16. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Staneta Perka iz Cerkelj na Gorenjskem na seji 16. novembra 2006

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 102. člena, 109. člena, prvega odstavka 128. člena, 137. člena in prvega odstavka 138. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 110/06 – ur. p. b.) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1060. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04) se zavrne.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti druge točke prvega odstavka 102. člena in drugega odstavka 188. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju se zavrže.

4.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 145. člena in 146. člena Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06 – ur. p. b.) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija v izreku navedene določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zatrjuje neskladje s 14., s 15., s 33., s 34., s 35. in s 153. členom Ustave ter s tretjim odstavkom 23. člena in s prvim odstavkom 25. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah (Generalna skupščina OZN, 10/12-1948). Sklicuje se na odločbo št. U-I-166/03 z dne 11. 11. 2004 (Uradni list RS, št. 128/2004 in OdlUS XIII,69) in predlaga razveljavitev 1. in 2. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ, ki določa omejitve izvršbe. Omejitev izvršbe do največ dveh tretjin plače in najmanj 70 % minimalne plače naj ne bi zadoščala za preživetje pobudnika in njegovih družinskih članov, ki jih je dolžan preživljati, in za pokrivanje vseh obveznosti pri opravljanju samostojne dejavnosti kot glavnega vira preživetja. Meni, da bi ureditev, po kateri bi pri izvršbi na osebne prejemke dolžniku ostalo 70 % teh prejemkov, dolžnike v večji meri poslovno motivirala. Hkrati navaja, da banke navedene določbe ne upoštevajo in da mu ob prilivu na poslovni račun odvzamejo vse do zadnjega tolarja. Meni tudi, da bi moral ZIZ različno obravnavati dolžnike, ki so v predhodnih sodnih postopkih že izgubili svoje premično in nepremično premoženje, in tiste, ki ga niso. Iz istih razlogov izpodbija tudi določbi prvega odstavka 145. člena in 146. člen ZDavP. Člen 109 ZIZ naj bi dopuščal nekontrolirano in nezakonito seštevanje obresti tudi do desetkratne vrednosti glavnice, kar naj bi bilo v nasprotju s 376. členom OZ. Drugi odstavek 188. člena ZIZ naj bi bil v nasprotju z Ustavo, ker dolžnika, čigar stanovanje se v izvršilnem postopku ne proda na prvi dražbi, oškoduje za polovično vrednost nepremičnine. Izpodbija tudi prvi odstavek 128. člena, 137. člen in prvi odstavek 138. člena ZIZ. Člen 1060 OZ naj ne bi ščitil dolžnika v dovolj veliki meri, ker glede teka obresti še naprej dopušča uporabo Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR) brez omejitve z načelom ne ultra alterum tantum. Navaja, da mu je zaradi nerazumno visokih pogodbenih in zamudnih obresti, ki so dosegle šestkratnik glavnice, zmanjkalo finančnih sredstev za poplačilo vseh upnikov.

Pobudnik svoj pravni interes utemeljuje s sklicevanjem na izvršilni postopek, ki teče proti njemu kot dolžniku, in prilaga sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1999/00045 z dne 28. 4. 2005, s katerim je bil zavrnjen njegov ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, tj. rubežem in prenosom sredstev, ki so na računu dolžnika pri organizaciji za plačilni promet. Določbi ZDavP izpodbija, ker se navezujeta na problematiko izvršbe na dohodke in ker kot državljan Republike Slovenije meni, da posegata tudi v njegov pravni položaj.

B. – I.

3.ZIZ v prvem odstavku 102. člena določa omejitve pri izvršbi na nekatere denarne prejemke (npr. plačo, pokojnino, nadomestilo plače…). Po določbi 1. točke prvega odstavka tega člena je nanje pri izvršbi za denarne terjatve mogoče seči do dveh tretjih prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, če dolžnik preživlja druge osebe, pa najmanj znesek v višini dohodka, določenega za dolžnika in njegove družinske člane oziroma osebe, ki jih je dolžan po zakonu preživljati po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvo, za dodelitev denarne socialne pomoči.

4.Pobudnik – zoper njega kot dolžnika je v teku izvršba na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet – trdi, da v izpodbijani določbi postavljena omejitev ne zadošča za njegovo preživljanje in za preživljanje njegovih družinskih članov ter za pokrivanje vseh obveznosti pri opravljanju samostojne dejavnosti. Predlaga takšno zakonsko ureditev, po kateri bi pri izvršbi na osebne prejemke dolžniku ostalo 70 odstotkov teh prejemkov. Meni, da bi takšen znesek dolžnike v večji meri poslovno motiviral. Ustavno sodišče je že odločilo, da z vidika skladnosti z Ustavo določba 102. člena ZIZ, po kateri je dolžniku mogoče poseči na dve tretjini plače, ne more biti sporna. Štelo je, da je vprašanje, na kakšen procentualni delež dolžnikove plače sme v izvršbi poseči upnik, vprašanje zakonske primernosti, za presojo te pa Ustavno sodišče ni pristojno.[1]

5.Prav tako je Ustavno sodišče že odločilo, da izvršba na prihodke dolžnika, ki opravlja samostojno dejavnost kot glavni vir preživljanja, ne sme prizadeti v tolikšni meri, da bi bil ogrožen njegov eksistenčni minimum, pri opravljanju izvršbe pa je treba upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika.[2] To izpodbijana določba upošteva, saj določa, da mora dolžniku v vsakem primeru ostati vsaj znesek v višini minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. Če je dolžnik zakoniti preživninski zavezanec, pa mu mora ostati ne samo minimalna plača, temveč znesek v višini dohodka, ki še zadostuje za dolžnika in njegove preživninske upravičence, da po predpisih o socialnem varstvu ni upravičen do denarne socialne pomoči.[3] Pobudnik sicer navaja, da banke ne upoštevajo izpodbijane določbe in da mu ob prilivu na poslovni račun odvzamejo vse do zadnjega tolarja, ni pa zatrjeval in izkazal, da je v izvršilnem postopku temu ugovarjal in da bi sodišče izpodbijano določbo razlagalo tako, da navedena omejitev izvršbe zanj ne velja. Vprašanje morebitne pravilne uporabe prava v posameznem primeru pa je lahko le predmet konkretnega postopka, ne pa predmet ustavnosodne presoje predpisa.

6.Z navedbo, da bi moral ZIZ različno obravnavati dolžnike, ki so v predhodnih sodnih postopkih že izgubili vse svoje premično in nepremično premoženje, in dolžnike, ki premoženja niso izgubili, pobudnik smiselno zatrjuje neskladje izpodbijane določbe z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Iz tega načela za zakonodajalca izhaja zahteva, da v bistvenem enaka dejanska stanja obravnava enako. Vendar je tudi ta očitek neutemeljen. V ospredju izvršilnega postopka je upnik, čigar pravica je bila (praviloma) ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo in nato prisilno uveljavljana. Omejitev upnikove pravice do učinkovite izvršbe pride v poštev le, če so temeljne pravice dolžnika bistveno prizadete.[4] Ta vidik ZIZ upošteva: eksistenca dolžnika je varovana z določbami o izvzetju določenih dolžnikovih predmetov in prejemkov od izvršbe ter z omejitvami izvršbe. Standarda eksistenčnega minimuma in osebnega dostojanstva dolžnika pa sta enaka tako za dolžnika, ki je v predhodnih sodnih postopkih (v celoti ali delno) že izgubil svoje premoženje, kot za dolžnika, zoper katerega je bila v izvršilnem postopku kot prvo izvršilno sredstvo predlagana izvršba na njegova denarna sredstva. Ker sta položaja obeh dolžnikov v tem pogledu enaka, je pobudnikov očitek o neskladju izpodbijane ureditve z načelom enakosti neutemeljen.

7.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 102. člena ZIZ zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

8.Člen 109 ZIZ določa, da zastavna pravica, pridobljena na terjatvi, ki se obrestuje, velja tudi za obresti, ki zapadejo v plačilo po rubežu. Ustavno sodišče ni pristojno za ugotavljanje skladnosti med zakoni, zato ne more presojati pobudnikove trditve o neskladju te določbe s 376. členom OZ, za primer, da bi bila zaradi zatrjevanega neskladja kršena načela pravne države iz 2. člena Ustave, pa ne gre. Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

9.Pobudnik izpodbija tudi prvi odstavek 128. člena ZIZ, 137. člen in prvi odstavek 138. člena ZIZ. V čem vidi neskladje navedenih določb z Ustavo, pobudnik ne pojasni, zato Ustavno sodišče pobude v tem delu ni moglo preizkusiti.

10.Ustavno sodišče je že presojalo ustavnost 1060. člena OZ, ki ga izpodbija pobudnik. Z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/2006 in OdlUS XV, 19) je razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ker je bilo o ustavnosti izpodbijane določbe OZ že odločeno, je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrnilo. Kolikor pa se pobudnikov očitek o neustavnosti izpodbijane zakonske določbe nanaša na pogodbene obresti, pa je pobuda v tem delu neobrazložena in je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

B. – II.

11.Po določbi 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (tako npr. v odločbi št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76).

12.Druga točka prvega odstavka 102. člena ZIZ določa, do katere višine je mogoče seči na plačo in druge prejemke, ki niso izvzeti iz izvršbe, za poplačilo terjatve iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal. Pobudnik ne navaja, da bi zoper njega tekla izvršba zaradi poplačila terjatve iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal. To tudi ne izhaja iz sklepov o izvršbi, ki jih je priložil pobudi. Ker pobudnik tudi sicer ne pojasni, kako bi morebitna ugoditev pobudi izboljšala njegov pravni položaj, zgolj načelno nestrinjanje z zakonsko ureditvijo pa za utemeljevanje pravnega interesa ne zadostuje, pobudnik ni izkazal pravnega interesa za izpodbijanje 2. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo v tem delu zavrglo.

13.Drugi odstavek 188. člena ZIZ določa, da sodišče, če nepremičnine na prvem naroku ni bilo mogoče prodati, razpiše drugi narok, na katerem se sme nepremičnina prodati pod ugotovljeno vrednostjo, vendar ne manj, kot za polovico te vrednosti. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1266/96 z dne 10. 5. 2001 je razvidno, da je bila pobudnikova nepremičnina na 2. javni dražbi že prodana. Glede na navedeno pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje drugega odstavka 188. člena ZIZ, zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo v tem delu zavrglo.

14.Pobudnik izpodbija tudi prvi odstavek 145. člena in 146. člen ZDavP-1, ki določata omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke in na dolžnikova druga denarna sredstva pri bankah in hranilnicah. Svoj pravni interes utemeljuje z navedbo, da mu kot državljanu Republike Slovenije in pobudniku izpodbijani določbi neposredno posegata "v njegove pravice, pravni interes oziroma pravni položaj", ne navaja pa, da bi zoper njega tekla izvršba po ZDavP-1. Kot je bilo že pojasnjeno v 11. točki obrazložitve, zgolj načelno nestrinjanje z zakonsko ureditvijo za utemeljevanje pravnega interesa ne zadostuje, pobudnik pa zgolj s splošno trditvijo, da izpodbijani določbi posegata v njegov pravni položaj, ni izkazal pravnega interesa. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo tudi v tem delu zavrglo.

C.

15.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99 in OdlUS VIII, 13).

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-166/03 z dne 11. 11. 2004.

[3]V. Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana 2003, str. 156.

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004 (Uradni list RS, št. 132/2004 in OdlUS XIII, 77).