Jedro

Občina na poziv sodišča, naj pojasni razloge za dodatno obremenitev določenih zavezancev, ni odgovorila, zato ni mogoč sklep, da je dodatna obremenitev za igralniško dejavnost sorazmerna glede na obremenitve zavezancev iz drugih dejavnosti in s tem razumna.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance, Direktorata za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, št. DT-499-13-52/2012-3 z dne 6. 4. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba v predmetni zadevi je odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-13-52/2012-3 z dne 6. 4. 2012, ki je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločbo organa prve stopnje, Davčnega urada Koper, Izpostava Sežana, št. DT 4224-2800295/2011 z dne 10. 11. 2011 spremenilo tako, da je tožeči stranki odmerilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za zemljišče, na katerem se izvaja poslovna dejavnost igralništva na površini 297,37 m2 5360 točk oziroma 7.172,56 €, za zemljišče, na katerem se izvaja poslovna dejavnost na površini 212,57 m2, 360 točk oziroma 344,36 € ter za nepokrite poslovne prostore v izmeri 324,46 m2 prav tako 360 točk oziroma 315,38 € (I. točka izreka). Prvostopnemu organu je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka v višini 519,20 € (II. točka izreka). Iz obrazložitve drugostopne odločbe izhaja, da je bila po vložitvi pritožbe tožeča stranka pozvana, naj pritožbo dopolni s pravilno površino za poslovne prostore. Tožeča stranka je to sporočila v zgoraj navedeni izmeri, glede na spremenjene podatke o površini pa je prvostopni organ opravil nov izračun, po katerem odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za tožečo stranko za leto 2011 skupno znaša 7.832,30 €, namesto 20.692,07 €, kot je bilo ugotovljeno v prvostopni odločbi. Tožeča stranka se je strinjala z na novo odmerjenimi površinami, vztrajala pa je pri zatrjevanju o neustavnosti in nezakonitosti 1. točke drugega odstavka 8. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Občine Sežana (v nadaljevanju Odlok). V obrazložitvi drugostopne odločbe je navedeno, da je nadomestilo izračunano v skladu z Odlokom, po katerem se pri določanju višine nadomestila uporabljajo merila, kot je opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi napravami ter kraj in namembnost stavbnega zemljišča. Dodatne točke so obračunane glede na izjemno donosnost igralniške dejavnosti, to pa je prav tako v skladu z 8. členom Odloka. Organ druge stopnje je pojasnil, da ne bo sprožil postopka glede ustavnosti in zakonitosti Odloka in glede na to odločil, kot je bilo zgoraj navedeno.

Tožeča stranka se v vloženi tožbi ponovno sklicuje na že v pritožbi zatrjevano neustavnost 1. točke drugega odstavka 8. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Sežana, po kateri se zavezancu, ki opravlja igralniško dejavnost, dodatno odmeri 5000 točk. Tožeča stranka navaja, da je Ustavno sodišče RS v številnih odločbah, s katerimi je presojalo zakonitost oziroma neustavnost posameznih občinskih odlokov o odmeri stavbnega zemljišča, zavzelo stališče, da lokalne skupnosti pri določanju meril za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča lahko upoštevajo izjemne donosnosti dejavnosti, ki jo opravljajo gospodarski subjekti, vendar pa to le v primeru, če se taka dejavnost lahko opravlja le na določenih lokacijah, pri čemer je lahko merodajna lokacija sama ali pač druge izjemne lastnosti nekega zemljišča in če so kriteriji za dodatno obremenitev zavezancev v razumnem razmerju z višino dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. Tožeča stranka ugotavlja, da predlagatelj Odloka ni izdelal nikakršnih analiz in ne ponudil podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljanje sorazmerja med dodatnimi obremenitvami po drugem odstavku 8. člena Odloka in izjemnimi koristmi, ki bi se naj dosegale z nekaterimi vrstami dejavnosti. Odstopanja za v tem členu določene dejavnosti od ostalih so izjemna. Če bi Občina Sežana pred sprejetjem obravnavanega Odloka izdelala strokovne podlage, bi ugotovila, da dobičkonosnost igralništva na njenem območju v primerjavi z ostalimi dejavnostmi nikakor ni tako izjemna, da bi opravičevala tako izjemno - več kot 63-krat večjo - obremenitev zemljišč, na katerih se opravlja igralništvo v primerjavi z zemljišči, na katerih se opravlja ostala poslovna tudi turistična in gostinska dejavnost. Zato je dodatna obremenitev, ki jo prinaša drugi odstavek 8. člena obravnavanega Odloka arbitrarna do te mere, da je z njo nedopustno poseženo v pravico do enakosti iz 14. člena Ustave RS, nedopustno pa je poseženo tudi v pravico do svobodne gospodarske pobude, saj takšna nesorazmerna dodatna obremenitev znatno otežuje izvajanje te dejavnosti na območju Občine Sežana. Neupoštevajoč nezakonito in neustavno določilo obravnavanega Odloka Občine Sežana, bi znašalo nadomestilo za uporabo 297,37 m2 poslovnih prostorov, v katerih tožnica opravlja igralniško dejavnost, upoštevaje število 360 točk in vrednost točke 0,00451 € tako le 481,74 € in ne 7.172,56 € in skupno za nadomestilo za leto 2011 le 1.141,48 € in ne 7.832,30 €. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odločbo Ministrstva za finance spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke zoper odločbo prvostopnega organa ugodi in tožeči stranki odmeri znesek nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za poslovne prostore tožeče stranke na naslovu … za leto 2011 na skupni znesek 1.141,48 €. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v 1. točki odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča temelji na določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list SRS, št. 18/84 s spremembami), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97, Uradni list RS, št. 44/97), Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/2002 s spremembami), Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Občine Sežana.

V tem delu še vedno veljaven ZSZ/84 v 58. členu določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina, pri tem pa upošteva zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/84).

Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Občine Sežana določa merila za določanje višine nadomestila, to je opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi objekti in napravami ter kraj in namembnost stavbnega zemljišča. Pri tem pa se obračunajo še dodatne točke za dejavnosti naštete v drugem odstavku 8. člena Odloka: za igralniško dejavnost 5000 točk, banke in zavarovalnice 1500 točk, proizvodnjo, prenos in distribucijo električne energije 1000 točk, pobiranje cestnine 500 točk in telekomunikacijske storitve 500 točk. V sodni praksi v zadevah, ki se nanašajo na podobno dejansko stanje in na ista pravna vprašanja kot obravnavana (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 182/2010, sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 227/2010, I U 986/2011 in I U 981/2011) je že zavzeto stališče, da se mora sodišče v tovrstnih zadevah na konkreten način in z zadostno stopnjo jasnosti opredeliti do tožbenega ugovora glede neustavnosti Odloka. Za ta namen lahko sodišče od občine pridobi potrebne podatke.

Tudi v obravnavanem primeru je sodišče Občino Sežana pozvalo, naj pojasni okoliščine in konkretne podatke, ki so bili podlaga za določitev dodatnih točk za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za dejavnosti iz drugega odstavka 8. člena Odloka. Občina Sežana na ta poziv ni odgovorila.

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-158/02-17 z dne 20. 5. 2004, na katero se sklicujejo tudi zgoraj navedene odločitve Vrhovnega oziroma Upravnega sodišča RS, zavzelo stališče, da je izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, po izrecni določbi 3. alinee 61. člena ZSZ/84 okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino NUSZ. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v neskladju z določbo drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Vendar pa načelo enakosti pred zakonom zahteva upoštevanje sorazmerja med ugodnostjo in s tem povezanimi bremeni, ki jih z različnim urejanjem pravnih položajev normodajelec nalaga posameznim zavezancem, ker izpeljano pomeni, da mora biti višina obveznosti v razumnem sorazmerju z višino dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. Ustavno sodišče RS je zavzelo tudi stališče, da določba predpisa lahko prestane preizkus razumnosti, če normodajalec navede podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami, zato lahko to merilo uporabi za posamezno skupino zavezancev le sorazmerno enako, to je po predhodni ugotovitvi razmerij med zavezanci po kriteriju izjemnih ugodnosti pri pridobivanju dohodka, ne pa na podlagi proste presoje. Različne obremenitve je tako mogoče določiti le ob predhodni ugotovitvi konkretnih okoliščin, ki se nanašajo na posamezne skupine zavezancev, to je podatkov, ki so podlaga za določitev sorazmerij med njihovimi obremenitvami.

Predmet obravnavane zadeve je drugi odstavek 8. člena Odloka, ki določa dodatne točke za tam naštete dejavnosti, za obravnavano zadevo je relevantna 1. točka, ki določa dodatne točke za igralniško dejavnost v višini 5000 točk. Glede na zgoraj navedeno stališče sodne prakse in citirano odločitev Ustavnega sodišča, so izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka po tretji alinei 61. člena ZSZ/84, torej tudi glede na dejavnost, lahko razlog za dodatno obremenitev, vendar pa načelo enakosti pred zakonom zahteva upoštevanje sorazmerja med ugodnostjo in s tem povezanimi bremeni, ki jih z različnim urejanjem pravnih položajev normodajelec nalaga posameznim zavezancem, ker izpeljano pomeni, da mora biti višina obveznosti v razumnem sorazmerju z višino dohodka, ki ga prinaša izjemno donosna dejavnost. Določba predpisa lahko prestane tudi preizkus razumnosti, če normodajalec navede podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami. Različne obremenitve je namreč mogoče določiti le ob predhodni ugotovitvi konkretnih okoliščin, ki se nanašajo na posamezne skupine zavezancev.

Občina Sežana na poziv sodišča ni odgovorila, zato ni mogoč sklep, da je dodatna obremenitev za dejavnost iz 1. točke drugega odstavka 8. člena Odloka sorazmerna glede na obremenitve zavezancev iz drugih dejavnosti in s tem razumna. Glede na to, je določba 1. točke drugega odstavka 8. člena Odloka, ki se nanaša na igralniško dejavnost, in je bila v obravnavani zadevi uporabljena za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave RS, zaradi česar mora sodišče zavrniti njeno uporabo (institut exceptio illegalis). Sodišče je zato tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponovno odločanje (tretji odstavek istega člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral drugostopni organ ponovno odločiti o zadevi na podlagi preostalih določb Odloka. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo v celoti, saj je odločitev o stroških iz II. točke izreka vezana na odločitev o stvari sami.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu in ne po Zakonu o odvetniški tarifi. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki skupaj z DDV znašajo 420,00 €, in jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).