Jedro

Sodišče lahko izda sklep, v katerem ne evidentira vseh zemljiškokatastrskih točk na meji kot dokončnih, bistveno je, da so točke dokončno evidentirane v razmerju med obema udeležencema postopka.

Sodni postopek za ureditev meje daje lastniku nepremičnine, ki se s katastrsko mejo v naravi ne strinja, pravico, da domnevo o poteku meje v katastru izpodbije. To lahko stori kljub dokončnosti meje v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom mejo med parc. št. 538 k.o. K., v solasti nasprotnih udeležencev in parc. št. 531/1 in 531/2, obe k.o. K., v lasti predlagatelja, na kraju samem uredilo tako, da poteka od tč. I, ki je dogovorjena s sodno poravnavo z dne 28.8.2008 ter poteka v nadaljevanju po točkah J, K, L, po steni gospodarskega poslopja, ki je v solasti nasprotnih udeležencev, in sicer: od prej omenjene tč. I v razdalji 5,20 m do tč. J (tromeja parcel 538, 531/1, 531/2 vse k.o. K.) in naprej po steni objekta v razdalji 7,55 m do tč. K (znak na steni objekta, kjer se le-ta nekoliko lomi) in naprej v razdalji 6,60 m do tč. L (vogal gospodarskega poslopja). Točka L se evidentira kot delno urejena točka v evidenci zemljiškega katastra, ker v postopku ni sodeloval upravljalec parcele 853/1 k.o. K., t. j. Občina T. Tako tč. L in K definirata le meje med parc. št. 538 k.o. K. Površina spornega mejnega prostora znaša 17,00 m², vrednost pa 850,00 EUR in jo omejujejo točke I, J, K, L in X1, ki jih je pokazal predlagatelj po steni gospodarskega objekta do tč. Y1 in Y2, ki so razvidne iz skice kot sestavnega dela izpodbijanega sklepa. Odločilo je tudi, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka. Skupne stroške postopka nosi predlagatelj do ½ in nasprotna udeleženca do ½. Nasprotna udeleženca sta solidarno dolžna predlagatelju povrniti 986,31 EUR skupnih stroškov postopka.

Zoper sklep se pravočasno pritožujeta nasprotna udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje, oziroma naj predlog zavrže. Sodišče je kršilo postopek o ugotovitvi meje s tem, ko predlagatelju ni naložilo, da mora v postopku sodelovati tudi Občina T. kot lastnica parcele 853/1 k.o. K.. Sodišče mora ves čas postopka paziti, da so v postopku ureditve meje vključene vse stranke, ki mejijo na sporno območje. Točka L, ki je neusklajena, kaže na napako določitve meje po steni gospodarskega poslopja, saj prihaja do anomalije. Poleg tega pa je v tem delu izrek sklepa nerazumljiv. Nasprotna udeleženca sta prava neuki stranki in sta bila pri vrednosti spornega prostora zavedena, saj nista vedela, da je vrednost spornega predmeta pomembna pri presoji ter katera pravila sodišče lahko uporabi pri določanju meje. Vrednost stavbnega zemljišča znaša preko 100,00 EUR na m², vrednost spornega mejnega prostora pa več kot 1.700,00 EUR. V tem primeru pa se meja lahko uredi po močnejši pravici samo s soglasjem nasprotnih udeležencev, česar pa nasprotna udeleženca nista dala. Izvedenec mag. J. D. je bil na terenu pristranski in je ves čas napeljeval k drugačnemu poteku meje, kot jo izkazuje kataster. On bi moral biti nepristranski, poleg tega pa bi moral sodišče opozoriti, da znaša tržna cena zazidanega stavbnega zemljišča preko 100,00 EUR na m². Izvedenec bi moral opozoriti, da mora sodelovati tudi upravljalec parcele 853/1 k.o. K. Anomalija je, da na novo določena meja poteka tako, da del uvoza v gospodarsko poslopje nasprotnih udeležencev prehaja v last predlagatelja. Ta del uvoza je zabetoniran kot uvozna rampa in je bil zgrajen pred mnogimi leti, predlagatelj pa tega dela nikoli ni imel v posesti. Izvedenec je napačno upošteval širino ceste in ni pravilno vrisal objekta nasproti cesti parc. št. 853/1 k.o. K. Sodišče je napačno obrazložilo, kdo je imel sporni prostor v posesti oziroma kateri od udeležencev postopka je pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem. Sodišče je zanemarilo trditve nasprotnih udeležencev, da so bila za vse posege na sporno zemljišče dana ustna dovoljenja prednikov nasprotnih udeležencev, zato niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Vse to je razvidno iz ravnanj predlagateljevih pravnih prednikov po letu 1975, ki pa jih sodišče sploh ne obrazloži. Od leta 1975 do danes je preteklo več kot 30 let, tako da bi teoretično lahko nastopilo novo priposestvovanje. Sodišče je z lahkoto presojalo uporabo zemljišča (pod kapom) v času dvajsetih let pred letom 1975. Pri taki presoji bi moralo biti kritično in izhajati iz vsakokratnih dejanj po tem datumu. Prostor pod kapom je imela nasprotna stranka ves čas v posesti. Sodišče je z odločitvijo ustvarilo pravno stanje, da streha sega v zračni prostor predlagatelja, nič pa se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem služnostne pravice. Ko je A. P. zgradil sedanji objekt s streho pod streho nasprotne stranke, je to izvedel na podlagi dogovora in si zemljišča ni lastil. Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče slediti pritožbenim stališčem o kršitvi Zakona o nepravdnem postopku, ker v postopku ni sodelovala Občina T., upravljalka nepremičnine parc. št. 853/1 k.o. K.. Ker se sporna meja zaključi v tromeji z zemljiščem, ki je v njenem upravljanju, bi res tudi občina lahko sodelovala v postopku, ali vsaj na naroku na terenu, na katerem se je vzpostavljala meja (20. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Ni pa njena udeležba v postopku nujna, ker je predmet tega postopka ureditev meje med predlagateljevima zemljiščema in zemljiščem nasprotnih udeleženk. Ker občina v postopku ni sodelovala, se sklep nanjo ne nanaša, kar je manifestirano v odločitvi, da se v evidenci zemljiškega katastra točka L evidentira kot delno urejena točka. To pomeni, da se odločitev ne nanaša na Občino T., katere interes bi bil z odločbo lahko prizadet. Meja med udeležencema postopka lastnimi zemljišči je kljub temu urejena; zaradi nesodelovanja Občine T. točka L ne definira le meje z zemljiščem v upravljanju občine. Razumljivo in jasno je odločeno, da je točka L v vogalu gospodarskega poslopja, kar pomeni, da se v nadaljevanju proti severu meja ni urejala, saj po katastrskih podatkih ne gre več za med udeležencema sporno mejo, ampak za zemljišče parc. št. 8531 k.o. K. To je razvidno tako iz skice kot tudi iz izreka in obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato pritožbeni trditvi, da je izrek nerazumljiv, ni mogoče slediti. Tudi pritožnikova trditev, da je z odločitvijo del uvoza v gospodarsko poslopje prešel v predlagateljevo last, torej ni utemeljena. Meja je urejena do roba gospodarskega objekta (t. j. do točke L) in ne do točke x1, ki jo je na naroku pokazal predlagatelj in jo prikazujeta pritožnika s pritožbi priloženimi fotografijami. Na delu, kjer je postavljena uvozna rampa, sodišče meje ni določalo, zato so vsa pritožbena navajanja glede anomalij pri določitvi meje v tem delu, neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je v 2. točki izreka sklepa ugotovilo, da znaša površina spornega prostora 17,00 m², vrednost tega prostora pa znaša 850,00 EUR. Zemljišče je vrednotilo po ceni 50 €/m2, kar ne odstopa od vrednotenja stavbnih zemljišč na obravnavanem področju, razen tega sta se udeleženca na naroku na kraju samem s to vrednostjo strinjala. Vprašanje vrednosti zemljišča je dejansko in ne pravno vprašanje, zato pritožbeno sklicevanje na pravno neukost nasprotnih udeležencev ne more biti upoštevano. Pojasnjevanje osnovnih pravnih pravil, ki urejajo sodno ureditev meje in opozarjanje strank na pravne posledice ugotovljene vrednosti spornega zemljišča bi presegalo obveznosti oz. pooblastila, ki jih v okviru materialnega procesnega vodstva sodišče ima (285. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Sodnikova vloga je korektivna, zato se sodnik ne more poistovetiti z udeležencema in ju opozarjati na zanju možne rešitve in razlagati osnovna pravna pravila. Od udeležencev postopka se zahteva skrbnost, v okvir katere sodi tudi to, da se pozanimajo o pravni podlagi zadeve, pri obravnavi katere sodelujejo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vrednost spornega območja; upoštevajoč to vrednost je mejo uredilo po močnejši pravici, s čemer je pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 77. člena Stvarnopravnega zakonika; Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ).

Pritožnika tudi izvedenčevo vlogo v postopku pojmujeta nepravilno. Izvedenec je v postopku sodeloval kot strokovnjak geodetske stroke; njegova vloga je natančno opredeljena v sklepu o njegovi postavitvi (list. št. 36 in 37). V vprašanje vrednotenja spornega zemljišča se, ne samo ni bil dolžan, ampak se tudi ni smel vpletati. Trditve, naj bi izvedenec v postopku napeljeval k ureditvi meje na določen način, so protispisne. Tako postopanje izvedenca ni razvidno niti iz zapisnikov niti iz njegovih pisnih izdelkov. S trditvijo, da bi moral zagovarjati katastrsko mejo, pa pritožnika od izvedenca pričakujeta ravno to, kar mu očitata kot protipravno ravnanje. Izvedenec je nudil sodišču strokovno pomoč s področja geodetske stroke, odločitev o meji pa je stvar sodišča. Kritika izvedenčevega strokovnega dela (nepravilen vris objekta nasproti ceste parc. št. 853/1 k.o. K.) je navržena; pritožnika ne pojasnita v čem je nepravilnost, kako naj bi zatrjevani nepravilen vris objekta vplival na odločitev o meji na nasprotni strani ceste, zato njunih trditev ni mogoče preveriti.

Pritožbeno sodišče soglaša, da je sporno zemljišče priposestvoval že predlagateljev pravni prednik (pok. A. P.). Ta je namreč že od leta 1951 izvrševal pravično, pošteno in pristno posest na spornim območjem (paragraf 1460 ODZ), kar so izpovedale vse, s strani predlagatelja predlagane priče. Po drugi strani nasprotna udeleženca nista uspela dokazati, da je pravni prednik predlagatelja pred letom 1975 posest izvrševal na podlagi dovoljenja pravnega prednika nasprotnih udeležencev (F. P.), kar je sodišče tudi prepričljivo obrazložilo (stran 8 sklepa).

Teoretično bi od leta 1975 do sedaj res lahko prišlo do novega priposestvovanja, saj gre za obdobje, daljše od dobe, ki se zahteva za priposestvovanje. Izvedeni dokazi potrjujejo, da se to ni zgodilo. Skladno z zatrjevanji obeh udeležencev je sodišče ugotovilo, da je meja postala sporna že leta 1975 ali najkasneje 1980, zato je z ugotavljanjem močnejše pravice tudi poseglo tako daleč v preteklost. Z dogovori sta se udeleženca izogibala spornim situacijam (poravnava z dne 3.4.1983), na odločitev o močnejši pravici pa ti dogovori, popuščanja ali vztrajanje posameznega od udeležencev ne more vplivati. Zato se sodišče z ravnanjem udeležencev in njunih pravnih prednikov v tem obdobju upravičeno ni ukvarjalo.

Vprašanje obstoja služnosti zaradi strehe gospodarskega poslopja nasprotnih udeležencev, ki sega v zračni prostor predlagateljevega, je lahko predmet drugega postopka, ne more biti predmet reševanja v obravnavanem postopku zaradi ureditve meje.

Ker razlogi, s katerimi pritožnika izpodbijata sklep sodišča prve stopnje, niso podani, je na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi 37. člena ZNP) v zvezi s 353. členom ZPP pritožba zavrnjena in sklep sodišča prve stopnje potrjen.