica ni upravičena do povračila stroškov postopka, je glede na spremenjeni uspeh tožnice z glavnico tožena stranka upravičena le do povračila 40 % s strani sodišča prve stopnje priznanih stroškov postopka (1.674,45 EUR), to je 669,78 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna na račun sodišča prve stopnje plačati 6.064,44 EUR stroškov izvedencev, ki so bili izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, pa je pravilna.

20. Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbi tožnice delno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša tako, da ji je tožena stranka dolžna povrniti 18.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2011 dalje do plačila, stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki pa se znižajo na 669,78 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti in pritožbo tožnice v presežku kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

21. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka skladno z uspehom (37,5 %). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 427,20 EUR za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210 ZOdvT) in 22 % DDV v višini 93,98 EUR, skupaj torej 521,18 EUR. Glede na tožničin uspeh s pritožbo ji je tožena stranka dolžna povrniti 195,44 EUR pritožbenih stroškov. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ta je vsaj od leta 2000 dalje vedela, da so steklobrusilci pri svojem delu izpostavljeni svincu, pa ni ukrepala, opustila je dolžnost priskrbeti ustrezno varovalno opremo in zagotoviti delavcem ustrezne higienske pogoje ter delavcev ni opozarjala na nevarnost svinca. 2 Povrnitev stroškov postopka ni zahteva pooblaščenca (odvetnika) stranke, ampak je to zahteva stranke same, ki jo postavlja po svojem pooblaščencu. 3 Postopek mediacije ni del sodnega postopka, zato stroški postopka mediacije niso sodni stroški, in tudi ne stroški, potrebni za pravdo.