Jedro

Tožena stranka ni pojasnila, katera so (neunovčljiva) osnovna sredstva ter zakaj so neunovčljiva in zakaj so terjatve neizterljive. Ne drži pritožbeni očitek, da so ta dejstva negativna, ki se ne dokazujejo. Tožena stranka bi lahko zatrjevala svoja prizadevanja v zvezi z morebitno prodajo osnovnih sredstev in izterjavo poslovnih terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi za oprostitev, obročno plačilo ter odlog plačila sodne takse. Kot nosilne razloge za svojo odločitev je navedlo, da so njene trditve o drugem premoženju (kot so na primer: nepremičnine, premičnine, zaloge, terjatve) ostale le na splošni ravni. Navedla je le, da razpolaga z neunovčljivimi osnovnimi sredstvi in neizterljivimi poslovnimi terjatvami. Ni pojasnila niti katera so ta osnovna sredstva, zakaj so neunovčljiva in zakaj so terjatve neizterljive.

2. Tožena oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi se je zoper sklep pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da jo nad zneskom 50,00 EUR oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 4189/2013 z dne 28. 1. 2015. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V nadaljevanju obrazložitve bo sodišče druge stopnje poimenovalo toženo oziroma tožečo stranko po nasprotni tožbi tožena stranka.

O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke v skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Predlogu mora stranka v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZST-1 priložiti tudi pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju, saj se določbe drugega in tretjega odstavka tega člena smiselno uporabljajo tudi za podjetnika posameznika v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo in za pravne osebe glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (četrti odstavek 12. člena ZST-1).

5. Na podlagi navedene zakonske ureditve je najprej dolžnost predlagatelja, ki predlaga bodisi oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks v okviru svojega trditvenega bremena zatrjevati, da so izpolnjene predpostavke, ki jih določa četrti odstavek 11. člena ZST-1. Šele, če sodišče dvomi o resničnosti navedb v izjavi o premoženjskem stanju, jih po uradni dolžnosti preveri (četrti odstavek 12. člena ZST-1). Tedaj v ta namen pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in drugih oseb javnega prava, iz evidenc bank, pri katerih ima stranka odprte svoje račune, ter iz računov imetnikov, ki jih vodi Centralno klirinško depotna družba in ki se nanašajo na podatke o posameznem imetniku vrednostnih papirjev. Zato sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenemu očitku, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v skladu s četrtim odstavkom 12. člena ZST-1 po uradni dolžnosti pridobiti podatke iz uradnih evidenc.

6. Tožena stranka šele v pritožbi podaja trditveno podlago o dejstvih, da tožena stranka sploh nima opredmetenih osnovnih sredstev, knjigovodsko vodi za 1.118.114,00 EUR terjatev iz dolgoročnih posojilnih pogodb itd. Slednje trditve so nedovoljene pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZST-1. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v 4. točki izpodbijanega sklepa, da tožena stranka ni pojasnila, katera so (neunovčljiva) osnovna sredstva ter zakaj so neunovčljiva in zakaj so terjatve neizterljive. Ne drži pritožbeni očitek, da so ta dejstva negativna, ki se ne dokazujejo. Tožena stranka bi lahko zatrjevala svoja prizadevanja v zvezi z morebitno prodajo osnovnih sredstev in izterjavo poslovnih terjatev.

7. Tožena stranka je v predlogu navedla, da je bila v letu 2006 in 2007 prisiljena v celoti prenehati s svojim poslovanjem, kar naj bi bila posledica protipravnih ravnanj tožeče stranke. Te navedbe pa niso pravno relevantne v zvezi z odločanjem sodišča prve stopnje, da bi bila s plačilom sodne takse v celotnem znesku ogrožena njena dejavnost. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo zato, ker naj bi napačno razložilo četrti odstavek 11. člena ZST v zvezi z razpolaganjem s sredstvi. Sodišče je namreč v 4. točki obrazložitve navedlo le, da tožena stranka ni izpolnila niti trditvenega bremena, saj ni navedla, ali bi plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost predlagatelja.

8. Tožena stranka je le še pojasnila vzroke, zakaj je bila prisiljena v celoti prenehati s svojim poslovanjem in navedla, da bi s plačilom celotnega razpoložljivega zneska na transakcijskem računu ostala brez sredstev za pokrivanje sprotnih stroškov. Te trditve pa niso pravno pomembne v zvezi z zatrjevanjem okoliščin ogrožanja dejavnosti v zvezi s plačilom sodne takse.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (tretji odstavek 350. člena, 366. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).