Jedro

Čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da razporeditev tožnice na drugo delovno mesto ni bila v skladu z zakonom, bi se ta po končanem bolniškem staležu kljub temu morala javiti na delo. To seveda še ne pomeni, da bi morala tudi dejansko opravljati dodeljena dela, če je sodila, da delo ni primerno njeni izobrazbi in (zaradi zdravja) delovni možnosti. Vsekakor bi opravljanje tistih del, za katere bi menila, da ji ne ustrezajo, lahko odklonila, in v predpisanem postopku uveljavljala svoje pravice, vendar kljub temu ne bi smela samovoljno izostati z dela. Določbe uporabljenega 100. člena ZDR se namreč ne vežejo na izostanek z delovnega mesta, ampak na izostanek z dela, za kar je v njenem primeru tudi šlo. Ker tožnica kljub sicer ugotovljenim nepravilnostim pri razporeditvi na dela in naloge, ni imela upravičenega razloga za izostanek z dela, to pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja, kot ga predvideva 6. točka 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, kar sta pravilno zaključili že obe nižji sodišči.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo delno ugodilo zahtevku tožnice (predlagateljice) in razveljavilo odločbo tožene stranke (udeleženke) z dne 18.1.1993, s katero je bila tožnica za določen čas razporejena na opravljanje del in nalog v trgovini, zavrnilo pa je zahtevek tožnice, naj se razveljavi sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.2.1993, ker je ugotovilo, da ji je delovno razmerje prenehalo v skladu z določbo 6. točke 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnice zoper zavrnjeni del kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in tudi pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala vse revizijske razloge. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je bila razporejena na delovno mesto, ki ni bilo sistemizirano, zato ni pravilen zaključek, da bi morala opravljati delo. Tako razlogovanje je v nasprotju z določbo 17. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, prav tako pa tudi z določbo 106. člena zakona o delovnih razmerjih. Obe določbi sta vezani na delovno mesto oziroma na razporeditev nanj, tega pa v tožničinem primeru ni bilo. Ostale kršitve materialnega prava so naštete že v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega sodišča. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni in tožničinemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da sodišče revizijo tožnice kot neutemeljeno zavrne. Navajala je, da bi zaradi smrti tožnice morali v spor vstopiti njeni pravni nasledniki, ker je drugače revizija nepotrebna, brezpredmetna in nepomembna. Ker je o prenehanju delovnega razmerja, kar sta ugotovili obe nižji sodišči, tožena stranka tudi odločila v skladu z veljavnimi predpisi, je predlagala, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa samo formalno zatrjuje procesne kršitve, ne da bi jih vsebinsko opredelila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane odločbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v reviziji ponovno zatrjuje nezakonitost tožničine razporeditve na opravljanje del in nalog v trgovini, za katero sta obe sodišči že tako ugotovili, da ni bila opravljena v skladu z zakonskimi zahtevami. Iz nepravilne razporeditve skuša izpeljati zaključke, ki bi lahko pripeljali do nove ugotovitve, da po koncu bolniškega staleža, to je po 15.2.1993, z dela ni izostala neupravičeno, kar je pogoj za prenehanje delovnega razmerja, do katerega je prišlo v njenem primeru.

Vendar tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, v odločbah pravilno uporabili določbo 6. točke 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo - s prvim dnem odsotnosti z dela. Pri tem sta imeli oporo v ugotovljenem dejanskem stanju, saj niti med strankama ni bilo spora glede tega, ali se je tožnica po poteku bolniškega staleža 15.2.1993 vrnila na delo ali ne. Odprto je ostalo edino vprašanje, ali je bila tožnica po navedem datumu z dela odsotna opravičeno ali ne. Glede tega vprašanja se tudi revizijsko sodišče pridružuje mnenju prvo in drugostopenjskega sodišča, da je šlo v tožničinem primeru za neopravičeno odsotnost. Čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da razporeditev tožnice na drugo delovno mesto ni bila v skladu z zakonom, bi se ta po končanem bolniškem staležu kljub temu morala javiti na delo. To seveda še ne pomeni, da bi morala tudi dejansko opravljati dodeljena dela, če je sodila, da delo ni primerno njeni izobrazbi in (zaradi zdravja) delovni možnosti. Vsekakor bi opravljanje tistih del, za katere bi menila, da ji ne ustrezajo, lahko odklonila, in v predpisanem postopku uveljavljala svoje pravice, vendar kljub temu ne bi smela samovoljno izostati z dela. Določbe uporabljenega 100. člena ZDR se namreč ne vežejo na izostanek z delovnega mesta, ampak na izostanek z dela, za kar je v njenem primeru tudi šlo. Ker tožnica kljub sicer ugotovljenim nepravilnostim pri razporeditvi na dela in naloge, ni imela upravičenega razloga za izostanek z dela, to pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja, kot ga predvideva 6. točka 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih, kar sta pravilno zaključili že obe nižji sodišči. Tudi revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila zavrnitev tožničinega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Navajanje tožene stranke v odgovoru na revizijo, da bi morali v spor zaradi smrti tožnice vstopiti njeni pravni nasledniki, ker je v nasprotnem primeru revizija nepotrebna, brezpredmetna in nepomembna ni sprejemljivo. V 212. členu ZPP je določba, da se postopek prekine, če stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca. Taka določba je potrebna zato, ker s smrtjo stranke pride do izgube pravne sposobnosti in s tem sposobnosti biti stranka v postopku (prvi odstavek 77. člena ZPP). Za zastopanje je zato potreben zakoniti zastopnik (79. in 80. člen ZPP). Določitev zastopnika pa ni potrebna, če ima stranka pravdnega pooblaščenca, saj tako pooblastilo s smrtjo ne preneha. V trenutku smrti sicer namesto umrle stranke vstopijo v spor njeni dediči, za katere že dela pooblaščenec. Zato zgolj formalen in deklaratoren vstop dedičev v spor, v katerem je umrla stranka imela pooblaščenca, enako pa tudi, če v spor na tak način kljub temu, da so že pravdna stranka, ne vstopijo, niti na sam potek postopka niti na vlaganje pravnih sredstev nima vpliva.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).