Jedro

Toženec bi ob skrbnem ravnanju lahko pričakoval, da je do prometne nesreče lahko prišlo, ker bi moral spremljati dogajanje za seboj in tudi preveriti, ali je zaradi njegove protipravne vožnje ob prehitevanju prišlo do prometne nesreče oziroma do škodnih posledic na oškodovančevem vozilu. Na teh argumentih sodišče prve stopnje tudi gradi tezo o toženčevi odgovornosti oziroma izgubi zavarovanega kritja, ker je zapustil kraj prometne nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 69803/2015 z dne 8. 6. 2015 v veljavi v prvem odstavku izreka, po katerem je toženec dolžan plačati tožnici 1.578,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2015 dalje in v tretjem odstavku izreka glede izvršilnih stroškov, po katerem je toženec dolžan plačati tožnici izvršilne stroške v višini 44,00 EUR s pripadki, vse v roku osmih dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, ki je določen za prostovoljno izpolnitev obveznosti (I). Toženec je dolžan plačati tožnici tudi pravdne stroške v višini 732,25 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka določenega za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec vozil tovorno vozilo s pripetim priklopnikom po desnem prometnem pasu avtomobilske ceste. Pri prehitevanju, ko je zapeljal na prehitevalni pas, je z zadnjim levim vogalom priklopnega vozila trčil v desno stran osebnega vozila znamke ..., ki ga je vozil R. S.1, ki je vozil po prehitevalnem pasu, ker je prehiteval toženčevo vozilo. Toženec trka ni čutil in v trenutku trka vozila oškodovanca ni videl, vedel pa je, da je oškodovanca spravil v nevarni položaj, zato bi ob dolžni skrbnosti po končanem prehitevanju moral preveriti situacijo za seboj, ker bi na ta način ugotovil, da je prišlo do prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je iz teh razlogov zaključilo, da je toženec po nesreči zapustil kraj nesreče, ne da bi oškodovancu posredoval osebne podatke, zato izgubil zavarovalne pravice.

2. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da toženec ni čutil trka med voziloma. Izvedenec je ugotovil, da je preglednost vozila prek vzvratnega ogledala zelo dobra na veliki razdalji za vozilom, da je bil v trenutku prehitevanja osebni avtomobil dobro viden preko vzvratnega ogledala in da če bi toženec pogledal v vzvratno ogledalo, bi moral videti oškodovančevo vozilo. Izvedenec pa ni upošteval, da je ob samem dogodku močno sijalo sonce, kar je izpovedal toženec in priče. Splošno znano dejstvo je, da sončna svetloba, ki pada pod določenim kotom, povzroči zaslepljenost, zato predmeti oziroma vozila niso vidna. Sodišče se glede teh dejstev v sodbi ni opredelilo, zato je ugotovitev sodišča, da toženec ni pogledal v vzvratna ogledala in je zaradi tega podana njegova odgovornost in izguba zavarovanih pravic, nepravilna. Tudi oškodovanec je izpovedal, da je včasih vozil kamion, zato ve, da se preko vzvratnih ogledalih ne vidi najbolje. Sodišče se tudi glede izpovedbe te priče v obrazložitvi sodbe ni opredelilo in je zgolj nepravilno upoštevalo izvedensko mnenje. Toženec se zato ni zavedal, da je bil udeležen v prometni nesreči, saj je bil kljub pogledu v vzvratna ogledala, zaslepljen s sijem sonca, zato ni namenoma odpeljal s kraja prometne nesreče, ne da bi udeležencu posredoval svoje podatke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na to določbo lahko sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Toženec v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se v sodbi ni opredelilo do izpovedbe prič in toženca, da ob prehitevanju toženec ni opazil nobenega vozila, ker je močno sijalo sonce. Ta dejstva bi bila relevantna in do teh dejstev bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti, če bi bila ta dejstva del toženčeve trditvene podlage. Teh dejstev pa toženec ni zatrjeval. Toženčeva trditvena podlaga je bila, da je zelo skrben voznik, ki se vedno z vpogledom v vzvratno ogledalo prepriča, ko zapelje na prehitevalni pas, kar je storil tudi kritičnega dne. Trdil je tudi, da se oškodovanec ni prepričal, ali lahko varno zapelje na prehitevalni pas, zatrjeval je še, da je oškodovanec odgovoren za nesrečo, ker bi moral voziti po voznem pasu, ker je vožnja po prehitevalnem pasu prepovedana oziroma je namenjena le prehitevanju vozil. Toženec ni prerekal trditev tožnice, da je bila vidljivost in preglednost cestišča dobra, kar sta na zaslišanju potrdila tako toženec kot njegova žena, kar tudi izhaja iz policijskega zapisnika o poteku nesreče, čeprav je toženec v izjavi, ki jo je dal policistoma, zatrjeval, da ni videl nobenega vozila, ker je močno sijalo sonce. Sodišče je vezano na trditveno podlago pravdnih strank (7. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), zato je sodišče prve stopnje v tem okviru presojalo ugovore toženca. Glede na trditveno podlago toženca sodišče prve stopnje ni bilo dolžno v okviru materialnoprocesnega vodstva (glej 285. člen ZPP) pozivati toženca, da dopolni trditveno podlago, ki jo sedaj kot (pritožbeno) novoto navaja v pritožbi, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (glej prvi odstavek 337. člena ZPP in prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz enakih razlogov se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do izpovedbe oškodovanca, da je preglednost preko vzvratnih ogledal na tovornjakih slaba. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je preglednost, ki jo ima voznik tovornega vozila preko vzvratnega ogledala zelo dobra in na veliki razdalji, kar je potrdil tudi toženec na zaslišanju. Nenazadnje je oškodovanec opisoval stanje na tovornjakih pred petnajstimi leti, ko je bil še voznik manjšega tovornjaka.

7. Na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ima zavarovalnica v primerih določenih z zakonom ali splošnimi pogoji, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljaviti povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. Na podlagi 7. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti ima zavarovalnica pravico uveljaviti povračilo škode, ki jo je poravnala oškodovancu oziroma povračilo plačila, od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe v primeru, če voznik po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Tudi v 7. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju Splošni pogoji) je določeno, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Na podlagi 1.a tč. drugega odstavka Splošnih pogojev pa zavarovanec ne izgubi svojih pravic, če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin iz 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev tega dokaznega bremena pa toženec ni zmogel. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo osebno vozilo oškodovanca v trenutku, ko je toženec začel prehitevati pred sabo vozeče vozilo, v njegovem vidnem polju oziroma ga je videl v vzvratnem ogledalu in bi lahko prekinil manever prehitevanja, česar pa ni storil. Toženec se ni prepričal s vpogledom v vzvratno ogledalo, ali lahko prične varno prehitevati, zato je ustvaril nevarno situacijo, ki bi jo lahko preprečil, če bi potem, ko je že začel s prehitevanjem, manever prehitevanja prekinil. Ko se je toženec odločil za prehitevanje, je bilo osebno vozilo oškodovanca oddaljeno od njegovega vozila le dvajset metrov, toženec pa je vozil s hitrostjo 90 km/h, oškodovanec pa 130 km/h. Toženec trka vozila ni čutil in ga tudi ni videl, vendar je glede na potek nesreče lahko vedel, da je do nesreče prišlo. Toženec je v nevaren položaj spravil voznika osebnega vozila, ki se je umikal v levo in pri tem z vozilom oplazil zaščitno ograjo in levi del priklopnika. Toženčevo vozilo je imelo pregledna vzvratna ogledala in ker je po prehitevanju treba preveriti situacijo za seboj, je toženec moral in mogel opaziti prometno nesrečo, zato bi se moral prepričati, ali in kakšne posledice je imela njegova vožnja. Ker toženec ni dovolj skrbno pogledal v vzvratno ogledalo pred prehitevanjem in po končanem prehitevanju, takšno ravnanje ni v skladu s skrbnostjo, ki se pričakuje od voznika.

9. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da se je toženec zavedal, da je ustvaril nevarno prometno situacijo, zato je pravilen nadaljnji sklep tega sodišča, da bi toženec moral preveriti, ali je njegova protipravna vožnja povzročila kakšne posledice in ker jih je, bi zato moral ustaviti vozilo. Okoliščini, da toženec ni čutil in videl trka zato nista odločilni. Bistveno je, da bi toženec bi ob skrbnem ravnanju lahko pričakoval, da je do prometne nesreče lahko prišlo, ker bi moral spremljati dogajanje za seboj in tudi preveriti, ali je zaradi njegove protipravne vožnje ob prehitevanju prišlo do prometne nesreče oziroma do škodnih posledic na oškodovančevem vozilu. Na teh argumentih sodišče prve stopnje tudi gradi tezo o toženčevi odgovornosti oziroma izgubi zavarovanega kritja, ker je zapustil kraj prometne nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče, tudi glede na toženčevo trditveno podlago in pritožbene navedbe, sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje glede dejanskih in materialnopravnih ugotovitev, na podlagi katerih sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je toženec izgubil zavarovalne pravice.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov zahtevek za povračilo pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 V nadaljevanju oškodovanec.