Jedro

Zdravstveni zavod ne odgovarja za izid zdravljenja, temveč za to, da je zdravljenje opravljeno po profesionalnih standardih in s profesionalno skrbnostjo.

Strah za usodo drugega ni pravno priznana nepremoženjska škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika od toženca zahteva plačilo odškodnine vsakemu 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2005 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (1. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožnika dolžna plačati tožencu 326,70 EUR, stranskemu intervenientu pa 27,55 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo vlagata tožnika po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinjata se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja toženca. Sodišče je na podlagi listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič (predstavnikov toženca) menilo, da je bil tožničin porod opravljen v skladu s profesionalno skrbnostjo strokovnjaka. Ponovno poudarjata, da je bila tožnica v trenutku poroda sama na porodni mizi, da ji je otrok zdrsnil ob porodu in se je tudi babica, ki je prišla v porodno sobo temu začudila. Prav ta trenutek je prišlo do okvare dihal in poškodbe nogice, čeprav prilagojeni dokazi toženke kažejo drugače. Sodišče očita tožnici spreminjanje izjave, vendar pa je tožnica v svojo resnico prepričana. Takoj po porodu je o dogodku izpovedala materi, ki je sodišče ni zaslišalo. Tožnica je trpela, ker po porodu ni bilo otroka in ni mogla priklicati zdravstvenega osebja, zaradi česar je klicala moža, ki se je prav tako prestrašil in duševno trpel. Takšno ravnanje toženke predstavlja protipravnost, zaradi česar je odgovorna za nastalo škodo. Ni se mogoče strinjati z obrazložitvijo sodišča, da sta izpovedi zdravnice K. in babice P. verodostojni, saj sta priči le splošno izpovedali, kaj se dogaja v porodni sobi, konkretnega primera pa se nista spomnili. Tudi ni pomembno, ali je otrok padel na porodno mizo ali na tla, bistveno je, da v času poroda ni bilo nikogar poleg tožnice, kar pomeni opustitev potrebne skrbnosti. V porodni dnevnik se tudi ne piše vsak dogodek, zato ta listina ne more biti dokaz o dogajanju v trenutku poroda. Osebna zdravnica dr. C. Z. je odločno povedala, da je tožnikoma verjela glede dogajanja v porodnišnici, saj ju kot njuna dolgoletna zdravnica dobro pozna. Sklicevanje sodišča na odvzem otroka tožnikom ni primeren, saj je škodne posledice na tožnikih pustil sam porod in ravnanje osebja v porodnišnici in ne kasnejše dogajanje po odhodu domov.

3. Tožena stranka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

6. Materialnopravna podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca – v tej zadevi zdravstvene ustanove za delo zdravstvenih delavcev v času poroda tožnice - je v določbi 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 131. členom OZ. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnika nista uspela dokazati protipravnosti ravnanja toženke, kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo ravnanje osebja (v času poroda in nadaljnjem zdravljenju novorojenčka) toženke takšno, kot je bilo treba: skladno s pravili stroke in doktrino, da torej ni šlo za zdravniško napako. Velja poudariti, da toženka ne odgovarja za izid zdravljenja, temveč za to, da je zdravljenje opravljeno po profesionalnih standardih in s profesionalno skrbnostjo. Že neobstoj nedopustnega ravnanja kot temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti pa izključuje odškodninsko odgovornost delodajalca.

7. Tožnica je očitala toženki neprofesionalno ravnanje v tem, da v času poroda ni bila prisotna nobena strokovna oseba, da je rodila sama in naenkrat in da je otrok, ko je zdrsnil iz maternice, padel in se pri tem poškodoval. Zaradi padca je utrpel poškodbe dihalnih organov in nogice. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive in celovite dokazne ocene (v skladu s 8. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pravilno ugotovilo, da tožnica v času poroda ni bila sama in da otrok ni padel (na tla), da torej ni šlo za slabo vodenje poroda. Pritožbena navedba, da je bilo tako, kot je zatrjevano v tožbi, je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Zdravnica L. K. C. je namreč konkretno povedala o rojstvu tožničinega sina in pojasnila, da otrok nikakor ni mogel pasti na tla, saj lahko ob porodu kvečjemu spolzi iz rodil na porodno posteljo in da se v praksi še ni zgodilo, da babice pri rojstvu ne bi bilo zraven. Tudi priča J. P. (babica) je potrdila, da je bilo pri prezgodnjem porodu tožničinega sina prisotno zdravstveno osebje in da pri tem ni padel. Pritožba sicer pravilno opozarja, da se porodni dnevnik ne piše za vsako minuto, vendar pa tudi sama tožnica ni potrdila svojih trditev, da bi bila pri porodu sama in da bi otrok padel, spričo česar bi utrpel škodne posledice. Drugačnega zaključka tudi ne omogoča izjava priče M. C. Z., osebne zdravnice tožnikov, ki temelji izključno na pripovedovanju tožnikov. Tožnica pa dokaza z zaslišanjem svoje matere v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, zato sodišče tudi ni moglo izvesti tega dokaza. Ker tožnika nista dokazala zatrjevanega protipravnega ravnanja, je pravilna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da vzrok za zatrjevane škodne posledice ni v očitanem protipravnem ravnanju toženke. Dejstvo je, da je bila okvara (in kasnejše težave) dihal dejansko posledica prezgodnjega rojstva tožničinega sina in s tem nerazvitih pljuč (in ne padca), zaradi česar je bil nedonošeni otrok tudi takoj po porodu premeščen na intenzivni oddelek v inkubator, kjer se zdravil, kar je povsem v skladu z znanimi pravili zdravljenja. Ugotovitev sodišča prve stopnje ima oporo ne le v medicinski dokumentaciji, pač pa tudi v izpovedi prič C. in P.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil otrok po slabih dveh mesecih odpuščen v normalnem stanju, kar potrjuje medicinska dokumentacija. Iz nje ni razvidno, da bi v času zdravljenja zaradi nedonošenosti (od rojstva do odpusta domov) otrok utrpel poškodbo nogice. To ne izhaja niti iz odpustnice z dne 13. 5. 2010, ki se jo sestavi na podlagi celovitega pregleda otroka. Tega niso potrdile niti zaslišane priče. Otrok je bil ponovno sprejet 14. 5. 2005 in ob sprejemu v klinični center je bila ugotovljena poškodba nogice. Iz takšnih ugotovitev pa izhaja pravilen in logičen zaključek sodišča prve stopnje, da vzrok za poškodbo nogice ni v ravnanju toženke, pač pa ogrožujoč dogodek, ki se je pripetil v času med odpustom in ponovnim sprejemom. S sklicevanjem na sodbo, izdano v upravnem sporu glede odvzema otroka, je sodišče prve stopnje ta zaključek le dodatno utemeljilo. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je toženka opustila dolžno skrbnost, spričo česar je podana protipravnost njenega ravnanja.

8. Ne glede na obrazloženo pa pritožbeno sodišče dodaja, da vtoževana škoda (strah) tožnikov za usodo drugega ni pravno priznana nepremoženjska škoda. V 179. členu OZ je urejena izključno škoda lastnega izvora, to je strah inicialne žrtve, ki je ogrožena, napadena ali poškodovana ona sama, za kar pa v obravnavani zadevi glede na trditveno podlago, iz katere je razvidno, da naj bi bilo tožnika strah predvsem za zdravje otroka, ne gre. Odškodnina za nepremoženjsko škodo gre le t. im. neposrednemu oškodovancu. Izjema od tega pravila je sicer določba 180. člena OZ, na podlagi katere bi bila tožnika (kot posredna oškodovanca) lahko upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti otroka.(1) Vendar pa tožnika tega pravnega standarda (katerega razlaga je že pojmovno restriktivna) niti nista konkretno zatrjevala in opredelila, kaj šele izkazovala.

9. Ker niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, nista upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in jih zato krijeta sama (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

(1) Predpisi odškodninskega prava pojmujejo invalidnost kot trajne in nepopravljive spremembe v telesni in duševni integriteti oškodovanca. Kot posebno težko invalidnost pa je treba šteti stanje, povzročeno z uničenjem pomembne sfere oškodovančeve osebnosti.