Jedro

Logičen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da darilna pogodba iz leta 1973 predstavlja pravno podlago le za nastanek etažne lastnine na stanovanju v prvem nadstropju, ne pa tudi za novo nastalo etažo, ki v času sklenitve darilne pogodbe ni obstajala. Ker sta tožnici utemeljevali nastanek dejanske etažne lastnine tudi na mansardnem stanovanju v tretji etaži (le) na darilni pogodbi, morebitne druge pravne podlage pa nista zatrjevali, je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo, da je na delu stavbe z začasno številko 504, ki stoji na nepremičnini parc. št. 279/55 k. o. ..., kar v naravi predstavlja stanovanje v 1. nadstropju te stavbe z naslovom Z. 1, nastala izvenknjižna dejanska etažna lastnina, pri čemer so solastniki te nepremičnine prva tožeča stranka A. A. do dveh tretjin (2/3), druga tožeča stranka B. C. do ene šestine (1/6) in druga tožena stranka C. C. do ene šestine (1/6). V ostalem delu, v katerem sta tožeči stranki zahtevali, da se ugotovi, da je nastala izvenknjižna dejanska etažna lastnina v mansardi stavbe z začasno št. 504, ki stoji na nepremičnini parc. št. 279/55 k. o. ..., je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili tožnici in prva tožena stranka (v nadaljevanju toženka).

3. Tožnici izpodbijata odločitev iz II. točke izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da se pritožbi ugodi, sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, tožencema pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdita, da ni res, da so stanovanjski prostori na podstrešju samostojna zaokrožena bivanjska enota. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navedbe tožnic, ki jih sodišče povzema v 14. točki obrazložitve, so vzete iz konteksta in prilagojene potrebam sodbe. Tožnici sta v 2. pripravljalni vlogi navedli, da sta predmet darilne pogodbe med drugim predstavljala dva manjša mansardna prostora. Dne 9. 4. 1973 je hiša obsegala samo pritličje in podstrešje s prostori, kot so navedeni v IV. točki darilne pogodbe. Po sklenitvi pogodbe je D. C. ml. začel z adaptacijo podarjenega dela tako, da je porušil del hiše do stropne konstrukcije nad pritličjem in na novo zgradil stanovanje v I. nadstropju in mansardi. Gre za eno stanovanje. V vmesnem času, to je od leta 1991 do 2003, so se prostori v mansardnem delu le začasno preuredili za bivanje, vendar brez samostojnega vhoda in dostopa iz skupnih delov. Po izselitvi druge tožene stranke leta 2003 pa je stanovanje v prvem nadstropju in mansardi ena samostojna funkcionalna celota. Tožnici nikoli nista podali trditev, da gre za dve samostojni enoti v smislu SPZ. Tudi sicer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj naj bi sploh bila samostojna bivalna enota, zato je v tem delu podana kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tekom postopka nikoli ni bilo govora o dveh stanovanjih, kar izhaja tako iz izpisa GURS z dne 31. 1. 2014 kot iz izvedenskega mnenja, kjer v 4. točki govori o enem stanovanju v prvem nadstropju in podstrešju stanovanjske hiše. Posamezni del mora v skladu z drugim odstavkom 105. člena SPZ predstavljati samostojno funkcionalno enoto. Funkcionalna celota so prostori, ki so od drugih prostorov gradbeno ločeni s stenami, stropi, imajo svoj vhod in dostop preko skupnih delov. Mansardni prostor nima svojega vhoda in ni samostojna enota v smislu določb SPZ. Sodišče se z dejanskim stanjem ni ukvarjalo. Tudi sicer je zmotno stališče, da je bistveno, ali prostori v mansardi predstavljajo samostojno bivalno enoto. Etažni lastnik lahko svoj del deli, spoji ali pripoji. V skladu s prvim odstavkom 114. člena SPZ lahko s pravnim poslom razdeli posamezni del v etažni lastnini v dva ali več delov v etažni lastnini. Dejanska etažna lastnina obsega tudi mansardni del, ker je nastal z adaptacijo posameznega dela v etažni lastnini. Na kakšen način je podarjeni del D. C. ml. preuredil, ni bistveno.

4. Toženka se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Zahtevek za izločitev stanovanja v 1. nadstropju in mansardi iz delitve solastnine je bil v celoti zavrnjen, z zahtevkom za ugotovitev nastanka dejanske etažne lastnine pa sta tožnici uspeli le delno, to je le glede stanovanja v prvem nadstropju. Sodišče bi moralo uporabiti prvi odstavek 154. člena ZPP oziroma 157. člen ZPP. Če je že uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP, bi moralo upoštevati vse okoliščine primera, in sicer, da sta tožnici uspeli le glede tretjine zahtevka, pa še to le v delu, v katerem toženka ni nasprotovala zahtevku.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam v odgovor. Prva toženka v odgovoru na pritožbo tožnic zavrača njune pritožbene očitke in predlaga zavrnitev pritožbe. Tožnici na pritožbo toženke nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnic

7. Pravdne stranke so solastnice nepremičnin parc. št. 279/55 (ID znak ...- 279/55-0) in parc. št. 279/27 (ID znak ...-279/27-0), obe k. o. ..., in sicer prva tožnica do 4/9, druga tožnica do 1/9, prva toženka do 1/3 in drugi toženec do 1/9. Toženca sta predlagatelja nepravdnega postopka za delitev solastnine1, ki poteka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (N 34/2017), v katerem je prišlo do spora o predmetu delitve (drugi odstavek 118. člena Zakona o nepravdnem postopku). Nasprotni udeleženki (tožnici) sta namreč trdili, da sta izključni lastnici stanovanja v prvem nadstropju stavbe na Z. 1, zato ta ni predmet delitve solastnine. Predlagatelja sta temu nasprotovala. S sklepom N 34/2017 z dne 20. 10. 2017 sta bili nasprotni udeleženki napoteni, da zoper predlagatelja vložita tožbo „na ugotovitev izključne lastninske pravice na delu nepremičnine - stanovanju v prvem nadstropju hiše na naslovu Z. 1, ki se zato izloči iz delitve v tem nepravdnem postopku.“

8. Tožnici s tožbo zahtevata ugotovitev, da je na delu stavbe, ki obsega stanovanje v prvem nadstropju in mansardi, nastala izvenknjižna dejanska etažna lastnina, in sicer na podlagi darilne pogodbe, sklenjene dne 9. 4. 1973 med darovalcem D. C. in obdarjencem D. C. ml., pravnim prednikom tožnic in drugega toženca. V njej je bil predmet darila opredeljen kot solastninski delež do 1/32 ZK telesa II-hiše v ..., Z. 1, stoječe na parc. št. 437 vl. št. 2100 k. o. ..., katere (izključni) lastnik je bil darovalec, v nadaljevanju pa, da to v naravi predstavlja podstrešje hiše ter obsega kuhinjo, kopalnico, predprostor, sobo, kabinet, dva manjša podstrešna prostora in stopnišče iz pritličja v podstrešje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (kar tudi med strankami ni več sporno), da ni šlo le za dogovor o načinu uporabe nepremičnine, ampak za njeno razdelitev, da je na tem delu stavbe dejansko nastala etažna lastnina in da je solastnina le navidezna.

9. Sporno pa ostaja, ali je nastala izvenknjižna etažna lastnina tudi na prostorih v drugem nadstropju hiše (tretji etaži), ki so nastali po sklenitvi darilni pogodbe oziroma po nadzidavi hiše. V nadaljnjih letih je bil namreč del hiše porušen do stropne konstrukcije nad pritličjem, v novo zgrajenem nadstropju je bilo izdelano stanovanje velikosti 67,45 m² in v podstrešju stanovanje velikosti 67,71 m², ki pa funkcionalno ni bilo samostojno do leta 1991, ko sta bili v podstrešnem delu urejeni kuhinja in kopalnica in sta tako v podstrešju nastali dve samostojni stanovanji.3

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je navedbe tožnic vzelo iz konteksta. Tako iz trditvene podlage spora kot iz listinskih dokazov (fotografije, izvedensko mnenje) jasno izhaja, da je imela hiša v času sklenitve darilne pogodbe dve etaži, sedaj pa ima tri, tretja etaža je današnje podstrešje oziroma mansarda. Tudi iz mnenja izvedenca med drugim izhaja, da so se z dvigom strehe tam, kjer je bila prej le strešna konstrukcija, uredili podstrešni bivalni prostori.

11. Logičen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da darilna pogodba iz leta 1973 predstavlja pravno podlago le za nastanek etažne lastnine na stanovanju v prvem nadstropju, ne pa tudi za novo nastalo etažo, ki v času sklenitve darilne pogodbe ni obstajala. Ker sta tožnici utemeljevali nastanek dejanske etažne lastnine tudi na mansardnem stanovanju v tretji etaži (le) na darilni pogodbi, morebitne druge pravne podlage4 pa nista zatrjevali, je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

12. Glede pritožbenih navedb, da je imel D. C. kot etažni lastnik na podlagi prvega odstavka 114. člena SPZ pravico razdeliti posamezni del v etažni lastnini v dva ali več posameznih delov, pa pritožbeno sodišče dodaja, da v obravnavanem delu ni šlo za delitev, ampak za nadzidavo hiše z novo etažo. O pritožbi toženke

13. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta pravdni stranki dosegli približno enakovreden uspeh v pravdi in odločilo, da vsaka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tej oceni pritrjuje in zavrača pritožbene navedbe, da bi se moralo upoštevati, da je bil v prvem sojenju zavrnjen tudi zahtevek za izločitev stanovanja iz delitve solastnine.5 Bistvo spora in s tem povezani stroški so bili v tem, ali je dejanska etažna lastnina nastala na eni ali dveh etažah. Tožnici sta uspeli glede ene etaže, kar predstavlja polovičen (enakovreden) uspeh.

14. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Tožnici in prva toženka s pritožbo niso uspele (prvi odstavek 154. člen ZPP), odgovor na pritožbo tožnic (vložen po dveh pooblaščencih) pa ni bil potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Natančneje, „za razdelitev solastnine, ustanovitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča k stavbam“. 2 Darovalec je ostal lastnik do 2/3. Tak delež je bil tudi predmet zapuščine po pok. D. C. (II D 906/93; priloga B9). 3 Trditve tožnic v drugi pripravljalni vlogi. 4 Tožnici sta se ves čas sklicevali le na „adaptacijo“, pri čemer trditev toženke, da so hišo rekonstruirali toženkini starši (darovalec in njegova žena) ter toženkin brat (obdarjenec) s tedanjo ženo in je zato na nadzidanem delu nastala solastnina, sploh nista prerekali. 5 Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (sodba III P 2037/2017 z dne 16. 9. 2019), ker je odločitev o tem v pristojnosti nepravdnega sodišča. V tem delu omenjena sodba ni bila izpodbijana in je postala pravnomočna.