Jedro

Tožnik kot sodni cenilec kljub številnim pozivom ni predložil dokazil o strokovnem izobraževanju. Zato je bil utemeljeno razrešen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Minister za pravosodje in javno upravo razrešil tožnika kot sodnega cenilca in sodnega izvedenca za strokovno področje: stroji in oprema, podpodročje inštalacijska oprema in naprave, procesna tehnološka oprema in naprave (1. in 2. točka izreka); odločil, da mora v roku 3 dni po prejemu odločbe oddati svoji štampiljki in izkaznici (3. točka izreka); da se razrešitev vpiše v imenik sodnih izvedencev in sodnih cenilcev ter objavi v Uradnem listu RS ter na spletni strani tožene stranke (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da so sodni izvedenci in cenilci v skladu z določbo četrtega odstavka 84. člena Zakona o sodiščih (ZS) dolžni po preteku petih let od dneva imenovanja pristojnemu ministru za pravosodje predložiti dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvami z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena istega zakona. Po navedeni določbi so se namreč sodni izvedenci in cenilci dolžni strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki ter sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje. Izvedenca in cenilca, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 84. člena ZS, minister za pravosodje razreši na podlagi 2. točke prvega odstavka 89. člena istega zakona. Tožnik bi moral predložiti dokazila o strokovnem izpopolnjevanju do dne 26. 1. 2009. O navedenem je bil opomnjen v dopisu z dne 18. 12. 2008. Ker kljub obvestilu ni predložil dokazil, je bil ponovno z dopisoma z dne 12. 2. 2010 in 18. 7. 2012 opozorjen na navedeno obveznost. Vendar tožnik vse do izdaje izpodbijane odločbe ni dostavil zahtevanih potrdil, zato je minister na podlagi 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS tožnika razrešil, ker ne izpolnjuje več pogojev.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo ministra zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitve pravil postopka. Po določbi šestega odstavka 87. člena ZS so se izvedenci in cenilci res dolžni strokovno izpopolnjevati, kar pa je tožnik tudi dejansko storil. Tako se je vseskozi sam strokovno izpopolnjeval ter sproti sledil stroki in dognanjem stroke. Ni pa bil napoten niti ni bil obveščen o kakšnem izobraževanju, ki bi ga kdo organiziral v Sloveniji v smislu določb ZS. Izrečen mu je bil tudi najbolj drastičen ukrep z vsemi materialnimi in moralnimi posledicami. Posledice razrešitve so za tožnika zelo hude tako finančno, saj pomenijo izgubo honorarjev, prav tako pomenijo veliko moralno škodo glede njegove stroke. Meni, da bi se moralo ministrstvo v obravnavanem primeru poslužiti milejšega sredstva na podlagi 87. člena ZS, ter mu odrediti opravljanje posebnega preizkusa znanja. Šele če se ne bi prijavil k takemu preizkusu ali ga ne bi opravil, bi smelo tožnika razrešiti. Razen tega tožnik ni imel možnost tekom postopka izjaviti se o razlogih za razrešitev. Postopek razrešitve podrobneje ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s Pravilnikom bi moral biti obveščen, da se je zoper njega začel postopek razrešitve, vendar ni prejel nobenega obvestila o tem. Zaradi navedene opustitve mu ni bila dana možnost, da poda svoj odgovor. S tem so bile kršene tudi določbe Ustave RS in sicer člen 2 (Slovenija je pravna država), člen 14 (enakost pred zakonom), člen 22 (varstvo pravic) in člen 120 (upravni organi opravljajo svoje delo v okviru in na podlagi ustave in zakonov). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik imenovan za sodnega cenilca in sodnega izvedenca z odločbama z dne 26. 1. 2004. Po določbah sedaj veljavnega ZS, kakor tudi Zakona o sodiščih, ki je veljal v času, ko bi moral tožnik predložiti dokazila o strokovnem izobraževanju, so se sodni cenilci in izvedenci dolžni sproti strokovno izpopolnjevati ter vsakih pet let dostaviti dokazila o tem. Pravilnik (veljaven v letu 2008) je določal, da se mora vsak udeležiti najmanj dveh strokovnih izpopolnjevanj, sedaj veljavni Pravilnik pa zahteva najmanj pet strokovnih izpopolnjevanj. Tožnik pa ves čas od prvega poziva dne 18. 12. 2008 do zadnjega z dne 18. 7. 2012 ni predložil nobenega ustreznega potrdila. Prav tako do izdaje izpodbijane odločbe ni sporočil razlogov, zakaj navedene obveznosti ne bi mogel izpolniti. V zvezi s tožbenimi ugovorom, da tožnik ni bil obveščen o uvedbi postopka, tožena stranka odgovarja, da je bil o tem obveščen s tremi pozivi, prav tako je bil s pozivom z dne 18. 7. 2012 obveščen o posledicah nedostave ustreznih dokazil. Tožnik pa je bil ves čas postopka popolnoma neaktiven. Po sodni praksi, tudi Ustavnega sodišča RS (Up 419/2010), je bistveni predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pravica do informacije. Tožnik pa je bil seznanjen z uvedbo postopka, zato gre pri razrešitvi za pravno povsem predvidljivo situacijo, ki jo ureja ZS. Med ustrezna dokazila ne sodijo samo dokazila o udeležbi na strokovnih posvetovanjih in izobraževanjih, ki bi jih organizirala tožena stranka ali krovno združenje sodnih izvedencev in cenilcev za stroje in opremo, temveč se lahko strokovno izobraževanje dokazuje tudi z udeležbo na strokovnih posvetovanjih in izobraževanjih za širše strokovno področje, ali v okviru drugih strokovnih združenj in institucij. Končno pa lahko svojo dolžnost izpolni s predložitvijo podatkov o objavljenih strokovnih in znanstvenih prispevkih ter raziskovalni in izobraževalni dejavnosti oziroma mnenji strokovnih združenj s strokovnega področja in podpodročja njegovega izvedenskega oziroma cenilskega dela. Neutemeljen je tudi ugovor, da bi morala tožena stranka najprej uporabiti milejše sredstvo ter mu odrediti opravljanje posebnega preizkusa znanja. ZS namreč izrecno določa, da se cenilec, ki ne izpolnjuje pogojev, razreši. Pri tem pa ne nalaga ministru obveznosti, da cenilca ali izvedenca pred tem napoti na preizkus znanja. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Razrešitev sodnih cenilcev in sodnih izvedencev urejata ZS ter Pravilnik. V skladu z 2. točko prvega odstavka 89. člena ZS minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ali pogojev iz prvega odstavka 87. člena tega zakona. Po četrtem odstavku 84. člena ZS so sodni cenilci in izvedenci dolžni po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let, predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena tega zakona.

Kot dokazilo o ustreznem strokovnem znanju ter praktičnih sposobnostih in izkušnjah se po določbi 6. člena Pravilnika upoštevajo potrdila o udeležbi na strokovnih posvetovanjih in drugih izobraževalnih oblikah, podatki o objavljenih strokovnih in znanstvenih prispevkih, raziskovalni in izobraževalni dejavnosti, mnenja, ocene in priporočila drugih državnih ali izobraževalnih organov, ustanov, strokovnih združenj in drugih strokovnih institucij s strokovnega področja in podpodročja, na katerem želi opravljati izvedensko oziroma cenilsko delo, ter druga ustrezna potrdila in izjave o strokovnosti.

Ob upoštevanju citiranih določb ZS in Pravilnika ter podatkov v spisu je po mnenju sodišča tožena stranka v zadevi pravilno uporabila materialno pravo. Obveznost predložitve dokazil o strokovnem izpopolnjevanju vsakih pet let je določal tako ZS, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, kakor tudi ZS, ki je veljal v času, ko je potekel petletni rok od imenovanja tožnika za sodnega cenilca in izvedenca. Nepredložitve dokazil pa ni mogoče nadomestiti z zatrjevanjem o kontinuiranem samoizobraževanju. Navedeno obveznost namreč tudi sicer ZS (šesti odstavek 87. člena) nalaga sodnim izvedencem, saj se zahteva, da se permanentno strokovno izpopolnjujejo in seznanjajo z novimi dognanji in metodami v stroki. Prav zaradi preverjanja izpolnjevanja navedene obveznosti zakon nalaga predložitev ustreznih dokazil vsakih pet let. Sodišče se v zvezi s tem tudi strinja s toženo stranko, da te obveznosti ni mogoče nadomestiti z odreditvijo opravljanja posebnega preizkusa znanja (šesti odstavek 87. člena SZ), ki je v bistvu namenjen preverjanju specifičnih znanj.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožnik ni bil seznanjen s postopkom preverjanja izpolnjevanja pogojev, ter posledično, da mu je bila odvzeta pravica do izjasnitve. Iz podatkov spisa namreč izhaja drugačno dejansko stanje. Tožena stranka je tožnika v obdobje od 18. 12. 2008 do 18. 7. 2012 trikrat obvestila, da mora predložiti dokazila o izpolnjevanju pogoja iz šestega odstavka 87. člena ZS, pri čemer je tudi pojasnila, katera dokazila se upoštevajo, prav tako ga je opozorila na posledice, če dokazil ne bo predložil. V pozivu z dne 18. 7. 2012 je bil tudi opozorjen, da bo minister začel postopek za njegovo razrešitev. S tem je bilo tudi po presoji sodišča zadoščeno določbam Pravilnika o postopku razrešitve, zato je neutemeljen tožnikov ugovor o kršitvi določb Ustave RS. Iz spisa je tudi razvidno, da je bil tožnik povsem pasiven. Tako ni dostavil nobenih dokazil niti ni pojasnil, zakaj tega ne more storiti, zato neutemeljeno v tožbi ugovarja, da ni imel možnosti dokazati, da se je strokovno izobraževal. Ker v primeru nepredložitve ustreznih dokazil o strokovnem izobraževanju zakon izrecno predvideva razrešitev (2. točka prvega odstavka 89. člena), tožnik tudi neutemeljeno očita toženi stranki, da bi se morala poslužiti milejšega sredstva, to je napotitev na opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti pred strokovno komisijo, saj navedeni preizkus, kot je že navedeno v tej obrazložitvi, ni nadomestilo obveznosti iz četrtega odstavka 84. člena ZS.

Ob tako ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.