Jedro

Ker v danem roku (do 13. 7. 2020 do 13.00 ure) tožnik ni predložil sodišču izpodbijanega akta in tudi ne originalno podpisanega pooblastila za zastopanje v predmetni zadevi, je bila tožba ob izdaji tega sklepa še vedno nepopolna in nerazumljiva do takšne mere, da je sodišče ni moglo obravnavati, zato jo je zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1159/2020/4 z dne 3. 7. 2020 izpodbija s tožbo, ki jo je pri naslovnemu sodišču 13. 7. 2020 vložila svetovalka za begunce, A.A. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. V tožbi navaja, da je 1. 7. 2020 podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je odločitev v izpodbijanem sklepu oprla na določno prve alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in sicer je izrek omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni utemeljila z obstojem dvoma o tožnikovi identiteti. Tožnik ni predložil osebnih dokumentov v skladu z določbo 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Po mnenju tožnika iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niso razvidne okoliščine, ki utemeljujejo toženkin dvom v zatrjevano tožnikovo identiteto, kar pojasni na strani 3 tožbe. Sklicuje se na upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010. V tem delu je izpodbijani sklep pomanjkljiv. Poleg navedenega je toženka sprejeto odločitev oprla tudi na določno druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik se sklicuje na sodbo ESČP 528/15 z dne 15. 3. 2016 ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, katerih vsebino povzema na straneh 4 in 5 tožbe. V nadaljevanju navaja vsebino pojma „nevarnost pobega“. Po mnenju tožnika je ukrep pridržanja in omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce pomeni odvzem svobode, ukrep pa je primerljiv z institutom pripora, kot tudi s kazensko sankcijo zapora. Ne strinja se z razlogi, navedenimi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa s katerimi je toženka utemeljila, da je izrek ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce za tožnika primernejši kot ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma. Ker toženka v skladu z Uredbo Dublin III ni pristojnemu organu pravočasno predlagala, da v nacionalnem pravu opredeli pojem „nevarnost pobega“ in je s tem kršila 22. člen, 8. člen in 153. člen Ustave RS ter tudi ni upoštevala sodb ESČP v zadevi C 528/25 naslovnemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

2. Tožnik hkrati s tožbo na podlagi tretjega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da naj sodišče stanje uredi tako, da bo morala toženka takoj po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce (Postojna). Tožnik je v tožbi izkazal, da pogoji za izrek omejitve gibanja tožnika niso podani in da bo izvršitev izrečenega ukrepa tožniku povzročila nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce zelo slabo počuti, z izpodbijanim sklepom pa mu je tudi kršena pravica do osebne svobode. Kršitev do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in svoboščinah pa predstavlja škodo že sama po sebi. Sodišče mora tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 5. člena EKČP), ki ga brez izdaje predlagane začasne odredbe tožnik ne bi imel. 3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se pred naslovnim sodiščem zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1159/2020/4 (1312-33) z dne 3. 7. 2020 (izpodbijani akt) že vodi upravni spor pod opravilno številko I U 909/2020. K točki I izreka:

4. Tožba se zavrže. 5. Sodišče je na podlagi 31. člena ZUS-1 dolžno ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti ali je obravnavana tožba popolna in razumljiva. Predmetna tožba je bila nepopolna, saj je sodišče prejelo navedeno tožbo brez kopije izpodbijanega akta in tudi brez priloženega pooblastila za zastopanje pooblaščenke tožnika. Sodišče je tožnika, skladno z določbo prvega odstavka 31. člena ZUS-1 z dopisom dne 13. 7. 2020 pozvalo, da naj tožbo dopolni v skladu z navodili sodišča. Zahtevalo je, da naj sodišču do 13. 7. 2020 do 13.00 ure predloži kopijo izpodbijanega upravnega akta in pooblastilo za zastopanje pooblaščenke tožnika (original). Sodišče je v citiranem pozivu tudi navedlo, da bo tožbo v nasprotnem primeru s sklepom zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1. 6. Tožnikova pooblaščenka je predhodno naveden poziv sodišča za dopolnitev tožbe prejela 13. 7. 2020, kar je razvidno iz njenega elektronskega sporočila sodišču z dne 13. 7. 2020 (ob 14:59 uri). Tožnikova pooblaščenka je 13. 7. 2020 sodišču hkrati z elektronskim sporočilom predložila tudi kopijo pooblastila za zastopanje v predmetni zadevi (ne pa tudi originala). Upravnega akta, ki ga izpodbija s tožbo, pa sodišču vse do 15. 7. 2020 do 10.00 ure ni predložila. Ker v danem roku (do 13. 7. 2020 do 13.00 ure) tožnik ni predložil sodišču izpodbijanega akta in tudi ne originalno podpisanega pooblastila za zastopanje v predmetni zadevi, je bila tožba ob izdaji tega sklepa še vedno nepopolna in nerazumljiva do takšne mere, da je sodišče ni moglo obravnavati, zato jo je zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1. K točki II izreka:

7. Sodišče je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, saj je pogoj za vsebinsko obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe popolna tožba, ki jo sodišče lahko obravnava. Ker je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe predmetno tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Ker je sodišče tožbo zavrglo, ta procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe ni bila izpolnjena, zato je moralo sodišče hkrati z zavrženjem tožbe, zavreči tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ( 32. člen ZUS-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).