Jedro

Sodišče iz upravnih spisov ne more ugotoviti ali je bila sestavni del odločitve upravnega organa v postopku priznanja statusa vojaškega invalida, tudi odločitev o načinu izvrševanje te odločbe, torej o načinu in datumih izplačil invalidnine. V takem primeru bi sprememba določbe 86. člena ZVojI, na podlagi določbe 230. člena ZUJF, dejansko pomenila, da se je spremenila odločitev, določena z izrekom odločbe, kar bi seveda zahtevalo novo, drugačno odločitev, sprejeto na podlagi spremenjene določbe 86. člena ZVojI.

Način in čas izplačila invalidnine je pravica, ki tožniku gre na podlagi priznanega statusa in sprememba načina izvrševanja te odločbe, ko zakon spreminja eno od okoliščin izvrševanja te pravice, še vedno izpolnjuje pogoje za opredelitev upravne zadeve v smislu 2. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Upravne enote Žalec, št. 140-3/2013/3 z dne 6. 6. 2013, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR s pripadajočim DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Žalec, prvostopenjski upravni organ, je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo vojnega invalida A.A., za izdajo odločbe o spremenjenem načinu izplačila invalidnine. Odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da odločanje o izpolnjevanju pogojev za nastanek pravice in njeno odmero pomeni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, zato se v teh primerih izda upravna odločba. Spremenjen način izplačevanja denarnih prejemkov pa ne pomeni posega v določitev mesečne višine prejemka za vsako osebo posebej. Po mnenju organa je zakonsko določen instrument načina izplačevanja za vse upravičence pravna podlaga za izvrševanje nakazil po zakonih in ne gre za pravico, obveznost ali pravno korist, o kateri je mogoče odločati v upravnem postopku. Ker v konkretnem primeru ne gre za upravno zadevo, je bilo treba tožnikovo vlogo zavreči. 2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper sklep UE Žalec zavrnil in pojasnil, da je Zakon o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) v 86. členu, pred uveljavitvijo Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) določal, da se denarni prejemki izplačujejo v mesečnih zneskih za naprej, po uveljavitvi ZUJF pa se izplačujejo v prehodnem obdobju do 31. 12. 2012 po datumih določenih v zakonu, po 1. 1. 2013 pa mesečnih zneskih prvega delovnega dne za pretekli mesec. Razlog za spremenjeni način izplačevanja denarnih prejemkov je torej spremenjeni ZVojI, v katerega je z datumom veljavnosti 31. 5. 2012 posegel ZUJF. Dejanska višina prejemka se ni zmanjšala, spremenjen je le datum izplačila.

3. Tožnik v tožbi odločitvi obeh upravnih organov oporeka in pojasnjuje, da je upravičenec do socialnih prejemkov na podlagi ZVojI. ZUJF je posegel v določbo 86. člena ZVojI v delu, ki se nanaša na terminski plan izplačevanja invalidnin, ni pa posegel v višino izplačil teh zneskov, niti upravnim enotam na podlagi 230. člena ZUJF ni bila predpisana izdaja upravnega akta. Dejstvo, da ZUJF ni posegel v samo nominalno višino denarne prejemka tožnika še ne pomeni, da ni posegel v njegove pridobljene pravice. Tožnik je v prehodnem obdobju od julija do meseca decembra prejel samo 5 mesečnih denarnih prejemkov in ne 6 mesečnih prejemkov, kolikor je mesecev med julijem in decembrom. Tako je bilo s prehodom na nov način izplačevanja mesečnih prejemkov prikrito, pa vendarle dejansko poseženo v višino posameznega mesečnega denarnega prejemka. Takšen način spremembe izplačevanja denarnega prejemka po ZVojI je tožniku odvzel pravico, ki jo je s strani upravnega organa pridobil kot upravičenec mesečnih prejemkov na podlagi ZVojI. V takem primeru bi bilo treba izdati upravni akt. Tožnik se sklicuje na odločitve Ustavnega sodišča RS v sklepu U-I-162/12, U-P-626/12 z dne 12. 7. 2012. 4. Ker tožniku v zvezi s spremenjenim načinom izplačevanja invalidnine ni bila izdana nobena upravna odločba, ni imel na voljo nobenih pravnih sredstev, da bi spremenjeni način izplačevanja izpodbijal. Stališče tožene stranke je napačno in v nasprotju z določbo 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in pojasnjuje razloge za sprejem ZUJF in naravo izplačevanja iz javnih sredstev. V odgovoru na tožbo navaja razloge, ki izhajajo že iz obrazložitve drugostopenjskega akta in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi odločitev obeh upravnih organov temelji na ugotovitvi, da tožnikovi zahtevi za izdajo odločbe ni mogoče ugoditi, saj sprememba izplačil invalidnine na podlagi določbe 86. člena ZVojI, ne pomeni odločanja o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, torej tožnik ni zahteval izdaje odločbe v zadevi, ki bi jo bilo šteti za upravno stvar v smislu določbe 2. člena ZUP.

8. ZUP upravno zadevo opredeljuje v določbi 2. člena, kot odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava in v določbi drugega odstavka pojasnjuje, da se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

9. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je tožnik (izpis iz evidence ZVojI), vojaški mirnodobni invalid, kateremu je bila pravica priznana z odločbo št. 130-129/2006-1336-58a5885. Gre za status, ki je bil tožniku priznan v postopku upravnega odločanja, z upravno odločbo, torej je bila izdana odločba o upravni zadevi, kot jo definira določba 2. člena ZUP. Navedena upravna odločba spisu ni priložena, zato sodišče ne more ugotoviti ali je bila sestavni del odločitve upravnega organa v postopku priznanja te pravice, tudi odločitev o načinu izvrševanje te odločbe, torej o načinu in datumih izplačil invalidnine. V takem primeru bi sprememba določbe 86. člena ZVojI, na podlagi določbe 230. člena ZUJF, dejansko pomenila, da se je spremenila odločitev določena z izrekom odločbe, kar bi seveda zahtevalo novo, drugačno odločitev, sprejeto na podlagi spremenjene določbe 86. člena ZVojI.

10. V kolikor pa določba 86. člena ZVojI, ki se nanaša na izplačevanje mesečnih zneskov po ZVojI, ni bila povzeta v izrek prej citirane odločbe o priznanju statusa, pa sodišče ugotavlja, da samo zaradi tega izplačevanja invalidnine in postopnega pomikanja izplačil do konca leta 2012, ni mogoče opredeliti kot zadeve, ki ni upravna stvar v smislu 2. člena ZUP. Način in čas izplačila invalidnine je namreč pravica, ki tožniku gre na podlagi priznanega statusa in sprememba načina izvrševanja te odločbe, ko zakon spreminja eno od okoliščin izvrševanja te pravice, še vedno izpolnjuje pogoje za opredelitev upravne zadeve v smislu 2. člena ZUP. Navedeno pomeni, da je bila odločitev tožene stranke, ki je tožnikovo vlogo za izdajo odločbe (obrazloženo) zavrgla, nepravilna in v nasprotju z določbo 2. člena ZUP.

11. Glede na navedeno, je sodišče po presoji, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbe ZUP, ki se nanašajo na opredelitev upravne zadeve, izpodbijano odločitev na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo.

K II. točki izreka:

12. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca.