Jedro

Tožnica takratnega bivanja v Sloveniji ni ustrezno registrirala preden je prišlo do izbrisa, na katerega se nanašajo določbe ZPŠOIRSP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Hrastnik na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), odločila, da se zahteva A.A., rojene ... 1952 v kraju Pirok, Makedonija, državljanke Makedonije, za določitev denarne odškodnine v upravnem postopku, zavrne. Navedena ni upravičena do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

2. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je prvi pogoj za priznanje denarne odškodnine v upravnem postopku ta, da je bila oseba izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. V ta namen je Upravna enota Hrastnik opravila vpogled v uradne evidence organa in ugotovila, da A.A. ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, saj je iz registra stalnega prebivalstva razvidno, da je prvo začasno prebivališče v Republiki Sloveniji prijavila dne 23. 6. 1999 na naslovu ..., Hrastnik, stalno prebivališče pa dne 9. 11. 2000 na istem naslovu; iz registra tujcev je razvidno, da je državljanka Makedonije, da ji je bilo dne 23. 6. 1999 izdano dovoljenje za prvo začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, dne 24. 10. 2000 pa dovoljenje za stalno prebivanje, ki ji je bilo vročeno dne 9. 11. 2000; iz registra državljanstev je razvidno, da ni državljanka Republike Slovenije in da ni nikoli vložila vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

3. Dejstvo, da A.A. ni živela v Sloveniji, izhaja tudi iz dopisa Sekretariata za splošne, notranje in zadeve obrambe Občine Hrastnik št. 201-1/93 z dne 7.1.1993, ki je bil v postopku pridobitve državljanstva Republike Slovenije za strankinega moža B.B. poslan na Ministrstvo za notranje zadeve, in iz katerega je razvidno, da je njen mož v vlogi navedel, da je žena A. državljanka Makedonije in živi v Makedoniji. Tudi iz strankine prošnje za začasno prebivanje, ki jo je podala dne 18. 6. 1999 pri Upravni enoti Hrastnik, je razvidno, da je kot datum svojega prihoda na območje Republike Slovenije navedla datum 1. 6. 1999. 4. Upravni organ je z dopisom št. 214-140/2014-3 z dne 10. 11. 2014 A.A. v skladu z 9. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006-UPB2, 126/2007, 65/2008, 8/2010, 82/2013, v nadaljevanju ZUP) seznanil z ugotovitvami postopka, in sicer da ne izpolnjuje zakonskega pogoja iz 2. člena ZPŠOIRSP za upravičenost do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj iz registra stalnega prebivalstva ni bila izbrisana in da bo upravni organ njeno vlogo zavrnil. V zvezi s tem ji je bila dana možnost, da se v roku 7 dni po prejemu dopisa izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so za odločitev pomembne. Dopis ji je bil vročen dne 12. 11. 2014, na katerega se je dne 21. 11. 2014 odzvala z navedbami, in sicer: da je upravičena do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v znesku, ki je naveden v vlogi datirani 20. 10.2014; da navedbe v dopisu št. 214-139/2014-3 v celoti zavrača kot neutemeljene in brezpredmetne; da naj jo organ, ki bo odločal o navedenem odgovoru, pred izdajo odločbe zasliši, sestavi uradni zapisnik po določbah ZUP, naj zasliši sosede, ki bodo tudi uradno potrdili njeno dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji, in njeno izjavo in izjave prič vnese v odločbo o njeni pravici; da je bila leta 1992 protizakonito izbrisana iz registra stalnega prebivalstva; da mora organ, ki vodi postopek, po 4. točki 7. člena ZUP skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu; da lahko B.B. kot priča potrdi status svoje žene v Republiki Sloveniji in v vseh postopkih odločanja, da imajo izjave moža in drugih navedenih prič moč izvršilnega naslova v postopku odločanja.

5. Upravni organ je dne 26. 11. 2014 stranko pisno povabil, da se dne 4. 12. 2014 oz. 18. 12. 2014 osebno zglasi v Upravno enoto Hrastnik zaradi zaslišanja in izjave, ki bo vzeta na zapisnik. A.A. se vabilu ni odzvala osebno, upravni organ je dne 18. 12. 2014 prejel njen pisni odgovor na vabilo, v katerem navaja: da je v letu 1978 prišla v Slovenijo skupaj z otrokoma, C.C. in D.D.; da je njen mož B.B. delal v Hrastniku že prej; da sta živela pri stanovanjskem objektu Birtič, kjer je sedaj pošta, kar je dejal njen sin na zapisnik; da točne informacije ne morejo vedeti, saj je vse v arhivu; da sta z možem živela skupaj; da je njen naslov ..., 1430 Hrastnik do leta 2007, pozneje ..., 1430 Hrastnik; da nista vedela, da so jih odjavili, ker je bil njen mož takrat bolan; da nista vedela, kaj naj storijo, ker je on vse urejal; da nista imela pravice do stanovanja, do službe niti dokumentov nista mogla urediti, tako da sta bila brez vsega, nista mogla napredovati kot ostali državljani; da imajo dosti prič, tako da lahko organ vpraša kogarkoli v Hrastniku, da sta živela v Hrastniku; da nista mogla urediti papirjev, ker nista imela dosti sredstev za preživljanje; da je v povezavi z možem dobila začasno prebivanje, potem pa stalno bivanje; da je bila pred vojno v bolnici v Trbovljah operirana in je hodila leta in leta po kontrolah; da je imela prijavljeno bivališče v Sloveniji.

6. Organ je preučil strankine navedbe, vendar iz njih ni bilo mogoče ugotoviti ali sklepati, da je imela A.A. prijavljeno stalno prebivališče na območju Slovenije pred 9. 11. 2000, ko je na naslovu ..., Hrastnik prijavila stalno prebivališče. Glede na navedbe stranke o tem, da je v Hrastnik prišla živet k možu, je organ pridobil podatke o stalnem prebivališču moža. Iz osebnega kartona je bilo ugotovljeno, da je mož A.A. (B.B., rojen ... 1955) imel prijavljeno stalno prebivališče: od 14. 1. 1972 do 23. 6. 1972 na naslovu Hrastnik, ...; od 23.6. 1972 do 17. 6. 1981 na naslovu Hrastnik, ...; od 17. 6. 1981 do 23. 3. 1984 na naslovu Hrastnik, ...; od 23.3. 1984 do 26.2. 1992, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih (UL RS št. 1/91-1, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 -odločba US), na naslovu Hrastnik, ... Iz podatkov kartoteke gospodinjske evidence je razvidno, da je v času, ko je imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovih Hrastnik, ..., ... in ..., B.B. živel v skupnem gospodinjstvu z naslednjimi osebami: E.E., rojen ... 1932, F.F., rojen ... 1957, G.G., rojen 5. 12. 1944, H.H., rojen ...1971, I.I., rojen ...1991 in J.J., rojena ... 1994. 7. Na podlagi navedenih podatkov in glede na določbe 1. in 2. člena ZPŠOIRSP upravna enota ugotavlja, da se A.A. ne šteje za upravičenko do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj iz registra stalnega prebivalstva ni bila izbrisana. Iz registra stalnega prebivalstva je razvidno, da je A.A. prvo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji prijavila dne 9. 11. 2000. Pred tem datumom v Sloveniji ni imela nikoli prijavljenega stalnega prebivališča, temveč le začasno prebivališče od 23. 6. 1999 dalje, zato tudi iz registra stalnega prebivalstva ni mogla biti izbrisana. Organ v registru stalnega prebivalstva ni našel podatkov o prijavi stalnega prebivališča na območju Slovenije pred 9. 11. 2000 niti tega ni uspela dokazati A.A. sama, saj v postopku ni predložila nobenih dokazil, ki bi dokazovala prijavo njenega stalnega prebivališča pred 9. 11. 2000. Organ ne dvomi v navedbe stranke, da je v Sloveniji v času izbrisa dejansko živela, vendar pa je pogoj za uveljavljanje pravic po ZPŠOIRSP izbris iz registra stalnega prebivalstva in ne zgolj dejstvo, da se je oseba na območju Republike Slovenije v tem času nahajala. Glede na to, da stranka v postopku ni z ničemer dokazala, da je imela prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji na dan, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih (UL RS št. 1/91-1,44/97, 50/98 -odločba US in 14/99 -odločba US) niti tega ne izkazuje uradna evidenca registra stalnega prebivalstva, organ ni sledil strankinemu predlogu, naj v postopku zasliši tudi sosede. V izjavi A.A. zatrjuje, da sosedje lahko potrdijo njeno dejansko bivanje v Sloveniji, kar pa glede na ugotovljeno dejstvo, da iz registra stalnega prebivalstva ni bila izbrisana, ne more vplivati na odločitev o vlogi.

8. Na podlagi navedenega in ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, je organ v postopku ugotovil, da A.A. ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, ker pred 9. 11. 2000 v register stalnega prebivalstva niti ni bila vpisana, torej, da jo ni moč šteti za osebo, ki ji je, ko so začele zanjo veljati določbe Zakona o tujcih (UL RS št. 1/91-1,44/97,50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, zato se ne šteje za upravičenko do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in je njeno prošnjo na podlagi 1. in 2. člena ZPŠOIRSP zavrnil. 9. Drugostopenjski organ je njeno pritožbo, v kateri ni navedla konkretnih razlogov, argumentov ali dokazov, zavrnil. Ministrstvo po pregledu celotne spisovne dokumentacije in vpogledu v uradne evidence, in sicer register stalnega prebivalstva, voden na podlagi Zakona o prijavi prebivališča (Ur. 1. RS, št. 59/06-UPB1, 111/17), register tujcev, voden na podlagi Zakona o tujcih (Ur. 1. RS, št. 45/14-UPB1) in matični register, voden na podlagi Zakona o matičnem registru (Ur. 1. RS, št. 11/11-UPB2), ugotavlja povsem enako kot organ prve stopnje, da pritožnica v Republiki Sloveniji pred 9. 11. 2000 nikoli ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. Register stalnega prebivalstva in register tujcev izkazujeta, da je pritožnica imela prvo dovoljenje za začasno prebivanje izdano 23. 6. 1999 in vse do vročitve dovoljenja za stalno prebivanje, to je do dne 9. 11. 2000, prijavljeno le začasno prebivališče. 10. Na podlagi predmetnega dejstva je nesporna posledica, da pritožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, ker pred 9. 11. 2000 v register stalnega prebivalstva tudi ni bila vpisana. Posledično ni upravičena do odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (2. člen ZPŠOIRSP). Ne glede na skope pritožbene navedbe organ druge stopnje pritožnici pojasnjuje, da je pred osamosvojitvijo Republike Slovenije prijavno-odjavno obveznost urejal Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83; v nadaljevanju ZENO), ki je veljal kot republiški predpis za področje registracije prebivalstva. Po določbah tega zakona je bil občan vsak državljan SFRJ, ki je imel na območju takratne Socialistične Republike Slovenije prijavljeno stalno ali začasno prebivališče. V skladu s 15. členom ZENO je pristojni organ ločeno vodil register stalnega prebivalstva in razvid začasnega prebivališča. Po določbah ZENO je pristojni organ register stalnega prebivalstva vodil v obliki kartoteke. Pravilnik o vodenju in vzdrževanju registra stalnega prebivalstva (Uradni list SRS, št. 18/84) je v prvem členu določal, da register stalnega prebivalstva sestavljajo osebni kartoni in kartoni gospodinjstev. Osebni karton je obsegal podatke o občanu. Karton gospodinjstva pa je obsegal podatke o osebah, ki sestavljajo gospodinjsko skupnost. Gospodinjska skupnost se je po določbah ZENO in Pravilnika o registru stalnega prebivalstva vodila po naslovu stalnega prebivališča. Ker pritožnica ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, se zanjo tudi ni vodil osebni karton. To dejstvo pa potrjuje tudi karton gospodinjske skupnosti, ki je vložen v spis upravne zadeve, in iz katerega je razvidna gospodinjska skupnost njenega moža, to je B.B., na naslovih stalnih prebivališč, evidentiranih pred 9. 11. 2000, in sicer ..., ... ter ... in izkazuje, da se pritožnica nikoli ni vodila kot članica ali nosilka gospodinjske skupnosti.

11. V skladu z določbo 5. člena ZENO je bila prijava stalnega prebivališča obvezna, in sicer so bili občani dolžni prijaviti stalno prebivališče ali spremembo naslova stanovanja v osmih dneh od naselitve pri občinskem upravnem organu za notranje zadeve. Iz spisa upravne zadeve izhaja, da je pritožnica tekom postopka zatrjevala, da je prišla v Slovenijo že leta 1978, vendar ni predložila nobenega dokaza, da je imela pred 9. 11. 2000 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, zato organ druge stopnje ocenjuje, da je pritožnica sicer prebivala na območju Socialistične Republike Slovenije in kasneje Republike Slovenije tudi pred letom 1992, vendar pa uradno nikoli ni prijavila stalnega prebivališča. Zato tudi ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ker ji prijava stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji tudi ni mogla prenehati na podlagi določb 81. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-1), ker ima v uradnih evidencah prvo začasno prebivališče v Republiki Sloveniji evidentirano 23. 6. 1999, prvo stalno prebivališče pa šele 9. 11. 2000. 12. V zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je organ pritožnici dodatno pojasnil, da je dne 25. 6. 1991 Republika Slovenija s 13. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije tistim svojim stalnim prebivalcem, državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so imeli v Sloveniji na dan 23. 12. 1990 (izvedba plebiscita) prijavljeno stalno prebivališče, in ki so od omenjenega dne na ozemlju države tudi dejansko živeli, zagotovila enake pravice in dolžnosti z državljani Republike Slovenije, pod pogojem, da so se prostovoljno odločili za pridobitev slovenskega državljanstva po določbi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zakon o tujcih iz leta 1991 pa je v prvem odstavku 81. člena določil, da do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, določbe tega zakona ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, in ki so v roku šestih mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zaprosili za sprejem v državljanstvo po 40. členu navedenega zakona. V drugem odstavku 81. člena pa je določil, da so za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije, ali jim je bila izdana negativna odločba, začele veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (26.2.1992) oziroma od dokončnosti odločbe.

13. Glede na zakonske določbe in dejstva, da pritožnica pred 9. 11. 2000 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča tudi ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, zato ni izpolnjen eden od osnovnih pogojev, ki se na podlagi ZPŠOIRSP zahteva za priznanje povračila škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, in sicer, da bi bila pritožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva zaradi uveljavitve določb 81. člena Zakona o tujcih. Glede na ugotovljeno je ministrstvo odločilo, kot je navedeno v izreku drugostopenjske odločbe.

14. Tožnica v tožbi pravi samo, da se ne strinja z odločbo, in prosi, da zadevo obravnava sodišče. 15. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge iz izpodbijanega akta.

Tožba ni utemeljena.

16. Sodišče lahko v primerih, ko ugotovi, da so razlogi in pravna podlaga, na katerih temelji izpodbijani akt, utemeljeni, odloči ne da bi ponavljalo razloge za odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišče ugotavlja, da v tem primeru lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sklicevanje sodišča na razloge v izpodbijanem aktu se nanaša tudi na utemeljitev zavrnitve predloga tožnice za zaslišanje določenih oseb, ki bi potrdile, da je tožnica živela v Sloveniji že pred letom 1999. To dejstvo namreč za noben upravni organ ni bilo sporno, ampak je z vidika tožničinih interesov problem v tem, da takratnega bivanja v Sloveniji ni ustrezno registrirala preden je prišlo do izbrisa, na katerega se nanašajo določbe ZPŠOIRSP. Tožeča stranka v tožbi ne navaja nobenega razloga ali argumenta, zakaj naj bi bil izpodbijani akt nezakonit. Sodišče zgolj dodaja utemeljitvi tožene stranke, da je upravni organ dal možnost stranki, da se izreče o dejstvih, ki so pomembna za odločitev (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena v zvezi z 5. točko 3. odstavka in 4. odstavkom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) in sodišče ni našlo podlage za ugotovitev, da načelo pomoči prava neuki stranki v tem primeru ni bilo spoštovano.

17. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).