Jedro

Sodišče soglaša s toženo stranko, da je pogoj enakomerne zastopanosti spolov na kandidatnih listah materialni pogoj, neizpolnjevanje tega pogoja pa ima za posledico, da volilna komisija v skladu z določbo prvega odstavka 56. člena ZVDZ (ta se v postopkih potrjevanja kandidatur na lokalnih volitvah uporablja na podlagi drugega odstavka 74. člena ZLV) listo kandidatov zavrne. Sodišče zato ne soglaša s pritožbeno navedbo tožeče stranke, da bi jo lahko OVK pozvala k popravi kandidatne liste. OVK namreč lahko pozove predlagatelja kandidature le k odpravi formalnih napak (drugi odstavek 56. člena ZVDZ), če pa ugotovi vsebinske pomanjkljivosti, listo zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Občinska volilna komisija Občine A. (v nadaljevanju OVK ali tožena stranka) je z izpodbijano odločbo na podlagi preizkusa liste kandidatov za člane Občinskega sveta Občine A. na rednih lokalnih volitvah, ki bodo dne 18. 11. 2018 in ki jo je dne 18. 10. 2018 pravočasno vložil predlagatelj B., ugotovila, da ta ni sestavljena in določena v skladu z zakonom ter je zato odločila, da se lista, v kateri je vpisanih 13 kandidatov, v celoti zavrne.

2. V obrazložitvi je tožena stranka pojasnila, da je kandidatno listo politične stranke C. vložila A.A., predstavnica liste kandidatov. Na kandidatno listo je stranka uvrstila 13 kandidatov, in sicer od tega 8 ženskega spola in 5 moškega spola. Tožena stranka ugotavlja, da tako predlagana lista ni določena v skladu s 70.a členom Zakona o lokalnih volitvah (v nadaljevanju ZLV), ki med drugim določa, da morajo politična stranka ali volivci, ki v volilni enoti določijo več kot enega kandidata za člana občinskega sveta, določiti kandidatne liste tako, da pripada vsakemu od obeh spolov najmanj 40 % kandidatur oziroma mest na kandidatni listi in kar se šteje za materialni pogoj. Na sporno kandidatno listo je namreč tožeča stranka določila le 38,46 % kandidatov moškega spola, torej manj od 40 %, kar je kot minimalna kvota določena z zakonom. Iz tega razloga je zato tožena stranka kandidatno listo zavrnila v celoti.

3. A.A. je kot predstavnica liste kandidatov tožeče stranke zoper odločitev OVK vložila pravočasno pritožbo. Trdi, da je tožeča stranka s svojo odločitvijo prekomerno posegla v pasivno volilno pravico kandidatk in kandidatov ter v aktivno volilno pravico volivk in volivcev. Ukrep je nesorazmeren, saj bi bil isti cilj, torej upoštevanje "spolne kvote", lahko dosežen tako, da bi volilna komisija predlagatelja pozvala, da listo ustrezno spremeni, oziroma da bi sama umaknila potrebno število kandidatov z liste. Tako stališče je Upravno sodišče RS sprejelo v sodbi št. U 2252/2006, ki jo nato delno citira.

4. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo OVK razveljavi (pravilno odpravi), oziroma da zaradi nujnosti postopanja v volilnih zadevah samo odloči o stvari tako, da kandidaturo v obsegu, ki izpolnjuje zahteve iz 70.a člena ZLV potrdi, preostali del kandidatne liste pa zavrne.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri svoji odločitvi. Nasprotuje trditvi tožeče stranke, da je z izpodbijano odločbo prekomerno posegla v pasivno volilno pravico kandidatov in kandidatk oziroma aktivno volilno pravico volivk in volivcev. Izpodbijano odločbo je izdala na podlagi 70.a člena ZLV, ki spoštovanje tako imenovane "spolne kvote" določa kot materialni pogoj. V primeru neizpolnjevanja materialnih zakonskih pogojev pa OVK ni dolžna predstavnika liste kandidatov pozivati k popravkom, saj ne gre za formalne pomanjkljivosti vložene liste. Takšno stališče je zavzeto v številnih odločbah novejše sodne prakse Upravnega sodišča RS (sodbe II U 338/2014, I U 1486/2914, II U 333/2014) in Vrhovnega sodišča RS (sodba Uv 12/2011), s katerimi je preseženo stališče sodbe Upravnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožeča stranka. Tožena stranka meni, da je v konkretnem primeru ravnala zakonito in v skladu z Ustavo RS ter zato sodišču predlaga, da pritožbo zavrne.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka je tožeči stranki zavrnila listo kandidatov za člane občinskega sveta v Občini A. zaradi kršitve določbe prvega odstavka 70.a člena ZLV, ki med drugim določa, da morajo politična stranka ali volivci, ki v volilni enoti določijo več kot enega kandidata za člana občinskega sveta, določiti kandidate oziroma kandidatne liste tako, da pripada vsakemu od obeh spolov najmanj 40 % kandidatur oziroma mest na kandidatni listi. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka na vloženi kandidatni listi tega pravila ni upoštevala, saj je nanjo uvrstila 13 kandidatov, od tega osem žensk in pet moških, torej moških kandidatov manj od 40 % vseh kandidatur. Med strankama pa je sporno ali je odločitev tožeče stranke nesorazmeren ukrep, oziroma ali je pogoj iz prvega odstavka 70.a člena ZLV formalni pogoj, ki ga je mogoče v fazi preverjanja kandidatur po pozivu OVK popraviti ali materialni pogoj, za katerega naknadni popravki niso mogoči. Tožeča stranka namreč trdi, da bi bilo mogoče napako v sporni kandidatni listi po prehodnem pozivu OVK popraviti, oziroma da bi lahko OVK tudi sama izločila določeno število kandidatov z namenom doseganja "spolne kvote".

8. Sodišče soglaša s toženo stranko, da je pogoj enakomerne zastopanosti spolov na kandidatnih listah materialni pogoj, neizpolnjevanje tega pogoja pa ima za posledico, da volilna komisija v skladu z določbo prvega odstavka 56. člena ZVDZ (ta se v postopkih potrjevanja kandidatur na lokalnih volitvah uporablja na podlagi drugega odstavka 74. člena ZLV) listo kandidatov zavrne. Sodišče zato ne soglaša s pritožbeno navedbo tožeče stranke, da bi jo lahko OVK pozvala k popravi kandidatne liste. OVK namreč lahko pozove predlagatelja kandidature le k odpravi formalnih napak (drugi odstavek 56. člena ZVDZ), če pa ugotovi vsebinske pomanjkljivosti, listo zavrne (tako Ustavno sodišče RS, na primer v odločbi št. Up-305/89, enako v sklepu št. Up-713/18).

9. Sodišče tudi ne sledi tožeči stranki, ki smiselno meni, da bi bilo mogoče listo kandidatov zavrniti le deloma, oziroma da bi to lahko naredila že OVK s tem, da bi zavrnila določeno število kandidatov na listi, tako da bi bil izpolnjen pogoj iz 70.a člena ZLV. Glede posameznih kandidatov je namreč dopustno listo zavrniti le v primeru, ko za to obstaja zakonski razlog, ki se tiče posamezne kandidature in ne liste kandidatov kot celote, za kar gre v obravnavanem primeru. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. Uv 12/2011 z dne 15. 11. 2011. Za presojo takega predloga tožeče stranke je namreč treba izhajati iz 70. člena ZLV, ki določa, da je za vsako kandidaturo potrebno pisno soglasje kandidata, ki je nepreklicno, kar pa po mnenju sodišča pomeni, da naknadno popravljanje list kandidatov ni dopustno. Politična stranka, ki hoče sodelovati na volitvah, mora svojo organiziranost in delovanje tudi sicer prilagoditi zahtevam volilne zakonodaje in poskrbeti, da so ob vložitvi kandidature izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji. Listo kandidatov določi po posebnem, vnaprej določenem postopku in zato liste kandidatov po vložitvi ni mogoče več popravljati s tem, da bi se iz liste črtalo določeno število kandidatov. Predlagatelj liste bi lahko kvečjemu vložil drugo ustrezno listo kandidatov namesto prvotne, kar pa pomeni, da bi moral znova listo določiti po vnaprej določenem postopku stranke za določitev kandidatne liste in ne zgolj s predlaganim črtanjem določenega števila kandidatov. Tudi OVK v kandidatno listo ne sme posegati sama, brez izrecne zakonske podlage, ter zato prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi tožeče stranke, da bi lahko tožena stranka sama zavrnila določeno število kandidatov na listi tako, da bi bil pogoj iz 70. a člena ZLV dosežen.

10. Glede na vse opisane razloge, sodišče odločitve tožene stranke ne šteje za nesorazmeren ukrep, tako kot to meni tožeča stranka, pač pa za odločitev, ki jo je od tožene stranke zahteva spoštovanje določbe 70.a člena ZLV. Tožeča stranka se sicer sklicuje na starejšo odločitev Upravnega sodišča RS, vendar pa je novejša sodna praksa Ustavnega, Vrhovnega in Upravnega sodišča RS (na nekaj odločitev se tožena stranka sklicuje v odgovoru na tožbo) zavzela tako stališče, kot je pojasnjeno v prejšnjih odstavkih in mu odločitev tožene stranke tudi sledi.

11. Skladno z vsemi doslej opisanimi razlogi je sodišče zaključilo, da je pritožba ni utemeljena in jo je na podlagi 97. člena ZLV v zvezi s 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče vselej sodi na seji v sporih o zakonitosti aktov volilnih organov, odločitev sprejelo na seji.