Jedro

Ne glede na vsebino zahteve je tožena stranka ravnala napačno, ko je v danem primeru pri tožniku presojala pogoje za dodelitev ene izmed pravic po ZPIZ-92. Zaradi tega sploh ni ugotavljala, ali tožniku pripada katera od pravic iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1, kar bo morala storiti sedaj, ter ugotoviti do katere pravice je tožnik upravičen in ugotoviti tudi vsa pomembna dejstva za odločitev o priznanju pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 12. 10. 2009 in 22. 1. 2009 ter odločilo, da je toženka dolžna v roku 30 dni izdati nov upravni akt in tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je razlagovanje sodišča prve stopnje napačno, ko je to mnenja, da tožnik ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače zaradi čakanja na ustrezno zaposlitev po prejšnjih predpisih, temveč kvečjemu pravico do nadomestila za invalidnost po novem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99) saj je tožnik zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo vložil šele 24. 11. 2008, pred tem pa mu ta ista pravica pri pravnem predniku toženke nikoli ni bila priznana. Tožnik bi takšno pravico po mnenju sodišča lahko pridobil le v primeru, če bi to izrecno izhajalo iz prehodnih in končnih določb ZPIZ-1. Pritožba meni, da je pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev izvedena pravica s podlago v osnovni pravici, glede na datum nastanka invalidnosti, zaradi česar je toženka v predsodnem postopku pravilno ugotavljala tožnikovo izpolnjevanje zakonskih pogojev za pridobitev pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) glede na to, da je tožnik delovni invalid III. kategorije, zaradi posledic bolezni, s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo že vse od 15. 4. 1985 dalje. Pritožba nadalje meni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju bistveno kršilo določbe postopka, saj je bil tožnikov zahtevek takšen, da se je glasil na odpravo odločb toženke z dne 22. 1. 2009 in z dne 12. 10. 2009 ter, da se tožniku prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 1. 12. 2008 dalje. Tožnik je torej zahteval pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in ne pravico do nadomestila za invalidnost kot je zmotno ugotovilo sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tiste, ki jo navaja pritožba in ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Držijo navedbe pritožbe, da je tožba v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristi ali zaradi dokončnega upravnega akta in zato, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonskem roku. Sodišče je v socialnem sporu vezano na tožbeni zahtevek, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odpravilo napadeni odločbi tožene stranke in ji naložilo, da v roku 30 dni izda nov upravni akt. S tem ni prišlo do prekoračitve tožbenega zahtevka kakor ga je postavil tožnik v svoji tožbi, saj je tudi ta zahteval odpravo obeh odločb toženke in pravico, ki mu gre iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Za takšno odločitev je imelo sodišče prve stopnje materialno pravno podlago v 1. alineji 1. odst. 82. čl. ZDSS-1 pri tem pa je štelo, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje, v zvezi s priznanjem pravic, povezano z nesorazmernimi težavami. Tako se je odločilo tudi zaradi tega, ker se je postavilo na pravilno materialno pravno stališče, da je toženka v času veljavnosti ZPIZ-1 o zahtevku tožnika, odločala o eni izmed pravic po ZPIZ, ki več ne velja. Toženka bo morala najprej ugotoviti do katere pravice je tožnik upravičen in pri tem ugotavljati vsa pomembna dejstva za odločitev o priznanju te pravice.

Ob dejanskem stanju kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila z odločbo z dne 6. 6. 1985 priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo, kjer ne bo dvigoval težjih bremen od 10 kg, kjer ne bo delal v prisiljenem pripognjenem položaju, s polnim delovnim časom od 15. 4. 1985 dalje. Tožniku je bilo z odločbo z dne 21. 4. 1986 najprej odmerjeno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, nazadnje z odločbo z dne 2. 11. 1992. Tožniku pravica do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu ni bila nikoli priznana. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 1. 6. 2007, ko se je prijavil na Zavod za zaposlovanje, kjer je prejemal nadomestilo v času brezposelnosti in sicer za čas od 2. 6. 2007 do 1. 12. 2008. Po izteku prejemanja tega nadomestila je pri toženki vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Vlogo je toženka z izpodbijanima odločbama zavrnila.

Ker je tožnik vložil zahtevek za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja v času veljavnosti ZPIZ-1 bi lahko pridobil pravico do nadomestila zaradi čakanja na ustrezno zaposlitev le v primeru, če bi to izrecno izhajalo iz prehodnih in končnih določb ZPIZ-1. Kakor pojasnjuje Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII 131/2009 z dne 11. 10. 2010, so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice. Tega načela ni mogoče razumeti tako, da zavarovanec tudi mimo pravic, ki mu pripadajo po veljavni ureditvi in mimo prehodnih določb veljavnega zakona lahko kadarkoli uveljavlja pravice po prejšnjem zakonu. Citirana sodba navaja, da ne gre za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. ali 397. čl. saj tožnik ni uživalec nadomestila, ki bi že pridobil pravico do uveljavitve tega zakona in da tudi 391. čl. ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje pravic ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje povzema navedeno obrazložitev in v izogib ponavljanju se tudi pritožbeno sodišče v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje. Tožena stranka je torej ravnala napačno, ko je v danem primeru pri tožniku presojala pogoje za dodelitev ene izmed pravic po ZPIZ-92 saj zato ni imela materialno pravne podlage. Zaradi tega sploh ni ugotavljala ali tožniku pripada katera od pravic iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1, kar bo morala storiti sedaj, ter ugotoviti do katere pravice je tožnik upravičen in ugotoviti tudi vsa pomembna dejstva za odločitev o priznanju pravice.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.