Jedro

Naš pravni sistem ne nudi pravne podlage za dosojo odškodnine za pretrpeli strah in izgubo dobrega imena zaradi nezakonito odrejene prisilne privedbe staršev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu glede odškodnine iz naslova prestanega strahu za prvo tožnico (v višini 2.000,00 EUR) in glede stroškov postopka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, sicer pa se pritožba prve tožnice in vseh ostalih tožnikov zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na plačilo nematerialne in materialne škode v skupnem znesku 15.750,00 EUR, ki jim je nastala zaradi nezakonite prisilne privedbe prve tožnice in drugega tožnika na obravnavo v kazenski zadevi. Tožnikom je naložilo, da so dolžni toženki plačati njene pravdne stroške v višini 937,40 EUR.

Zoper sodbo vlagajo laično pritožbo vsi tožniki in predlagajo, da višje sodišče sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v obravnavo sodišču prve stopnje. Poudarjajo, da je iz spisa Okrožnega sodišča na Ptuju I K 17178/2010 razvidno, da je bila odredba za privedbo z dne 19. 12. 2011 izdana v nasprotju z določbo 194. člena ZKP, zaradi česar je ravnanje tožene stranke bilo protipravno. Kršena so bila določila ZKP ter izvršen poseg v osebno svobodo prve tožnice in drugega tožnika in njune človekove pravice. Odredba ni vsebovala vseh sestavin, ki jih določa tretji odstavek 194. člena ZKP in jima ni bila predočena pri odvzemu prostosti. Sodišče je v sodbi sicer ugotovilo protipravno ravnanje toženke, nato pa napačno zaključilo, da 194. člen ZKP ni kršen. Kršen je bil tudi Pravilnik o policijskih pooblastilih, saj sta prva tožnica in drugi tožnik zaznamek podpisala na policijski postaji na P. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tretja in četrta tožnica ne pripadata krogu neposrednih oškodovancev. Sta otroka, ki sta prestajala strah, ko so policisti z grobim razbijanjem po vratih odpeljali oba starša. Strah je pri vseh tožnikih posegel v njihovo duševno ravnovesje, kar še posebej velja za prvo tožnico, ki že od leta 2005 oboleva za tahikardijami, ki so posledica stresov in strahov. Sodišče je zavrnilo izvedenca psihiatrične stroke, ki bi edini lahko z gotovostjo strah strokovno opredelil. Takšnega znanja namreč sodišče nima. Zmotna je dokazna ocena policistov, saj sta na vprašanja odgovarjala na splošno, konkretnega primera pa se policist S. ni spominjal. Drugi tožnik ni bil nikoli pridržan ter tožena stranka nasprotnih dokazov ni dala. Tudi v kazenski zadevi I K 8799/2011 zoper drugega tožnika ni bil odrejen pripor zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na obravnavi. V omenjeni zadevi je bil drugi tožnik pravnomočno oproščen. Ne drži pričevanje S., da ni običajno, da bi policisti najprej poklicali in povedali za obravnavo, ki bi se jo stranka lahko nato prostovoljno udeležila. To se je zgodilo oškodovancu v kazenskem postopku J. M. Prva tožnica se je prvič znašla v takšnem položaju, da so jo odpeljali policisti, začela je ponovno uživati antidepresive, kar je potrdila M. F. Druge stresne situacije prva tožnica ni imela, prav nezakoniti privod je predstavljal stres, ki je vplival na napad. Sodišče ni zavzelo stališča do okoliščine, da sta bila prva tožnica in drugi tožnik v postopku pravnomočno oproščena. Prav tako se ni opredelilo do izpovedi M. F. in A. K., da je bilo duševno stanje prve tožnice in drugega tožnika popolnoma porušeno. Škodni dogodek je prvi tožnici in drugemu tožniku povzročil veliko osebno sramoto, saj so ju policisti v marici pripeljali na sodišče, kot to delajo z morilci ali posiljevalci. Oba sta humanitarca, ki ju po njunem delu pozna ves P. S tem dokazujeta duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Osip prometa je prva tožnica dokazala z bilancami poslovanja za mesec december 2011 in januar 2012. Z dnem, ko je bil odrejen nezakonit prisilni privod in pridržanje na policijski postaji na P., je prišlo do posega v osebno svobodo in grobih kršitev človekovih pravic. Prva tožnica se je na zaslišanju zlomila in jokala. Zato sta upravičena do odškodnine zaradi posega v osebno svobodo. Prav tako je prva tožnica izkazala izgubljeni zaslužek v znesku 150,00 EUR s pričo S. H. Ker je toženo stranko zastopala pravobranilka in ne odvetnica, ji sodišče stroškov ne bi smelo odmeriti po Odvetniški tarifi.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določilu prvega odstavka 194. člena ZKP lahko sodišče odredi privedbo obdolženca, če je izdan sklep o priporu ali če v redu povabljeni obdolženec ne pride, pa svojega izostanka ne opraviči, ali če mu ni bilo mogoče v redu vročiti vabila ali sodbe, s katero je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, iz okoliščin pa je očitno, da se obdolženec vročitvi izmika, potem ko vsi drugi načini vročanja niso bili uspešni. Iz spisa I K 17178/2010 Okrožnega sodišča na Ptuju izhaja, da sta se prva tožnica in drugi tožnik odzvala na prva dva naroka v omenjeni kazenski zadevi 8. 3. 2010 in 4. 7. 2011, nista pa pristopila na narok 19. 12. 2011. Vendar pa vabilo za ta narok ni bilo izkazano, pri čemer tudi še ni potekel 15-dnevni rok za dvig sodne pošiljke, glede katere sta omenjena tožnika obvestilo prejela 6. 12. in 7. 12. 2011. Sodnik, ki je 19. 12. 2011 izdal odredbo za prisilno privedbo na naslednji narok, ker se imenovana ne odzivata vabilu, je tako ravnal v nasprotju s prej citiranim prvim odstavkom 194. člena ZKP, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Razlogi sodbe v tem delu so jasni in očitki o protislovnosti neutemeljeni.

Vendar pa zgolj izkazano protipravno ravnanje osebe ali državnega organa pri opravljanju njegovega dela še ne zadošča za dosojo odškodnine po prvem odstavku 26. člena Ustave RS, temveč morajo biti za to izpolnjene tudi ostale predpostavke odškodninskega delikta, ki jih ureja Obligacijski zakonik. To velja tudi glede odškodninske odgovornosti države za delo policistov, ki jim tožniki očitajo napačno izvajanje odredbe o prisilni privedbi. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila prisilna privedba izvršena v skladu s predpisi. Tudi če bi držale navedbe pritožnikov, da so policisti močneje trkali na vrata, kot je to ugotovilo sodišče, ter da so dokument v zvezi s privedbo tožnikoma pokazali šele na policiji, ne gre za odločilna dejstva, ob nesporni ugotovitvi, da je bilo tožnikoma jasno predočeno, da gre za izvršitev odredbe sodišča zaradi zagotovitve njune udeležbe na naroku, prihod policistov v jutranjih urah pa je bil v časovnem okviru, kot ga določa 57. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Sicer pa v omenjeni zadevi niti ni bistveno, da so policisti ravnali v skladu z dano odredbo, saj je bila slednja v nasprotju z zakonom, zato so tožniki izkazali prvi element odškodninskega delikta - protipravno ravnanje organov tožene stranke.

Vsi tožniki s tožbo zahtevajo povračilo nepremoženjske škode zaradi prestanega strahu in posega v dobro ime, prva dva tožnika pa tudi zaradi posega v osebno svobodo, materialno škodo pa uveljavlja zgolj prva tožnica zaradi izgube na zaslužku v času neobratovanja njene trgovine.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta mladoletni tretja in četrta tožnica v obravnavani zadevi le posredni oškodovanki, saj je bila prisilna privedba odrejena le glede prve tožnice in drugega tožnika. Ker določilo 180. člena OZ le v omejenem obsegu priznava odškodnino posrednemu oškodovancu (le glede smrti in težke invalidnosti bližnjega), v obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, so neutemeljene pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede obeh mladoletnih oškodovank. Morebitne škode sicer pritožbeno sodišče ne podcenjuje, vendar pa pravne podlage za dosojo odškodnine za pretrpeli strah in izgubo dobrega imena zaradi nezakonito odrejene prisilne privedbe staršev naš pravni sistem ne nudi (primerjaj tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 96/2009, II Ips 427/2008).

Po določilu 179. člena OZ oškodovancu pripada odškodnina zaradi prizadetega dobrega imena in časti ali okrnitve svobode le, če je trpel duševne bolečine. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da prva tožnica in drugi tožnik v pravočasno podani trditveni podlagi glede posega v osebno svobodo prestajanja duševnih bolečin nista zatrjevala. Tožničina prizadetost ob zaslišanju, ki se je nanašala na celoten dogodek, pa trditvene podlage v tem delu ne more nadomestiti. Enako velja tudi glede prestanih duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime, pri čemer v pritožbi podanih trditev in predloženih dokazov o prepoznavnosti obeh tožnikov v domačem okolju pritožbeno sodišče glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati. Tožnika bi morala pravočasno podati takšne konkretne trditve o njunem duševnem trpljenju zaradi posega v čast v dobro ime, ki bi omogočale odmero odškodnine za duševne bolečine, prav tako pa prizadetost tudi izkazati (npr. s predlaganjem prič, ki bi potrdile, da so ju opazile pri izvajanju prisilne privedbe). Zgolj pavšalne trditve, da je bila ob dogodku prizadeta njuna čast in dobro ime, zaradi česar sta bila osramočena, ne predstavljajo zadostne podlage za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pritrditi pa je pritožbi tožnikov glede nepopolne ugotovitve vseh okoliščin pri odmeri odškodnine zaradi prestanega strahu prve tožnice. Čeprav strah za drugega ni pravno priznan, kot je sodišče pravilno ugotovilo, prva tožnica in drugi tožnik pa sta v tožbi izpostavljala predvsem strah v zvezi z mladoletnimi otroci, je prva tožnica pravočasno navedla tudi, da zaradi dogodka tri dni ni bila sposobna delati in je ponovno podoživela srčno tahikardijo, za kar je predlagala dokaz z zaslišanjem prič in izvedenca medicinske stroke. Dokaza z izvedencem sodišče ni izvedlo, saj ga je ocenilo kot nepotrebnega, temveč je kar samo zaključilo, da tožničinega napada, ki se je zgodil v popoldanskih urah, ni sprožila jutranja stresna situacija, temveč je verjetnejši razlog zanj obravnava v kazenskem postopku. Pritožba utemeljeno opozarja, da je vprašljivo, ali ima sodišče dovolj strokovnega znanja, da samo sprejme zaključek glede časovnega nastopa zdravstvenih posledic ob stresni situaciji, pri čemer bi na slednje vprašanje nedvomno lahko odgovoril predlagani izvedenec medicinske stroke. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je bila prvi tožnici kršena pravica do izjave, saj ji ni bila dana možnost, da bi izkazala resničnost svojih trditev o intenzivnosti prestanega strahu zaradi nezakonite prisilne privedbe in vpliva na zdravje, kar pa predstavlja odločilno okoliščino za dosojo odškodnine iz omenjenega naslova. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi glede zavrnitve zahtevka za škodo zaradi prestanega strahu prvi tožnici ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Drugi tožnik je glede prestanega strahu (razen v zvezi z mladoletnima otrokoma) podal zgolj pavšalne trditve. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v dokazni zaključek prvega sodišča iz 15. točke sodbe, da ob dejstvu, da je bil s potekom kazenskega postopka seznanjen in da sta mu policista pojasnila razlog prihoda, strah ni bil takšne intenzitete, da bi omogočal dosojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Priči A. K. in M. F. nista bili predlagani glede dejstev v zvezi s prestanim strahom drugega tožnika, zato se nanju v pritožbi neutemeljeno sklicuje.

Osip prometa, ki izhaja iz primerjav v bilancah poslovanja trgovine D., s. p., se nanaša na celotna meseca december 2011 in januar 2012. Zato omenjena dokumenta ne izkazujeta konkretnega osipa prometa, ki je nastal na dan 5. 1. 2012, ko je bila trgovina zaprta potrditvah tožbe med 09. in 11.20 uro. Prav tako izpada prometa prva tožnica ni izkazala s pričo S. H., saj zgolj predviden nakup izdelkov v višini 150,00 EUR ne pove ničesar o dejanskem izgubljenem dobičku zaradi neposlovanja trgovine. Zavrnitev tožbenega zahtevka glede materialne škode je glede na navedeno pravilna.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo le delno, in sicer glede denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenega strahu za prvo tožnico, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je sodišče delno razveljavilo odločitev o glavni stvari, je razveljavilo tudi stroškovno določitev sodišča prve stopnje, saj je ta odvisna od uspeha strank v postopku. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.