Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica razrešena iz objektivnih razlogov, ne pa zaradi predhodne odločitve novega rektorja, da s tožnico ne bo sodeloval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 10. 2018 o razrešitvi tožnice s funkcije glavne tajnice kot nezakonita razveljavi (točka I izreka). Odločilo je, da stranki krijeta sami svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami ter izpovedmi prič in tožnice. Sodišče prve stopnje je spregledalo ključno dejstvo, da je novi rektor A. A. že pred volitvami za rektorja izjavil, da z obstoječim strokovnim vodstvom tožene stranke ne vidi možnosti sodelovanja. Pred nastopom funkcije je torej sprejel odločitev, da s tožnico ne bo sodeloval. Kasnejša glavna tajnica B. B., ki je nasledila tožnico, pa se je posluževala najrazličnejših metod diskreditacije tožnice. Sodišče prve stopnje temu vidiku spora ni posvetilo nobene pozornosti, čeprav jo to odločilno vplivalo na diskriminatorno ravnanje tožene stranke zoper tožnico. Nenavadno je, da so vsi iz prejšnjega vodstva tožene stranke delo tožnice ocenili kot zelo strokovno in ustrezno, novi rektor pa jo je nemudoma razrešil. Zaradi dobrega sodelovanja s prejšnjim vodstvom je bila z nastopom novega rektorja s povsem drugim političnim nazorom diskriminirana. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbo šestega odstavka 6. člena ZDR-1, ki določa, da je dokazno breme na delodajalcu, da ni kršil prepovedi diskriminacije. Tega tožena stranka ni dokazala, sodišče pa je pavšalno in neprepričljivo zavrnilo tožničine trditve o diskriminaciji. Ne bi smelo verjeti neprepričljivi izpovedi rektorja, ne da bi sploh obrazložilo, zakaj mu verjame. Ni se ukvarjalo z očitno pristranskostjo prič, ki so s svojimi izpovedmi, poleg rektorja A. A. in priče B. B., najbolj bremenile tožnico (C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J.). Vsi so zainteresirani za uspeh tožene stranke, saj so zaposleni pri toženi stranki oziroma njenih članicah. Tožnica utemeljeno sumi, da so bile nekatere priče dobro poučene, o čem naj pričajo. Obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino izvedenih dokazov (izpovedi tožnice in prič K. K., L. L., M. M., N. N. ter vseh ostalih prič, ki so s svojimi izpovedmi potrdile navedbe tožnice). Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na selekcionirano izbrane dokaze, predvsem na izpovedi prič, ki so bremenile tožnico, medtem ko je izpovedi v njeno korist namerno ignoriralo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka, saj bi moralo sodišče jasno obrazložiti, zakaj verjame le določenim pričam, drugim pa ne. Sodišče prve stopnje tudi ni opravilo soočenja med bivšim rektorjem K. K. in pričo O. O. glede okoliščine neustreznega komuniciranja tožnice. Vse navedeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje. Ni razumnega razloga, da sodišče prve stopnje v prvi sodbi v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, drugič pa v isti sestavi senata zahtevek zavrne, ne da bi izvedlo kakšen nov dokaz. Nekritično je sledilo nesprejemljivemu stališču in napotkom pritožbenega sodišča, ki je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sklep X Ips 441/2014). Za razrešitev ne zadostuje samo objektivna ugotovitev dejstva, da je domnevni storilec kršil predpise oziroma ni izvajal predpisanih nalog, temveč je treba ugotoviti krivdno obliko. Ker se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo, je sodba že zaradi tega nezakonita. Večina očitkov je nekonkretiziranih. Glede prvega očitka, da tožnica ni poskrbela za bančno garancijo ob primopredaji objekta, je B. B. od tožnice prvič zahtevala bančno garancijo šele 30. 1. 2018 po 15. uri, ko je tožnica že bila na poti v vrtec zaradi padca hčerke. B. B. ali C. C. bi jo morala pravočasno obvestiti o tako pomembnem dogodku, kot je primopredaja ob zaključku projekta, saj tožnica za datum upravičeno ni vedela. Nemogoče je, da bi poznala vsebino vseh gradiv, ki prispejo v rektorat. Glede očitka o (ne)pravočasnem posredovanju zaključnega zahtevka za kohezijska sredstva izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je zadevo uredila šele takrat, ko je bila opozorjena na težave in ne samoiniciativno. Tudi glede tega očitka je sodišče nekritično sledilo izpovedi A. A. in B. B. Glede očitka, da je v obdobju od 25. 10. 2017 do 20. 8. 2018 sklicala le en kolegij tajnikov fakultet, in da je ustno komunikacijo nadomestila s pisno, sodišče zaključi, da je potrebno ravnanje tožnice presojati objektivno, pri tem pa ne pojasni, zakaj je pisna komunikacija neustrezen način dela. Takšno stališče je nelogično, kar se je izkazalo tudi v obdobju pandemije. Glede očitka, da naj bi tožnica odgovornost odločanja prenašala na rektorja oziroma njegov kolegij, sodišče ni konkretno obrazložilo, kaj je naredila narobe in v čem je njena odgovornost. Očitek je neutemeljen in nekonkretiziran, saj ničesar v tej zvezi ni krivdno storila narobe. Glede očitka tožnici, da zaradi njene pasivnosti C. C. ni dobil ustrezne pravne pomoči ter je imel težave pri pripravi koncesijskega akta, se ji je neutemeljeno in pavšalno očitala pasivnost. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali je C. C. tožnico seznanil s svojimi konkretnimi težavami ter kakšno aktivnost je v tej zvezi želel oziroma pričakoval. O tožničinih aktivnostih v tej zvezi so izpovedali K. K., L. L. in M. M., vendar sodišča to ni prepričalo ter je zopet nekritično sledilo le trditvam tožene stranke in pristranski izpovedi C. C. Glede očitka, da tožnica ni poskrbela za organizacijo dela po odvzemu nalog P. P. iz dokazov izhaja, da je za izvedbo naloge zadolžila R. R. Sodišče tudi ne pojasni svoje ugotovitve, da bi zaradi navedenega toženi stranki lahko nastala škoda. Glede očitka, da je bila kot glavna tajnica odgovorna za potrjevanje rezultatov glasovanja na seji Upravnega odbora tožene stranke, pritožba izpostavlja izpoved predsednika Upravnega odbora M. M., da je sejo vodil on in da je pomotoma napačno preštel glasove pri glasovanju. Sodišče tudi to kršitev nekritično pripiše tožnici, ki naj bi bila kot glavna tajnica odgovorna za pravilno potrjevanje rezultatov in s tem objektivno odgovorna. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede očitka o kršenju zakonskih pravic delavcev. Očitki so pavšalni in nekonkretizirani. Predsednica sindikata N. N. je zanikala, da bi obravnavali kakšno pritožbo zoper tožnico. Sodišče prve stopnje se sklicuje na anonimno anketo ter neprepričljivo le tožnici pripisuje anketne navedbe v ženskem spolu in anketne rezultate študijskega leta 2016/2017, čeprav je tožnica mandat glavne tajnice nastopila šele oktobra 2017. Neobrazloženo se ji tudi pripisuje odgovornost za slabo vzdušje na podlagi govoric. Tožnici ni dokazan očitek, da bi krivdno in neutemeljeno odklonila podpisa katerekoli računovodske listine. Ne obstaja pravna podlaga, da bi se morala podpisati prav na vsako listino, zato ni utemeljen zaključek sodišča, da je s tem svojo odgovornost prelagala na podrejene.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka je predčasno razrešila tožnico s funkcije glavne tajnice. Ugotovila je, da ravnanja tožnice pomenijo hujše kršitve delovnih obveznosti iz 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/1994 in nasl. - v nadaljevanju: kolektivna pogodba) in kažejo na nesposobnost za opravljanje funkcije zaradi obstoja razlogov iz 2., 3. in 4. točke 299. člena Statuta d. (v nadaljevanju: Statut), ki se smiselno uporablja na podlagi 55. člena Statuta. Po teh določbah glavni tajnici univerze preneha funkcija, če s svojim nevestnim ali nepravilnim delom prizadene univerzi ali njenim članicam in drugim članicam večjo škodo ali če bi zaradi njenega nevestnega ali nepravilnega dela takšna škoda lahko nastala; če so bile z izvajanjem njenih sklepov kršene zakonite pravice delavcev ali je bila po njeni krivdi povzročena škoda univerzi, članicam univerze ali drugim članicam univerze in iz drugih utemeljenih razlogov. Že obstoj enega od navedenih razlogov zadostuje za zakonitost razrešitve.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba tega nasprotja niti ne zatrjuje, temveč navaja, da obstaja nasprotje o tem, kar so izpovedale priče, ki so potrdile navedbe tožnice (K. K., L. L., M. M., N. N. ter ostale) in med tem, kar se navaja o razlogih sodbe, ter da sodišče ne bi smelo verjeti neprepričljivi izpovedi rektorja, ne da bi sploh obrazložilo, zakaj mu verjame. S tem v zvezi neutemeljeno navaja, da se sodišče ni ukvarjalo z očitno pristranskostjo prič, ki so s svojimi izpovedmi, poleg rektorja A. A. in priče B. B., najbolj bremenile tožnico (C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J.) ter da je sodbo oprlo na selekcionirano izbrane dokaze, predvsem na izpovedi prič, ki so bremenile tožnico, medtem ko je izpovedi v njeno korist namerno ignoriralo. Navedeni očitki so neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, se do njih opredelilo ter sprejelo zaključke, ki jih je ustrezno obrazložilo. Povedalo je tudi, zakaj verjame rektorju A. A., tako da je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu preizkusiti.

8. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo oziroma ni upoštevalo izpovedi prič, ki naj bi potrdile tožničine navedbe. Glede vprašanja, kako se naj sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih izpovedi, ki jih ne šteje za odločilne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake izpovedbe v smeri, v kateri je zastavljena, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi dokazne ocene, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih delov izpovedi ne šteje za prepričljive, resnične oziroma take, ki bi lahko vplivali na drugačno dokazno oceno. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker bi moralo sodišče jasno obrazložiti, zakaj verjame le določenim pričam, drugim pa ne. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni, zakaj je verjelo posamezni stranki oziroma priči, to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno reklo, zakaj ne verjame drugačni izpovedi druge stranke oziroma priče, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). V tem kontekstu je torej neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da so bile priče, ki so izpovedale v korist tožene stranke, zainteresirane za uspeh tožene stranke, ker so zaposleni pri toženi stranki oziroma njenih članicah.

9. Glede pravilnosti oblikovanja dokazne ocene pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo ključno dejstvo, da je novi rektor A. A. že pred volitvami za rektorja izjavil, da z obstoječim strokovnim vodstvom tožene stranke ne vidi možnosti sodelovanja ter tako sprejel odločitev, da s tožnico ne bo sodeloval. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja rektorja A. A. pravilno ugotovilo, da je na enem izmed predvolilnih soočenj res povedal, da glede na podatke, s katerimi razpolaga, dotedanjemu vodstvu toženke ne zaupa, vendar pa je njegova kasnejša odločitev temeljila na ugotovitvah, do katerih je prišel po prevzemu funkcije. Njegova odločitev je temeljila na spoznanju, da tožnica v bistvu ne razume svojega dela, saj se je izmed vseh svojih nalog (vodenje, koordiniranje, nadzor) skoncentrirala predvsem na nadzor. Do takšnih ugotovitev je prišel, ker je tožnica k njemu prihajala z zelo partikularnimi problemi, brez nekega večjega vpogleda v dejansko stanje. Pritožbeno sodišče torej sprejema zaključek sodišča prve stopnje, ki je verjelo rektorju, da je želel po prevzemu mandata zgolj optimizirati delovni proces, proti tožnici pa ni imel nič, saj je osebno ni poznal. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi člana Senata tožene stranke S. S. pravilno sklepalo, da če očitki ne bi bili objektivno utemeljeni in bi razrešitev temeljila na nezakonitih razlogih, Senat tožene stranke, ki je bil v isti sestavi kot v času imenovanja tožnice, ne bi glasoval za tožničino razrešitev. S. S. je namreč izpovedal, da je za razrešitev glasoval iz razloga, ker so ga prepričali argumenti. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica razrešena iz objektivnih razlogov, ne pa zaradi predhodne odločitve novega rektorja, da s tožnico ne bo sodeloval. 10. Glede na vse navedeno tožnica neutemeljeno izpodbija verodostojnost pričanja novega rektorja tožene stranke A. A. ter s tem v zvezi kot razlog za razrešitev in diskriminatorno obravnavo izpostavlja tudi drugačen političen nadzor novega rektorja. V zvezi s pritožbenimi očitki, da je nenavadno, da so vsi iz prejšnjega vodstva tožene stranke njeno delo ocenili kot zelo strokovno in ustrezno, novi rektor pa jo nemudoma razrešil, je bistveno tudi pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, da je potrebno izhajati iz Statuta in vsebine pogodbe o zaposlitvi. Po 54. členu Statuta so dela, naloge, pooblastila in odgovornosti glavnega tajnika določeni z aktom o organizaciji in sistemizaciji univerze, tožnica pa je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu glavne tajnice (po sistemizaciji DM) zadolžena za načrtovanje, organizacijo in nadzor upravno-administrativnega in strokovno-tehničnega področja univerzitetne uprave. V prvem sojenju sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča ni ugotovilo bistvenih dejstev, v novem sojenju pa to pomanjkljivost odpravilo, zato pritožba neutemeljeno izpostavlja, da ni razumnega razloga, da sodišče prve stopnje v prvi sodbi v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, drugič pa v isti sestavi senata zahtevek zavrne, ne da bi izvedlo kakšen nov dokaz. Posledično torej tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da novi rektor tožničinega dela v tako kratkem času po nastopu funkcije (od junija 2018 do oktobra 2018) ni mogel spoznati, kaj šele oceniti kot neuspešnega in nestrokovnega.

11. Ker torej novemu rektorju tožene stranke ni mogoče očitati, da ni hotel sodelovati s tožnico, tudi niso utemeljene pavšalne navedbe o tem, da je bila tožnica razrešena, ker jo je novi rektor želel zamenjati z B. B. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do razlogov, ki so vodili novega rektorja tožene stranke pri odločitvi o tožničini razrešitvi, tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče nekritično sledilo njegovi izpovedi in izpovedi priče B. B., sedanje glavne tajnice tožene stranke, glede katere ni dokazala utemeljenosti očitka, da jo je diskreditirala. Glede na vse navedeno tožnica neutemeljeno navaja, da je odpoved posledica neenakopravnega obravnavanja in diskriminacije. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da tožnica sicer meni, da je razrešitev posledica neenakopravne obravnave in ima znake trpinčenja na delovnem mestu, vendar v tej zvezi ni postavila konkretnih zahtevkov, zato sodišče teh dejstev ni posebej ugotavljalo, temveč zgolj v okviru očitkov o neutemeljenosti razrešitve, ki pa so se tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazali za objektivne in utemeljene. Zato tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na določbo šestega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; UR. l. RS, št, 21/13 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec dokazati, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Tožena stranka je namreč dokazala, da tožnica ni bila diskriminirana.

12. Vse navedeno torej pomeni, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno. S tem v zvezi niso utemeljeni pritožbeni očitki o neobjektivnosti sodišča prve stopnje ter posledično pritožbeni predlog, da naj pritožbeno sodišče, če pritožbi ugodi, zadevo vrne sodišču prve stopnje drugemu sodniku. Sodišče prve stopnje je glede vsakega očitka, ki je bil podlaga za razrešitev tožnice, natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je očitek utemeljen ali ne, na objektivnost presoje pa navsezadnje kaže tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nekateri očitki iz razrešitve niso utemeljeni.

13. Pritožba v kontekstu kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo soočenja med bivšim rektorjem K. K. in pričo O. O. glede okoliščine neustreznega komuniciranja tožnice. To glede na zakonsko opredelitev ni pritožbeni razlog iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa ni utemeljen. Skladno z ustaljeno sodno prakso je soočenje le metoda zaslišanja prič oziroma strank, torej le način izvajanja dokaza in ne dokazno sredstvo. Soočenja tako sodišče ni obvezano izvesti, če presodi, da njegov cilj ne bo dosežen, prav tako pa same tehnike izvedbe določenega dokaza ni dolžno pojasnjevati v razlogih sodbe (prim. s sodbama Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 62/2013 z dne 17. 4. 2013 in št. II Cp 2146/2011 z dne 14. 12. 2011 ter sodbo pritožbenega sodišča Pdp 117/2015 z dne 23. 7. 2015).

14. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti krivdno obliko, s katero je ravnala tožnica, po eni strani pomenijo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), po drugi strani pa tudi ni utemeljena. Pritožba se sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in sicer na sklep opr. št. X Ips 441/2014 z dne 5. 7. 2016, vendar pa je v navedeni zadevi šlo za krivdno razrešitev direktorja po določbi četrte alineje drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/1991 in nasl.), tožnica pa je bila razrešena iz razloga nesposobnosti. Zato je v navedeni zadevi Vrhovno sodišče RS pravilno razlogovalo, da iz same vsebine materialnega predpisa, ker gre za razrešitev iz krivdnih razlogov, izhaja, da mora razrešitev temeljiti na subjektivnem odnosu direktorja do nastale posledice. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnici že v odločbi o razrešitvi očitala nevestno in nepravilno delo, opustitve ravnanj, izogibanje (investicijskemu projektu), da ni poskrbela za primopredajo, da je kršila zakonite pravice delavcem, delavce izpostavljala neprimernim pritiskom, torej je kršitve utemeljevala na njenem subjektivnem odnosu do njenih zadolžitev oziroma navajala opustitve del in nalog njenega delovnega mesta, torej z očitki „krivde“. Tudi iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, kaj (konkretno) so bili razlogi za razrešitev (kar v zadevi X Ips 441/2014 ni bilo ugotovljeno), zaključki sodišča prve stopnje o ravnanju tožnice pa tudi ne dajejo podlage za zaključek, da tožnica odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Nasprotno, glede vsakega očitka je dokazano, v čem je bilo ravnanje tožnice pomanjkljivo oziroma neustrezno.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o nekonkretiziranosti očitkov oziroma razlogov za tožničino razrešitev. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v pisni seznanitvi (B3) očitala dogodke, ki so bili dovolj konkretizirani, saj je navsezadnje tožnica nanje v pisnem zagovoru obširno odgovorila. Pravica do izjave je bila tožnici zagotovljena, zato njene navedbe v tem delu niso utemeljene.

16. Glede posameznih očitkov pritožba najprej v zvezi z očitkom, da ni poskrbela za bančno garancijo ob primopredaji objekta T. v U., neutemeljeno navaja, da bi jo morala B. B. ali C. C. obvestiti o primopredaji. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi pasivnosti tožnice prišlo do zamika pri predaji bančne garancije izvajalcu. Tožnica U., na katere je bila prenesena investicija, ni obvestila o odsotnosti pristojnega delavca rektorata C. C. in ni uredila njegove zamenjave, zaradi česar U. na dan primopredaje novo zgrajenega objekta niso imeli možnosti predati bančne garancije za dobro izvedbo del, ki bi jo morali izročiti izvajalcu v zameno za prejem bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved tedanjega rektorja K. K., da je bila garancija izstavljena na toženo stranko, zato se je hranila na sedežu slednje in ne v U., zaradi česar je bila naloga tožnice komunikacija s U. z namenom, da bo dokumentacija pripravljena, ko bo potrebno, to je ob primopredaji. Glede na pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica delo organizirati na način, da bi bil kljub odsotnosti C. C. ob primopredaji nekdo iz univerzitetne uprave prisoten in bi predal bančno garancijo, kar je sodilo v okvir njenih nalog, se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da ni mogla biti seznanjena z vsemi zadevami, ki dnevno prispejo v rektorat. Pri tem ne gre spregledati, da je šlo za pomemben projekt, vreden več kot dva milijona evrov, navsezadnje pa tudi pritožba navaja, da je šlo za pomemben projekt, in bi torej morala tožnica že iz tega razloga poskrbeti za nemoten potek primopredaje, ne pa zahtevati, da jo na to opozarjajo drugi delavci tožene stranke. Navedbe o tem, da je bila obravnavanega dne šele popoldan obveščena o bančni garanciji, ko je bila na poti v vrtec, je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, in sicer, da je bistvo, da tožnica za dostavo garancije ni poskrbela že prej, da torej ni poskrbela, da do zapleta sploh ne bi prišlo. Zato je podan očitek iz 1. in 4. točke 66. člena Kolektivne pogodbe.

17. S tem v zvezi je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je zaplet res rešil in zaradi ravnanja tožnice ni nastala nobena finančna škoda, vendar pa to še ne pomeni, da razrešitveni razlog ni podan, saj se za razrešitev ne zahteva, da škoda dejansko nastane, temveč je sankcionirana že sama možnost oziroma nevarnost nastanka škode (2. alineja prvega odstavka 299. člena Statuta). Zaradi zamika pri izročitvi bančne garancije po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje projekt, vreden več kot dva milijona evrov, ni bil izpeljan tako, kot bi moral biti. V zvezi z obstojem škode pritožba tudi neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da tožnica ni poskrbela za organizacijo dela po odvzemu nalog P. P. Tožnica po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni poskrbela za organizacijo dela po odvzemu nalog P. P. (do katere je prišlo zaradi poskusa P. P. za nezakonito prodajo daljinca oziroma „pipserja“ za dostop na parkirišče). R. R. je povedal, da je tožnica od njega zahtevala zgolj opravo popisa daljincev, kar je bilo opravljeno, ne ve pa, kaj se je dogajalo naprej, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožnica ni poskrbela za primopredajo, posledično pa se ni vedelo, kdo v rektoratu bo opravljal to delo. Zaradi ugotovljene pasivnosti in težav pri organizaciji dela je pravilno sklepalo, kar neutemeljeno izpodbija pritožba, da bi lahko zaradi tega toženi stranki nastala večja škoda.

18. Že zgoraj je bilo navedeno, da pritožba neutemeljeno izpodbija verodostojnost izpovedi novega rektorja A. A. in B. B. Pritožba to uveljavlja tudi glede zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti očitka glede (ne)pravočasnega posredovanja zaključnega zahtevka za kohezijska sredstva za investicijo obnove T. Ker razen navedenega pritožba ne uveljavlja drugih razlogov, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno ugotovilo utemeljenost očitka.

19. V zvezi z očitkom, da je tožnica v obdobju od 25. 10. 2017 do 20. 8. 2018 sklicala le en kolegij tajnikov fakultet, in da je ustno komunikacijo nadomestila s pisno, pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je pisna komunikacija neustrezen način dela. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da obstoj pisne komunikacije ne pomeni, da so bile članice seznanjene o vseh pomembnih zadevah in da zaradi tega niso nastajale težave. Na podlagi izpovedi D. D., E. E. in F. F. ter pisne izjave priče G. G., tajnice Fakultete V., je pravilno ugotovilo, da sodelovanje v tistem obdobju ni bilo ustrezno, saj članice niso prejemale informacij in navodil, oziroma so le-te prejemale slabo, rektorat pa ni bil povezovalec oziroma podpora članicam. Informacije so zato iskali sami, zmeda je bila popolna, saj članice niso vedele, na koga se lahko obrnejo. Sodišče prve stopnje je ugotovitve oprlo tudi na izpoved rektorja A. A., da je pisna komunikacija velikokrat problematična, predvsem v smislu razjasnitvene in časovne učinkovitosti, tajniki pa se sedaj redno sestajajo na kolegijih, delo poteka učinkoviteje, saj lahko razpravljajo in najdejo rešitve. Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so očitki o nepovezovanju področij dela univerzitetne uprave tudi v tem delu utemeljeni. Pri tem tudi ni utemeljen očitek pritožbe, da je tožena stranka pisno komunicirala v času pandemije, saj so po eni strani ugotovljene pomanjkljivosti v pisnem poslovanju, kot ga je organizirala tožnica, po drugi pa ni mogoče o primernosti pisnega komuniciranja sklepati na podlagi izrednih razmer, ki jih je prinesla epidemija Covid-19, zaradi katere po splošno znanih dejstvih zaradi preprečevanja nevarnosti okužbe v določenih obdobjih sploh ni bilo dopustno zadrževanje večjega števila oseb v enem prostoru oziroma organizacija sestankov z večjim številom prisotnih udeležencev.

20. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni konkretno obrazložilo očitka, da naj bi tožnica odgovornost odločanja prenašala na rektorja oziroma njegov kolegij, oziroma da ni utemeljilo, kaj je tožnica naredila narobe in v čem je njena odgovornost. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožnica to kršitev tudi sama priznava, vendar pri tem navaja, da je zgolj ravnala v skladu z navodili rektorja, ki je želel, da se vse zadeve, ki se nanašajo na vodenje organizacije toženke potrjujejo na kolegiju rektorja kot posvetovalnem telesu. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da pa to ne pomeni, da se je tožnica lahko v celoti izognila odgovornosti, ki jo je imela kot glavna tajnica univerze, saj je ta določena v veljavnih predpisih, predvsem Statutu, in Pogodbi o zaposlitvi, pri čemer je tudi pravilno sledilo stališču pritožbenega sodišča iz navedenega razveljavitvenega sklepa.

21. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da zaradi tožničine pasivnosti C. C. ni dobil ustrezne pravne pomoči ter je imel težave pri pripravi koncesijskega akta, pritožba neutemeljeno navaja, da se ji le pavšalno očita pasivnost in da se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo do tega, ali je C. C. tožnico seznanil s svojimi težavami ter kakšno aktivnost je v tej zvezi želel oziroma pričakoval. S tem v zvezi je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnici očitalo, da se je izogibala investicijskega projekta celovite energetske prenove „Z.“, ki se je izvajal v javno-zasebnem partnerstvu, in ni poskrbela za pripravo koncesijskega akta, ki je bil zato samoiniciativno pripravljen s strani zaposlenih, predvsem vodje f. C. C., in ob sodelovanju Ministrstva e. C. C. je s tem v zvezi izpovedal, da je moral pripraviti več, kot je njegova pristojnost. Pripraviti je moral koncesijski akt, za pripravo katerega ni imel nobene pravne pomoči znotraj ustanove. Zaradi tožničine pasivnosti je moral sam hoditi v pravno službo in prositi za pomoč, kjer je dobil negativen odgovor, zato je moral koncesijski akt pripraviti sam. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni poskrbela za ustrezno organizacijo dela, pritožbene navedbe o tem, da bi jo moral C. C. obveščati o tem, kakšno pomoč pričakuje od nje, pa le dokazujejo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o njeni pasivnosti.

22. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožnica kot glavna tajnica odgovorna za potrjevanje rezultatov glasovanja na seji Upravnega odbora tožene stranke, pritožba neutemeljeno izpostavlja izpoved predsednika Upravnega odbora M. M., da je sejo vodil on in da je pomotoma napačno preštel glasove pri glasovanju. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sklep o sprejemu kadrovskega in finančnega načrta U. za leto 2018, in s tem povezanih napredovanj delavcev U. na višja delovna mesta, na seji Upravnega odbora 6. 2. 2018, dejansko ni bil sprejet, česar tožnica ni ugotovila in o tem ni obvestila članov Upravnega odbora, zato je bil sklep razglašen, gradivo s sklepi Upravnega odbora pa je bilo posredovano na ministrstvo. Sodišče prve stopnje se je sicer opredelilo tudi do izpovedi M. M., da je sejo vodil on in da gre za njegovo napako, vendar je pravilno upoštevalo izpoved A. A., da je glavni tajnik tisti, ki mora zagotavljati zakonitost delovanja organov, zaradi česar bi tožnica morala opozoriti, da sklep ni potrjen, ter da je ena od del in nalog glavne tajnice, da koordinira seje Senata tožene stranke in seje Upravnega odbora. Zato ni bistveno, če drugi napake niso opazili. Kot glavna tajnica je odgovorna za delo strokovnih služb ter za ustrezno podporo delovanja Upravnega odbora tožene stranke, kar zajema tudi nadzor in skrb za pravilno potrjevanje rezultatov glasovanja. V tem delu se tožnici ne očita objektivna odgovornost, kot to zmotno meni, saj je ugotovljeno, da ni ustrezno izvajala del in nalog podpore delovanju Upravnega odbora.

23. Nadalje pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede očitka o kršenju zakonskih pravic delavcev. Očitki niso pavšalni in nekonkretizirani, kot to zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da očitki temeljijo na opisnih komentarjih, podanih v Anketi o zadovoljstvu zaposlenih Rektorata na delovnem mestu za študijsko leto 2016/2017. Iz njih je izviralo nezadovoljstvo zaposlenih v posledici tožničinih ravnanj. Pri tem je pravilno zavrnilo tožničine navedbe, da je mandat glavne tajnice nastopila oktobra 2017, medtem ko se rezultati ankete nanašajo na študijsko leto 2016/2017. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se nekateri komentarji (A94 in B15) kljub temu, da je bila šele kratek čas na funkciji, nanašajo nanjo, saj je bila izrecno omenjena glavna tajnica v ženskem spolu, prejšnji glavni tajnik pa je bil moški. O slabem vzdušju so izpovedale tudi priče O. O., tedanja vodja a. službe, C. C., H. H., J. J. in S. S., saj niso imeli pravih navodil in so bili prepuščeni sami sebi, zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče sklepalo o utemeljenosti očitkov na podlagi anonimnih komentarjev. Glede na navedeno tudi ni more biti odločilno, da je predsednica sindikata N. N. zanikala, da bi obravnavali kakšno pritožbo zoper tožnico in o aktivni vlogi tožnice v zvez s pritožbami drugih delavcev, saj to na pravilnost zgornjih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more vplivati.

24. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede odklonitve podpisov računovodskih listin. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnica dejansko odklonila podajo parafe na investicijsko dokumentacijo v zadevah širitve objekta Fakultete B., ureditve prostorov Fakultete B. in dopisa v okviru razpisa za direktorja U., podpisala pa naj ne bi niti nekaterih računov. Ugotovilo je, da je iz računov (B11) razvidno, da je kot odredbodajalec naveden samo L. L., ni pa parafe tožnice. Tudi I. I. in C. C. sta izpovedala, da se je zgodilo, da tožnica ni podpisala vseh listin, kar je potrdila tudi tožnica sama. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da mora tajnik, če ugotovi, da je z dokumentom kaj narobe, to urediti, ne sme pa dopuščati, da bo rektor podpisal nekaj, kar ni v skladu z zakonodajo, saj je naloga tajnika tudi skrb za zakonitost dela univerzitetne uprave. Tožnica podpisov zato po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne bi smela odkloniti, vendar je to kljub temu storila, kar je posledica nezaupanja v delo H. H. in C. C.. Pritožba torej zmotno meni, da ni nikjer določeno, da bi se tožnica morala podpisati na prav vse listine, saj se je z odklonitvijo podpisov izmikala odgovornosti in sledjo prelagala na svoje podrejene ter jih s tem izpostavljala neprimernim pritiskom, ker pomeni, da je podan tudi razrešitveni razlog iz 3. alineje drugega odstavka 299. člena Statuta.

25. Ker je za razrešitev zadoščal že en ugotovljen očitek, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen. Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev niso bistvenega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo in se do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

27. Stranki nista priglasili stroškov pritožbenega postopka, zato je izrek v tem delu odpadel.