Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni S.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ RS in mu je bila po 52. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ) izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora, ki se ne bo izvršila, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 25.300,00 SIT ter 30.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenega S.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu pa je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 25.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega S.K. odvetnik A.R. vložil dne 9.1.1997 na Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo obsojencu oziroma da ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ob ustreznih navodilih za pravilno delo.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, svetnik mag. J.F., ugotavlja, da obsojenčev zagovornik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Iz zahteve za varstvo zakonitosti pa sledi, da graja v pravnomočni sodbi ugotovljena odločilna dejstva kot zmotno ugotovljena, to pa pomeni, da napada zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme po 1. odstavku 420. člena ZKP vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V 2. odstavku navedenega člena je izrecno določeno, med drugim, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ko obsojenčev zagovornik obrazlaga razlog zmotne uporabe materialnega prava, očitno kot kršitev kazenskega zakona, navaja, da je ta razlog uresničen ne le v tem, da je obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja, za katerega obstaja najmanj resen dvom, ali ga je storil ali ne, temveč tudi v tem, da je sodišče že zgolj zaradi omenjenih kršitev - očitno kršitev določb kazenskega postopka - zmotno uporabilo blanketno normo: Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa glede vzroka prometne nesreče in v zvezi s tem, zakaj je ob dogodku šlo, ali za nespoštovanje pravil vožnje in ravnanja vožnikov v enakovrednem križišču ali za srečavanje mimo vozečih vozil v ovinku. Navaja, da bi do prometne nesreče očitno prišlo tudi v primeru, če bi obsojenec vozil skozi križišče tako, kot je to demonstriral ob dnevu ogleda, saj je izkazano, da točka trčenja ni tam, kjer jo prikazuje skica v spisih in zatrjuje gospod D. (izvedenec prometne stroke), temveč praktično na sredini 4 metre širokega nesignaliziranega križišča enakovrednih ozkih cest. Kdaj je podana kršitev kazenskega zakona kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, je določeno v 372. členu ZKP. Iz preje navedenega opisa kršitve pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobena kršitev, navedena v 372. členu, v obravnavanem primeru ni podana, saj zagovornik, kot sledi iz opisa zatrjevane kršitve, ne sprejema na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in na to stališče navezuje očitek o zmotni uporabi materialnega prava, s čimer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa je zgolj pritožbeni razlog, ne pa razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovorniku je bilo že ob reševanju njegove pritožbe v sodbi pritožbenega sodišča pravilno pojasnjeno, kaj so kršitve kazenskega zakona. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljavljeni razlog zmotne uporabe materialnega prava - kršitve kazenskega zakona ni podan, zato v tej smeri zagovornik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb ZKP zagovornik obsežno obrazlaga z nasprotji, ki naj bi obstajala glede vsebine zagovora obsojenca pred sodiščem prve stopnje in njegovega povzetka v prvostopni sodbi in iz tega sledečih kršitev ter v zvezi s tem navaja: Obsojenec namreč očitanega kaznivega dejanja ni nikoli priznal, saj je ves čas zatrjeval, da mesto trčenja, kot ga je navedla v skici policijska postaja, ni pravilno ugotovljeno in je dokazoval tako mesto trčenja kot tudi smer vožnje oškodovanca skladno s svojim zagovorom. Navedeno nepravilno povzemanje obsojenčevega zagovora predstavlja ob izpovedbi oškodovanca in podatkih skice tisto protislovje, ki ga je pritožbeno sodišče spregledalo. Nepravilno je tudi vrednotenje - dokazna vrednost tako policijskega zapisnika, s skico in fotografijami, ker obe sodišči dajeta temu dokazu absolutno prednost. Nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu je v nasprotju med mnenjem izvedenca D., ko sprejema točko trčenja, označeno po policijski patrulji, čeprav je v nasprotju s fotografijami kraja nesreče ter sledovi dogodka. Izvedenec je namreč vztrajal pri svojem prvotnem izvedenskem mnenju tudi pri pojasnjevanju nejasnosti, ko je bil o tem zaslišan, kljub temu da obstajajo v skici napačni podatki o širini ceste, po kateri je pripeljal. Izvedenec je postavil trditev, da je bila obsojenčeva hitrost vožnje prevelika in zato vzrok, zaradi katerega je prišlo do nesreče; sodišče pa je zaključilo, da je vzrok nesreče v tem, ker je obdolženec pri srečavanju pustil premalo razdalje med tovornjakom in motornim kolesom, kar je drugo protislovje, ki ga pritožbeno sodišče kljub opozorilu ni odpravilo. Sklicevanje na oljni madež na mestu zatrjevanega trčenja nima podlage v fotografijah, saj le-te kažejo na povsem drugačen zaključek po koncentraciji odpadnih delcev, ki so na fotografijah nesreče lepo vidna. Enako velja za sledove tiščanja motorja ob tovornjaku, saj ni na fotografijah nobenih začetnih ali kakršnih koli drugih sledov tiščanja ob tovornem vozilu. Ni bilo madeža olja. Ni bilo sledov drsenja vozila mopeda. Na vse to je zagovornik v pritožbi opozarjal, pa pritožbeno sodišče do teh izvajanj ni zavzelo nobenega stališče, ob tem, da obsojenčevo varianto o mestu trčenja potrjujejo ravno na fotografijah vidni odpadni delci, očitno z mopeda, kar predstavlja nasprotje z listinami v spisu - fotografijami dogodka in gre zato za očitano absolutno kršitev ZKP. V nadaljevanju zagovornik v celoti povzema vsebino vložene pritožbe.

Vrhovno sodišče ne sprejema stališča zagovornika v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, da gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, očitno iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak ugotavlja, da zagovornik izpodbija v rednem postopku ugotovljeno dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja v objektivnem smislu glede objektivnih elementov, to je ugotovitve mesta trčenja na podlagi izvedenih dokazov v teku postopka pred sodiščem prve stopnje oziroma pred vložitvijo obtožbe.

Ni dvoma, da je obsojenec ves čas svojega zagovora zatrjeval, da mesto trčenja, kot je bilo navedeno v policijski skici o kraju prometne nezgode in zatrjevano po oškodovancu, ni pravilno označeno, zato naj bi sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje zmotno ugotovili dejansko stanje, vendar je potrebno pojasniti zagovorniku, da zatrjevanih nasprotij med razlogi sodbe glede dejanskih ugotovitev in listinami v spisu ni. Vse kar zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja s tem v zvezi, predstavlja nestrinjanje z na prvi in drugi stopnji ugotovljenim dejanskim stanjem očitanega kaznivega dejanja. Ugotavljanje dejanskega stanja je pridržano v rednem postopku tako sodišču prve stopnje kot pritožbenemu sodišču v okviru rednih pravnih sredstev, ne more pa biti predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti, ko je razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (objektivnega in subjektivnega) izrecno izključen kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato tudi v tej smeri, ko zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana, zagovornik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti prav tako ni mogel imeti uspeha. Tudi ni nobene podlage za precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v obeh izpodbijanih sodbah, zato tudi ne pride v poštev uporaba 427. člena ZKP. Glede na to, da je Vrhovno sodišče vezano na presojo uveljavljanih kršitev v postopku za varstvo zakonitosti - 1. odstavek 424. člena ZKP, in ob ugotovitvi, da uveljavljanih kršitev v napadenih sodbah ni, je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, glede na to, da je vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.