Jedro

Tožnica je uspela s svojim zahtevkom le v višini 10,01 %, toženec pa v višini 89,99 %. Ob takšnem razmerju uspeha v pravdi pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče, tudi ob upoštevanju vseh okoliščin primera, uporabiti tistega dela določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tretjem odstavku izreka tako spremeni, da se sedaj glasi: „Tožnica je dolžna tožencu povrniti 615,48 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh od prejema drugostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 685,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2008 do prenehanja obveznosti. Za presežek je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Proti sodbi se pritožuje toženec, ki jo izpodbija v ugodilnem delu in izreku o stroških postopka in uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže ali pa tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico. Meni, da bi moral tožbeni zahtevek, ki ima podlago v delitvi skupnega premoženja, vsebovati tudi ugotovitev o tem, katero premoženje je skupno premoženje pravdnih strank. Ker ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka ni, je položaj toženca negotov. Tožnica namreč lahko vloži identičen zahtevek in toženec ne bo mogel ugovarjati, da je o zadevi že pravnomočno odločeno. Nadalje navaja, da je napačno stališče prvega sodišča, da gre v konkretnem primeru za obseg deležev pravdnih strank na skupnem podjetju. V konkretnem primeru gre za delitev premičnin, ki so po zatrjevanju tožnice skupno premoženje. Ker gre za delitev premičnin, ki jih je mogoče deliti, bi moralo sodišče denarni zahtevek tožnice zavrniti. Tožnica tudi ni dokazala vrednosti premičnin. Vrednost stvari bi lahko ocenil le sodni izvedenec, ki ga tožnica ni predlagala. Seznam aktivnih sredstev sestavljen ob prenehanju toženčeve dejavnosti pomeni le računovodsko evidenco osnovnih sredstev, iz katerih je razvidna amortizirana vrednost na dan prenehanja dejavnosti. Realna vrednost pa je drugačna, to je vrednost, ki jo priznava trg in to je zatrjeval toženec že v odgovoru na tožbo. Dokazno breme o vrednosti opreme, ki je bila prodana, pa je na strani tožnice. Pritožba izpodbija še odločitev o stroških postopka, ker je tožnica uspela v pravdi le v majhnem delu.

Pritožba je delno utemeljena.

O odločitvi v glavni stvari Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da glede na skladne trditve pravdnih strank, da med njima ni drugega spora glede obsega ali deležev na skupnem premoženju, ugotovitveni zahtevek o obsegu skupnega premoženja v konkretnem primeru ni potreben.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki v času skupnega življenja vlagali denarna sredstva v opremo lokala v M. Oprema tega lokala, torej premičnine so bile pridobljene s skupnimi sredstvi in so tako predstavljale skupno premoženje pravdnih strank. Te premičnine, ki so bile skupne, je toženec še za časa skupnega življenja prodal (v razlogih sodbe so navedene točno določene in opredeljene premičnine) denarni znesek pa zadržal zase. Tako pridobljena denarna sredstva so torej skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da toženec ni dokazal, da bi ta denarna sredstva bodisi porabil za plačilo davčnih obveznosti, še manj pa, da bi jih uporabil za potrebe družine v preostalem času trajanja zakonske zveze. Ker toženec niti ni zatrjeval, da ob razvezi zakonske zveze denarnih sredstev iz naslova kupnine ne bi več imel, je pravilna odločitev prvega sodišča o tem, da je dolžan eno polovico denarnih sredstev izročiti tožnici kot njen delež na skupnem premoženju.

Res je, da ni nujno, da vrednost prodanih osnovnih sredstev, kot izhaja iz seznama aktivnih osnovnih sredstev v prilogi pod A4, nujno ustreza višini kupnine, ki jo je za tako prodana sredstva pridobil toženec, vendar toženec, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, višini vrednosti ugovarja zgolj pavšalno. Ni postavil ustreznih trditev in predlagal ustreznih dokazov o tem, koliko je dejansko za prodane premičnine iztržil, tega pa ne navaja niti v pritožbi. Zato je prvo sodišče utemeljeno uporabilo vrednosti premičnin s seznama aktivnih osnovnih sredstev.

Iz zgoraj navedenih razlogov torej pritožba v glavni stvari ni utemeljena, niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in je zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo.

O pritožbi proti stroškovnemu izreku Utemeljeno pa pritožba izpodbija stroškovno odločitev. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnica uspela s svojim zahtevkom le v višini 10,01 %, toženec pa v višini 89,99 %. Ob takšnem razmerju uspeha v pravdi pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče, tudi ob upoštevanju vseh okoliščin primera, uporabiti tistega dela določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Zato je pritožbeno sodišče tožnici naložilo, da tožencu povrne, glede na uspeh v pravdi, sorazmerni del stroškov prvostopnega postopka. Odmera pravdnih stroškov ene in druge stranke je podana že v razlogih prvostopne sodbe in jo pritožba ne izpodbija. Glede na 10,01 % uspeh je tako tožnica upravičena do povrnitve 125,58 EUR pravdnih stroškov, toženec pa glede na dosežen uspeh 89,99 % do 741,06 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je tako tožnica dolžna tožencu povrniti 615,48 EUR prvostopnih stroškov, ker pa je le-te naložilo v plačilo tožnici šele pritožbeno sodišče, teče izpolnitveni rok šele od prejema drugostopne sodbe dalje.

Toženec s pritožbo proti sodbi v glavni stvari ni uspel, uspel je le glede postranske terjatve. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.