Jedro

Sodišče prve stopnje je nasprotno tožbo pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP), ker tožeča stranka kot delodajalec po določbah ZDR-1 nima sodnega varstva za ugotovitev neobstoja delovnega razmerja. Spor o obstoju delovnega razmerja je predviden v določbi 18. člena ZDR-1, ki vzpostavlja zakonsko domnevo, da delovno razmerje obstaja, če so podani elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1 (t. i. domnevna baza), pravna podlaga za postavitev ustreznega zahtevka s strani delavca pa v skladu s sodno prakso izhaja iz določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

Odločitev o zavrženju nasprotne tožbe je pravilna tudi iz razloga, ker je med zahtevkoma iz tožbe in nasprotne tožbe podan položaj t. i. medsebojne litispendence. Medsebojna litispendenca pri nasprotni tožbi je enako kot siceršnja litispendenca negativna procesna predpostavka za tožbo. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (tretji odstavek 189. člena ZPP). Zahtevek v tožbi, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja, izključuje nasprotni tožbeni zahtevek, da delovno razmerje ne obstaja. Ugoditev takšnemu tožbenemu zahtevku bi namreč samodejno pomenila, da nasprotni tožbeni zahtevek ni utemeljen, in obratno, zavrnitev tožbenega zahtevka bi samodejno pomenila, da je utemeljen zahtevek po nasprotni tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo nasprotno tožbo.

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka po nasprotni tožbi. Navaja, da je tožba tožnika (toženca po nasprotni tožbi) dajatvena tožba (reintegracijski zahtevek, prijava v zavarovanja, vpis delovne dobe, obračun prispevkov iz neto plače, plačilo neto plače). Tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) je vložila nasprotno negativno ugotovitveno tožbo, s katero zahteva ugotovitev neobstoja delovnega razmerja, kar je predhodno vprašanje za odločanje o dajatvenem tožbenem zahtevku. Nasprotna (negativna) ugotovitvena tožba je v individualnih delovnih sporih dopustna, zato je sklep sodišča prve stopnje, ki ne pojasni odstopa od te ustaljene sodne prakse, obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo neobrazložene odločbe. Če je vložena nasprotna ugotovitvena tožba, da ne obstaja delovno razmerje, in ji sodišče meritorno ugodi, bo izrek take sodbe postal pravnomočen (pravnomočno izpodbita domneva obstoja delovnega razmerja). V primeru zavrnilne sodbe, s katero se zavrne dajatveni zahtevek, ne moremo govoriti o učinku pravnomočnosti. S sklicevanjem na domnevo obstoja delovnega razmerja po 18. členu ZDR-1 in na sodno varstvo delavca po 200. členu ZDR-1 sodišče prve stopnje tožeči stranki ne more odvzeti pravice do obrambnega sredstva (nasprotne tožbe). Odvzem obrambe oziroma pravice do nasprotne tožbe za ugotovitev neobstoja delovnega razmerja je kršitev 3. točke prvega odstavka 183. člena ZPP ter 23. in 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki odvzelo pravico do meritorne obravnave predhodnega vprašanja (neobstoja delovnega razmerja) z obrazložitvijo, da lahko izpodbija domnevo delovnega razmerja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, kot tudi ne kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitve pravice do sodnega varstva1 iz 23. člena Ustave RS, ki ju uveljavlja pritožba.

5.Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

6.Tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) je zoper toženo stranko oziroma tožečo stranko po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) vložil tožbo, s katero zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas med strankama od dne 1. 7. 2013 dalje, reintegracijo, prijavo v obvezna socialna zavarovanja ter priznanje in vpis delovne dobe v matično evidenco pri ZPIZ od 1. 7. 2013 dalje, obračun davkov in prispevkov na že izplačane neto mesečne zneske plače ter mesečno plačilo nadomestila plače za čas od 1. 3. 2025 do poziva na delo. V pravnem razmerju, ki sta ga stranki uredili s civilnopravnimi pogodbami, naj bi obstajali elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Upoštevaje opisan tožbeni zahtevek je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožba toženca le dajatvena.

7.Tožeča stranka je skupaj z odgovorom na tožbo vložila nasprotno tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da toženec v času od 1. 7. 2013 do 4. 2. 2025 ni bil v delovnem razmerju s tožečo stranko in da od 5. 2. 2025 ni v delovnem razmerju s tožečo stranko.

8.Sodišče prve stopnje je nasprotno tožbo z navedenim zahtevkom pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP), ker tožeča stranka kot delodajalec po določbah ZDR-1 nima sodnega varstva za ugotovitev neobstoja delovnega razmerja. Spor o obstoju delovnega razmerja je predviden v določbi 18. člena ZDR-1, ki vzpostavlja zakonsko domnevo, da delovno razmerje obstaja, če so podani elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1 (t. i. domnevna baza), pravna podlaga za postavitev ustreznega zahtevka s strani delavca pa v skladu s sodno prakso izhaja iz določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

9.Z obrazložitvijo, da zakon v primeru dejanskega (prikritega) delovnega razmerja sodno varstvo daje delavcu, delodajalec pa ima v tem sporu možnost zatrjevati dejstva in predlagati dokaze, da delavec ni bil v delovnem razmerju in tako izpodbiti zakonsko domnevo, sodišče prve stopnje tožeči stranki ni odvzelo obrambnega sredstva niti meritorne obravnave neobstoja delovnega razmerja, kot mu to neutemeljeno očita v pritožbi. Pravilno sicer izpostavlja, da je nasprotna tožba po 3. točki prvega odstavka 183. člena ZPP dopustna, če se z njo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku, vendar pri tem spregleda, da je odločitev o zavrženju nasprotne tožbe pravilna tudi iz razloga, ker je med zahtevkoma iz tožbe in nasprotne tožbe podan položaj t. i. medsebojne litispendence. Medsebojna litispendenca pri nasprotni tožbi je enako kot siceršnja litispendenca negativna procesna predpostavka za tožbo. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (tretji odstavek 189. člena ZPP). Zahtevek v tožbi, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja, izključuje nasprotni tožbeni zahtevek, da delovno razmerje ne obstaja. Ugoditev takšnemu tožbenemu zahtevku bi namreč samodejno pomenila, da nasprotni tožbeni zahtevek ni utemeljen, in obratno, zavrnitev tožbenega zahtevka bi samodejno pomenila, da je utemeljen zahtevek po nasprotni tožbi.

10.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Izjeme od pravice do sodnega varstva so jasno določene v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe.

2Prim. Galič A., v: Ude L. in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2006, stran 225.