Jedro

Za objavo seznama davčnih dolžnikov po petem odstavku 20. člena ZDavP-2 je relevanten podatek o lastništvu oziroma dejanskem lastništvu fizičnih oseb na 25. dan v mesecu pred mesecem objave.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Generalni davčni urad, je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo, da se njegovo ime izbriše iz vseh javno objavljenih seznamov davčnih dolžnikov, kot neutemeljeno. Tožnik je v vlogi navedel, da je neupravičeno naveden na seznamu neplačnikov, kot posredni dolžnik in kot edini naveden družbenik davčnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju, čeprav ni neposredni družbenik te družbe. Iz priloženega rednega izpisa iz sodnega registra na dan 27. 12. 2013 izhaja, da je družbenik te družbe pravna oseba B. d.o.o. in podatek, da je vložnik postal družbenik te družbe 15. 1. 2007, torej 5 mesecev po uvedbi stečajnega postopka nad družbo A. d.o.o. - v stečaju, kar pomeni, da je zatrjevani davčni dolg obstajal že pred vstopom vložnika v B. d.o.o..

2. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določbo 20. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in ugotovitev, da iz podatkov AJPES-a izhaja, da je neposredni lastnik družbe A. d.o.o. - v stečaju, v 100% deležu družba B. d.o.o., katere lastniki so C.C. (22,4759 %), D.D. (12,9204 %), E. d.o.o. (17,9728 %) in družba A. d.o.o. - v stečaju (46,6309 %). Prvostopenjski organ je izračunal delež tožnika v družbi B. d.o.o. in preko le-tega tudi delež v družbi A. d.o.o. v stečaju in ugotovil, da tožnikov delež znaša več kot zakonsko določenih 25% deleža. 3. Pojasnil je, da glede na besedilo 20. člena ZDavP-2 ni pomembno, kdaj je tožnik vstopil v družbo, ki je lastnik davčnega dolžnika, ampak se upošteva stanje na 25 dan v mesecu, pred mesecem objave seznama neplačnikov. Kot neutemeljeno je zavrnil navedbo, da nikoli ni prejel odločbe oziroma zahtevka za poravnavo obveznosti, saj mu ni bila vročena zato, ker lastniki poslovnih deležev v kapitalskih družbah načeloma ne odgovarjajo za obveznosti kapitalske družbe.

4. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, je z odločbo DT-499-21-24/2014-3 z dne 22. 12. 2014, zavrnil pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

5. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in sodišču predlaga odpravo izpodbijanega akta in po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču podajo pobude za oceno ustavnosti petega odstavka 20. člena ZDavP-2, v zvezi s prvim odstavkom istega člena. V tožbi navaja, da je bila njegova pobuda Ustavnemu sodišču s sklepom U-I-150/14 10. 9. 2014 zavržena, ker ni izčrpal pravnih sredstev. Upravnemu organu očita kršitev direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. 10. 1995 ter kršitev Ustave Republike Slovenije. O očitani kršitvi se upravna organa nista izrekla. Ponovno pojasnjuje dejansko stanje, ki je podlaga za izpodbijano odločitev in navaja, da se ne strinja z izračunom poslovnega deleža pri stečajnem dolžniku. Pojasnjuje, da je posredni družbenik davčnega dolžnika in da je v drugi pravni osebi postal družbenik 5 mesecev pred začetkom stečajnega postopka, zato ne more postati neposredni, niti posredni dolžnik. Navaja, da je sklicevanje na zakon neustavno in pojasnjuje, da objava tožnikovega imena na seznamu davčnih dolžnikov izrecno nasprotuje pravnemu redu EU. Povzema pravno prakso sodišča Evropske unije v združenih zadevah Volker in Schecke ter EiFert (C-92/09 in C-93/09 in C-93/09) ter odločbo istega sodišča v zadevi Osterreichischer Rundfunk (C- 465/00, C-138/01 in C-139/01). Do teh navedb se tožena stranka ni opredelila, prav tako se do teh navedb ni opredelil prvostopenjski organ.

6. Kot sporno in neustavno ocenjuje določbo, po kateri se objavi osebni podatek vključno z rojstnim podatkom. Takšna objava, iz katere ni razvidno za kakšno vrsto dolžnika gre in kdaj ter na kakšen način je dolg nastal, niti ni razvidno ali je fizična oseba družbenik davčnega dolžnika in kdaj je postala družbenik, ni dopustna po nobenem drugem zakonu. Kot domnevni davčni dolžnik je tako s spornimi podatki že več kot leto dni objavljen na javno objavljenem seznamu neplačnikov, s čimer se mu kršijo ustavne pravice. Ponovno poudarja datum vstopa v družbo B. d.o.o. in navaja, da ugotovitev upravnega organa iz tega razloga ni pravilna. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da tožnikovo ime izbriše iz javno objavljenih seznamov davčnih dolžnikov oziroma podrejeno odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka in tožbi prilaga predlog za podajo pobude po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču. 7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

10. Sporna odločitev oziroma objava tožnikovih osebnih podatkov na javno objavljenih seznamih davčnih dolžnikov temelji na določbi petega odstavka 20. člena ZDavP-2, ki določa, da se za zavezanca za davek iz prvega odstavka 20. člena ZDavP-2, ki je pravna oseba, v seznamu neplačniku objavijo tudi podatki o fizičnih osebah, ki so na 25. dan v mesecu pred mesecem objave seznama njegovi dejanski lastniki. Za dejanskega lastnika se šteje fizična oseba, ki je posredno ali neposredno imetnik deležev ali delnic, ki predstavljajo več kot 25% v osnovnem kapitalu te pravne osebe. V tej določbi je navedeno tudi, da se o dejanskem lastniku objavijo osebno ime in datum rojstva ter določeno, da podatke o dejanskih lastnikih davčnemu organu zagotavlja AJPES.

11. Skladno z določbo petega odstavka 20. člena ZDavP-2 (javna objava zavezancev, ki ne predlagajo obračunov davčnega odtegljaja in neplačnikov davkov), so bili javni objavljeni tožnikovi osebni podatki. Tožnik se je, kot družbenik lastnika davčnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju, skladno z prej navedeno določbo štel za dejanskega lastnika davčnega dolžnika. Tožnik v tožbi navaja, da javna objava spornih podatkov temelji na nepravilnih in nezakonitih izračunih oziroma pojasnilih AJPES-a, v delu, ki se nanaša na izračunavanje poslovnega deleža. Sodišče zavrača ugovor, da niso utemeljena sklicevanja na izračune oziroma pojasnila AJPES-a, na katere se sklicujeta tako drugostopenjskega odločba, kot izpodbijani akt. Iz citiranega določbe petega odstavka 20. člena ZDavP-2 namreč izrecno izhaja, da podatke o dejanskih lastnikih davčnemu organu zagotavlja AJPES, določba šestega odstavka istega člena pa pojasnjuje, katere podatke mora AJPES zajeti v ugotovitev dejanskega lastništva. Gre za izračune, ki (v osnovi) temeljijo na določbah Zakona o gospodarskih družbah. Iz izpodbijane odločbe izhaja, kako je prvostopenjski organ določil deleže neposrednih lastnikov družbe B. d.o.o., ter podatek, kako je izračunal skupni delež lastništva v družbi A. d.o.o. 12. Sodišče ugotavlja tudi, da tožnik izračunu v pritožbi ni nasprotoval, zato drugostopenjski organ tega ugovora ni obravnaval. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožbeni ugovor nepravilnosti izračuna pavšalen. Ker tožnik šele v tožbi ugovarja pravilnosti izračuna skupnega deleža lastništva oziroma izraža dvom v njegovo pravilnost, gre po presoji sodišča za ugovor, tožbeno novoto, v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Iz navedenega razloga sodišče kot že navedeno, pavšalnega ugovora zoper pravilnost izračuna ni bilo dolžno obravnavati.

13. Po presoji sodišča določba petega odstavka 20. člena ZDavP-2 od davčnega organa zahteva ugotovitev, kdo je dejanskih lastnik davčnega zavezanca, ki mora izpolnjevati pogoj, da je v osnovnem kapitalu pravne osebe, zavezanca, udeležen z več kot 25%. V spornem postopku ta ugotovitev izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, zato, po presoji sodišča, za pravilno odločitev v zadevi ni relevantno, da je tožnik delni družbenik družbe B. d.o.o. postal šele 15. 1. 2007, torej po uvedbi stečajnega postopka nad družbo A. d.o.o. - v stečaju, ki jo davčni organ vodi kot davčnega dolžnika že od 9. 8. 2006. Sodišče določbo petega odstavka 20. člena ZDavP-2 razume tako kot tožena stranka, da je za tako objavo relevanten podatek o lastništvu oziroma dejanskem lastništvu fizičnih oseb na 25. dan v mesecu pred mesecem objave.

14. Sodišče se s tožnikovim zatrjevanjem, da določba petega odstavka 20. člena ZDavP-2 ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije, sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča, odločbo U-I-122/13 z dne 10. 3. 2016, v kateri je Ustavno sodišče presojalo ustavnost prvega, sedmega in osmega odstavka 20. člena ZDavP-2 in odločilo, da navedeni odstavki 20. člena ZDavP-2 niso v neskladju z Ustavo. Da gre za odločitev Ustavnega sodišča, ki vpliva tudi na odločitev v tem upravnem sporu, v katerem je sporna objava tožnikovega imena in rojstnega podatka na seznamu davčnih dolžnikov, sodišče utemeljuje s sklicevanjem na sedmi odstavek 20. člena ZDavP-2, ki med drugim dovoljuje objavo osebnega imena oziroma firme in datum rojstva, sicer zavezanca za davek, ki je fizična oseba in za fizično osebo, ki opravlja dejavnost. Gre za primerljiv zakonski dejanski stan v obsegu, ki se nanaša na objavo osebnih podatkov.

15. Ustavno sodišče je v odločbi številka U-I-122/13 z dne 10. 3. 2016 presojo izvedlo z vidika 38. člena Ustave (varstvo osebnih podatkov) in ugotovilo, da ta pravica, torej pravica do zadržanja informacije o določenih osebnih podatkih ni neomejena, ni absolutna in je ob izpolnjevanju ustavno določenih pogojev poseg vanjo dopusten (tretji odstavek 15. člena in 2. člena Ustave). Prekomernost morebitnega posega je Ustavno sodišče opravilo na podlagi strogega testa sorazmernosti (test primernosti, test nujnosti in test sorazmernosti v ožjem pomenu besede). Ugotovilo je, da je zakonodajalec z javno objavo davčnih neplačnikov zasledoval cilje na več ravneh ter se sklicevalo na obrazložitev 11. točke v zadevi U-I 297/95 z dne 28. 10. 1998 in posledično ugotovilo, da je zakonodajalec za poseg v ustavno varovano pravico do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave zasledoval ustavno dopustne cilje. Pri presoji primernosti ukrepa je v izhodišču Ustavno sodišče poudarilo, da je na področju javnih financ zakonodajalcu treba pustiti široko polje proste presoje, ne le glede predmeta obdavčitve, temveč tudi glede ukrepov, ki zagotavljajo učinkovit davčni sistem, presoja primernosti ukrepov, pa je v domeni zakonodajalca. V zvezi z možnostjo javne objave osebnih podatkov v zvezi z zapadlo in neplačano davčno obveznostjo je odločilo, da gre za ukrep, ki lahko davčne zavezance spodbudi k poravnavi davčne obveznosti, k zviševanju davčne kulture in h končnemu cilju učinkovitega davčnega sistema. Pri presoji nujnosti ukrepa pa je Ustavno sodišče presojalo tudi, ali je nujno potreben oziroma ali za uresničitev cilja, ki mu sledi, niso na voljo manj invazivni ukrepi, ki bi manj posegli v človekove pravice posameznikov. Ugotovilo je, da ni videti, da bi bili ti cilji lahko doseženi na drug način, kot s splošno in javno dostopnim seznamom davčnih neplačnikov. Presojalo je tudi sorazmernost ukrepa v ožjem pomenu, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovana cilja oziroma koristi, ki bodo zaradi tega nastale. Pri odločitvi je upoštevalo, da gre na eni strani za poseg v informacijsko zasebnost posameznika in na drugi strani interes javnosti, da podatek postane javen in pravico javnosti, da se zagotavlja učinkovito pobiranje davkov ter ugotovilo, da mora biti prednost dana slednjima interesoma .

16. Prav tako sodišče po vpogledu v zakonodajno gradivo (Poročevalec, 2012, dne 2. 10. 2012) ugotavlja, da je zakonodajalec že pri pripravi spremembe ZDavP-2F upošteval, da je treba interesu po razkritju podatkov o davčnem dolgu posameznega davčnega zavezanca dati prednost pred interesom varovanja davčne tajnosti in posledično uvedel tudi vodenje evidence dolžnikov glede plačevanja javno finančnih obveznosti, na način kot je to določeno v sporni določbi.

17. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor kršitve direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. 10. 1995 ter utemeljenost sklicevanja na, v tožbi povzete odločitve sodišča Evropske unije. Zavrnitev ugovora temelji na ugotovitvi, da je v prej navedeni odločbi U-I-122/13 z dne 10. 3. 2016, Ustavno sodišče presojo ustreznosti zakonodajne ureditve 20. člena ZDavP-2 izvedlo tudi z vidika kršitve 5. člena Konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov, direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktober 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku teh podatkov ter vidika odločitev sodišča Evropske unije tudi v zadevah, na katere se sklicuje tožnik v tožbi.

18. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.