Jedro

Po ZID inšpektor za delo lahko samo pod taksativno določenimi pogoji izda upravno odločbo o zadržanju sklepa, ki zadeva delovno razmerje delavca. Ti pogoji so določeni v določilu 1. odstavka 15.b. člena ZID. Pojem "dokončnost sklepa" v določilu 1. odstavka 15.b. člena ZID je povsem nedvoumen in pravno določen. Ta pojem pomeni, da gre za sklep zoper katerega ni več pravnega sredstva v postopku varstva pravic delavcev na ravni podjetja.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 27. 10. 2000 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahtevek za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v prvi točki izreka združila odločanje o 27 pritožbah tožeče stranke zoper 27 sklepov Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Enota A, z dne 10. 10. 2000 v en postopek. S temi sklepi je prvostopenjski upravni organ zadržal izvršitev sklepov tožeče stranke o prenehanju delovnih razmerij za 27 zaposlenih delavcev do pravnomočnosti sklepov o prenehanju delovnih razmerij, ker posegajo v pravice delavcev do stavke v zvezi z določilom 13. člena Zakona o stavki, in odločil, da pritožbe zoper sklepe ne zadržijo njihove izvršitve. V pritožbah zoper prvostopenjske odločbe tožeča stranka med drugim navaja, da imajo delavci možnost uveljavljati pravice v pritožbenem postopku, da je sindikat že podal pritožbo in da je bila tožeča stranka dolžna skladno s predpisi, ki urejajo uradne evidence iz delovnih razmerij, delavce v predpisanem roku odjaviti, sicer bi storila prekršek. V drugi točki izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka pritožbe zoper vse omenjene sklepe zavrnila kot neutemeljene. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka opira na določilo 15.b. člena Zakona o inšpekciji dela (ZID). Ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi določila 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) izdala sklepe o prenehanju delovnih razmerij delavcem v času stavke in je s tem očitno kršila njihove pravice; posegla je v njihove pravice do zaposlitve, posredno pa tudi v ustavno pravico delavcev do stavke. Pravica do stavke je lahko omejena samo z zakonom. Nezakonitost stavke je možno ugotoviti samo, če je bila izvedena v nasprotju z zakonskimi normami, kar pa je treba ugotavljati za vsak primer posebej. Šele na podlagi ugotovitev, da je bila stavka izpeljana nezakonito, bi lahko pritožnik kot delodajalec sprejel ustrezne ukrepe proti delavcem. Tožena stranka v obrazložitvi tudi navaja, da se strinja s prvostopenjskim organom, da je bilo treba zadržati izdane sklepe že pred njihovo dokončnostjo, ker je iz gradiva razvidno, da je tožeča stranka začela z izvrševanjem sklepov o prenehanju delovnih razmerij preden so postali dokončni tako, da je zaključevala delavske knjižice. Za toženo stranko je zato nesporno, da je tožeča stranka ravnala, kot da so sklepi dokončni. Tožena stranka tudi navaja, da ne drži pritožbeni argument, da je treba sklep o prenehanju delovnega razmerja po določilu 6. točke 100. člena ZDR izvršiti z odjavo delavcev iz zavarovanja takoj po njegovi izdaji in še pred dokončnostjo sklepa. Predpisani rok za odjavo delavca iz zavarovanja začne teči po vročitvi dokončnih sklepov delavcem.

Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo drugostopenjske odločbe. Pravi, da ji je z izpodbijano odločbo kršena pravica in na zakonu temelječ interes. Z izpodbijano odločbo je bilo kršeno določilo 15.b. člena ZID, ker sklepi tožeče stranke še niso bili dokončni, ko je inšpektor izdal odločbe o zadržanju izvršitve omenjenih sklepov. Poleg tega tožeča stranka pravi, da tožena stranka dejanskega stanja sploh ni ugotavljala glede tega, ali je bilo poseženo v pravice delavcev do stavke. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka opisuje dejstva v zvezi s prisilno poravnavo, načrtom finančne reorganizacije, programom prenehanja delovnih razmerij, dogovarjanjem z Zavodom RS za zaposlovanje in sindikalnim predstavnikom glede izvajanja omenjenega programa. Kar zadeva izvedbo stavke pa tožena stranka navaja, da je sindikat organiziral en del delavcev in dne 28. 8. 2000 sprejel sklep o začetku stavke. Dne 4. 9. 2000 je stavkovni odbor izdal navodilo o izvajanju stavke, ki je bilo z navodilom z dne 5. 9. 2000 preklicano. S slednjim je bilo določeno, da vsi stavkajoči delavci izvajajo stavko na delovnih mestih pri toženi stranki s tem, da ne delajo. Obe navodili tožeča stranka prilaga tožbi. Posledica tako organizirane stavke je bila, da je polovica delavcev redno opravljala delovne obveznosti, med tem ko so stavkajoči delavci prihajali na delo, vendar niso delali. Ker po 11. 9. 2000 stavkajočih delavcev ni bilo več v podjetje in na delovno mesto, o čemer tožeča stranka ni prejela nobenega obvestila, delavci pa so bili več kot 5 dni brez obvestila ali opravičenega razloga odsotni z delovnega mesta, je tožeča stranka izdala sklepe o prenehanju delovnih razmerij. Bivši delavci bodo lahko prijavili svoje terjatve do tožeče stranke v stečajnem postopku. Predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo, izvede vse dokaze in odpravi drugo točko izreka izpodbijane določbe. Zahteva tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev prve točke izreka: Tožba je utemeljena.

Po ZID (Uradni list RS, št. 38/94, 32/97, 36/2000) inšpektor za delo lahko samo pod taksativno določenimi pogoji izda upravno odločbo o zadržanju sklepa, ki zadeva delovno razmerje delavca. Ti pogoji so določeni v določilu 1. odstavka 15.b. člena ZID in so naslednji: sporen sklep mora biti dokončen; posegati mora v obstoječe pravice, obveznosti in odgovornosti delavca; ukrep inšpektorja za delo lahko zadrži izvrševanje sklepa do njegove pravnomočnosti in inšpektor mora v postopku ugotoviti očitno kršitev pravice delavca. Vsi našteti štirje pogoji morajo biti izpolnjeni sicer izrečeni inšpekcijski ukrep ni zakonit. V presoji izpodbijane odločbe je sodišče ugotovilo, da ni izpolnjen prvi od navedenih pogojev. Prvostopenjski upravni organ je namreč izdal inšpekcijski ukrep za zadržanje sklepa, ki ni dokončen. Tožena stranka sicer v obrazložitvi izpodbijane odločbe odgovarja na tovrsten pritožbeni ugovor (pri)tožnika, vendar v zvezi s tem zavzame stališče, da je tožeča stranka začela izvrševati sklepe preden so postali dokončni, tako da je zaključevala delavske knjižice, kar pomeni, da je ravnala, kot da so sklepi dokončni. S takšno razlago po presoji sodišča ni mogoče na zakonit način uporabiti določila 1. odstavka 15.b. člena ZID. Pojem "dokončnost sklepa" v določilu 1. odstavka 15.b. člena ZID je povsem nedvoumen in pravno določen. Ta pojem pomeni, da gre za sklep zoper katerega ni več pravnega sredstva v postopku varstva pravic delavcev na ravni podjetja. V konkretnem primeru je bilo z inšpekcijskim ukrepom zadržano izvrševanje 27 sklepov o prenehanju delovnih razmerij, ki jih je izdal direktor družbe. Vsi omenjeni sklepi so imeli pravni pouk, da zoper sklep lahko delavec oziroma delavka vloži pisni ugovor v roku 15 dni od prejema sklepa pri direktorju družbe. Po veljavni zakonodaji o varstvu pravic delavcev v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa imajo delavci v 15 dneh od vročitve odločbe pravico do ugovora zoper sklep, ki ga organ v organizaciji ali delodajalec sprejme o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev. Delavec vloži ugovor pri organu, ki ga določi splošni akt oziroma kolektivna pogodba (1. in 2. odstavek 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnih razmerij ZTPDR, Uradni list SFRJ št. 60/89 in 42/90). ZTPDR ima tudi določbe o pravici delavca do sodelovanja v postopku reševanja ugovora zoper prvostopenjsko odločbo in o postopkovnih pravicah sindikata v teh postopkih (81. in 82. člen ZTPDR). Za obravnavano sporno okoliščino je pomembno tudi določilo 106. člena ZDR, po katerem ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Razlaga in uporaba določila 1. odstavka 15.b. člena ZID s strani tožene stranke gre torej mimo jasne jezikovne razlage tega določila, kar ni skladno z veljavnimi metodami razlage predpisov. Poleg tega razlaga in uporaba omenjenega zakonskega določila tožene stranke negira pomen in namen citiranih zakonskih določb o pritožbenem postopku varstva pravic delavcev. Ker se sodišče v presoji zakonitosti izpodbijanega akta ne sme spuščati v presojo primernosti zakonske ureditve, učinkovitost varovanja javnega interesa prek izdaje inšpekcijskega ukrepa pa je varovana z zakonsko določbo 106. člena ZDR (Uradni list Rs, št. 14/90, 5/91, 29/92 - odločba US, 71/93, 12/99 - odločba US), ki jemlje pravno moč vsem ravnanjem tožeče stranke, ki dejansko pomenijo izvrševanje spornih sklepov o prenehanju delovnih razmerij, sodišče ni moglo šteti, da je zaradi dejanj zaključevanja delavskih knjižic treba šteti, da je inšpekcijski ukrep izrečen zoper dokončne sklepe. Ker ni izpolnjen eden od pogojev iz določila 1. odstavka 15. b. člena ZID, je izpodbijana odločba nezakonita in sodišču ni bilo potrebno presojati obstoja ostalih pogojev, ki so potrebni za izdajo navedenega inšpekcijskega ukrepa po določilu 1. odstavka 15.b. člena ZID. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določila 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS št. 50/97 in 70/2000), ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon in sicer določilo 1. odstavka 15.b. člena ZID ni bilo pravilno uporabljeno. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).

Obrazložitev druge točke izreka: Ker je sodišče v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je sodišče v drugi točki izreka zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.