Jedro

Dodatnih razlogov in predlogov, ki sta jih tožnika navajala in utemeljevala v vlogah vloženih po poteku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan, sodišče ni upoštevalo.

Če organ ugotovi, da je zaradi predlaganih sprememb treba izdati novo gradbeno dovoljenje, v postopku odločanja o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogoče odločati le o dovoljenosti tistega dela nameravane gradnje, ki ni zajet v že izdanem gradbenem dovoljenju. Predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč v takem primeru objekt kot celota, tako da ima novo gradbeno dovoljenje vsebino, ki jo določa 68. člen ZGO-1. PGD je sicer obvezna sestavina zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, vendar pomanjkljivosti vsebine predloženega PGD ne pomenijo, da je vloga za izdajo gradbenega dovoljenja nepopolna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Domžale št. 351-110/2011/33 (25239) z dne 22. 5. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadetih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorjema A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo manj zahtevnega objekta – enodružinskega stanovanjskega objekta z dvema stanovanjema (CC-SI: 11 210 – dvostanovanjska stavba) na zemljiščih s parc. št. 660/4, 661/1 in 662/2, vse k. o. …, pod tam navedenimi pogoji in po navedeni projektni dokumentaciji, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja. Odločeno je bilo tudi, da z dnem pravnomočnosti tega gradbenega dovoljenja preneha veljati enotno gradbeno dovoljenje za gradnjo št. 35102-256/2002-23042 z dne 17. 12. 2003. Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ prizadetima strankama leta 2003 izdal enotno gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjsko – poslovnega objekta in da sta prizadeti stranki 23. 3. 2011 vložili zahtevo za njegovo spremembo. Po ugotovitvah upravnega organa je bila vloga za izdajo gradbenega dovoljenja ob vložitvi nepopolna, 3. 10. 2011 pa je bila dopolnjena v skladu z njegovim pozivom z dne 24. 6. 2011. Ugotovil je, da poleg spremembe namembnosti predlagane spremembe objekta pomenijo takšna odstopanja od pogojev gradnje, določenih z enotnim gradbenim dovoljenjem, da vplivajo na lokacijske pogoje, zaradi katerih je treba v skladu z drugim odstavkom 73. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izdati novo gradbeno dovoljenje.

Nadalje je ugotovil, da se predvidena gradnja nahaja v ureditvenem območju Preserje, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Domžale (Uradni vestnik Občine Domžale, od št. 4/03 do št. 6/09 – v nadaljevanju PUP), da je skladna z merili in pogoji, ki jih določa navedeni prostorski akt, da projekt, ki je priložen vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja, vsebuje vse z ZGO-1 predpisane sestavine, da je izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji in da so pridobljena vsa predpisana soglasja. Po ugotovitvah upravnega organa je zemljišče predvidene gradnje že komunalno opremljeno, objekt se bo priključil na javno vodovodno, kanalizacijsko in elektroenergetsko omrežje preko enojnih hišnih priključkov, meteorne vode s strešin so preko peskolovov speljane v ponikovalnice in meteorne odpadne vode, ki odtekajo z utrjenih (tlakovanih ali z drugim materialom prekritih) površin, pa so v ponikovalnico speljane preko lovilca olj in bencina.

V postopek izdaje gradbenega dovoljenja je kot stranska udeleženca med drugim vključil tudi tožnika in sicer kot solastnika zemljišča s parc. št. 660/3 k. o. … Tožnika sta v postopku podala več ugovorov, ki jih je upravni organ zavrnil. Med drugim je ugovor, da pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni, ker se objekt ne priključuje na plinovodno omrežje, zavrnil s pojasnilom, da 28. člen PUP (varstvo zraka) res določa, da je obvezno priključevanje vseh porabnikov na plinovodno omrežje, kjer je tehnično to mogoče, vendar je bilo že z enotnim dovoljenjem za gradnjo določeno, da bo imel objekt centralno ogrevanje na lahko kurilno olje, kar se z novo projektno dokumentacijo ne spreminja, in da je investitor na ustni obravnavi izrazil možnost priključitve, če se bo s prvim tožnikom dogovoril o gradnji priključka za oba objekta hkrati.

V zvezi z navedbami o izgradnji individualnega vodovodnega in kanalizacijskega priključka je pojasnil, da gradnja teh priključkov do objekta prizadetih strank ni predmet tega postopka, saj je bila obravnavana že v enotnem dovoljenju za gradnjo in se v tem postopku ne spreminjata, investitorja pa sta predložila novi soglasji, ker gre za spremembo namembnosti iz stanovanjsko-poslovnega objekta v objekt, ki je namenjen le stanovanju. Pojasnil je še, da je skladno s 24. členom PUP zagotovljeno ponikanje meteornih voda v ponikovalnice.

Ugovore tožnikov, da projektna dokumentacija ne vsebuje ustreznega geodetskega načrta in da situacijski prikazi niso pravilni, je zavrnil s pojasnilom, da je podlaga organa za odločanje projektna dokumentacija, za vsebino katere je odgovoren odgovorni vodja projekta, predloženi geodetski načrt naj bi prikazoval zadostne podatke za izdelavo projektne dokumentacije, prikaz situacije komunalnih priključkov, ki so v lasti tožnikov, pa naj za ta postopek ne bi bil pomemben.

Ugovor, da na grafičnem prikazu geodetskega načrta ni vrisana obstoječa dostopna pot, je zavrnil s pojasnilom, da ne gre za dostopno pot v smislu inženirskega objekta, temveč le za zunanjo ureditev oz. za del dvorišča, po katerem se izvršuje služnostna pravica. Druge navedbe tožnikov v zvezi s potrebno služnostjo poti je med drugim zavrnil z navedbo, da je že dogovorjena služnostna pot do stanovanjske hiše tožnikov široka 2,5 m in da tožnika nista predložila dokazil, da bo zunanja ureditev objekta ovirala ali preprečevala nemoteno izvrševanje te služnosti.

Organ je zavrnil tudi stališče tožnikov, da bi morala investitorja po določbi 21. člena PUP, ki je bila uveljavljena leta 2011, za manjši odmik objekta od 4 m od sosednjih zemljišč pridobiti soglasje sosedov, saj je bila vloga vložena pred njeno spremembo. Uporabo določb PUP pred navedeno spremembo je utemeljil z 18. členom Odloka o sprememba in dopolnitvah PUP (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 10/11 – v nadaljevanju PUP/11), ki kot prehodna določba določa, da se ta odlok ne uporablja za postopke pridobitve gradbenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega odloka in v katerih je projektna dokumentacija že izdelana in predložena pristojnemu organu. Zato je ugotovil, da je najmanjši odmik objekta od zemljišča tožnikov 3,56 m skladen z 21. členom PUP.

V zvezi s pogojevanjem soglasja za gradnjo meteornih jaškov in komunikacijskega jaška, če bo v izreku gradbenega dovoljenja jasno določena trasa za izgradnjo plinovodnega omrežja med električnim priključkom in severno parcelno mejo, organ pojasnjuje, da gradnja plinovodnega priključka ni predmet tega postopka, da pa je iz zemljiške knjige razvidno, da imata tožnika že pridobljeno služnostno pravico izgradnje, obratovanja in vzdrževanja elektro in plinovodnega priključka po trasi in dolžini, kot je to dogovorjeno s pogodbo o ustanoviti služnosti, in da širina pasu (90 cm) med električnim kablom oz. betonskim jaškom ob objektu in parcelno mejo zadostuje za izvedbo plinskega priključka.

Poleg navedenih je upravni organ zavrnil tudi ugovore tožnikov glede prometnih in delovnih površin za intervencijska vozila, zasnove požarne varnosti, lokacije dimnika z dimniškimi vratci, nesodelovanja osebe, ki bi izpolnjevala pogoje za odgovornega projektanta ali odgovornega vodjo projekta ter glede ustreznosti in pristnosti projektne dokumentacije.

Drugostopenjski upravni organ je pritožbi tožnikov zavrnil, ker se je že organ prve stopnje izčrpno opredelil do njunih ugovorov in ker lahko tožnika v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot stranska udeleženca svoj pravni položaj uspešno ščitita le z ugovori, ki so vezani na okvir sprememb, ne glede na to, da je bilo z izpodbijano odločbo gradbeno dovoljenje nadomeščeno, in da lahko svoj pravni interes izkazujeta le z ugovori, ki so vezani na nepremičnino, zaradi katere sta dosegla položaj stranskih udeležencev, in z njo povezane pravno priznane koristi. Po mnenju pritožbenega organa tožnika nista pojasnila, v čem naj bi bilo načrtovano priključevanje objekta na kanalizacijsko in vodovodno omrežje ter načrtovani način ogrevanja v nasprotju z njunimi pravno varovanimi koristmi. Ugovore, ki se nanašajo na ustreznost odmikov objekta od parcelne meje zemljišča v lasti tožnikov, je zavrnil s sklicevanjem na določbe PUP o predpisanih odmikih, ki so veljale v času začetka postopka. Ugovore, ki se nanašajo na priznano služnostno pravico, je zavrnil s sklicevanjem na ugotovitve organa prve stopnje in na stališče, po katerem dela, ki so predvidena v okviru zunanje ureditve (ponikanje meteornih voda in izvedba lovilca olj) niso dela, ki bi izvrševanje služnosti preprečevala ali ovirala, s pavšalnimi navedbami pa naj tožnika poslabšanja izvrševanja služnosti ne bi izkazala. Meni, da projektne rešitve ne posegajo niti v dogovorjeno služnostno pot niti v predlagano razširitev in pritrjuje organu prve stopnje, da postopek širitve te služnostne poti ne pomeni predhodnega vprašanja v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega se zunanja ureditev izvedbe dovoza in dostopa z izpodbijano odločbo ne spreminja.

Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da niso upoštevane njune pravice oz. njuni interesi ter da je gradbeno dovoljenje nično, ker da ga ni mogoče izvršiti, saj gradnja po dveh različnih projektih, kot je to navedeno v izreku izpodbijane odločbe, ni mogoča. Poleg tega naj bi bilo sporno tudi enotno dovoljenje iz leta 2003. Toženki očitata, da njunih pravic ne upošteva enako, kot upošteva pravice investitorjev.

Nasprotujeta nameravani gradnji požiralnika meteorne vode z lovilcem olj z dvorišča na južni rob dostopne poti, ker takšen poseg na trasi kanalizacijskega voda ni dovoljen in pomeni veliko verjetnost poškodbe njunega kanalizacijskega priključka. Šlo naj bi za motenje njune posesti služnosti za izgradnjo, obratovanje in vzdrževanje vodovodnega in kanalizacijskega priključka. Toženki očitata, da dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovila, saj ni upoštevala njunih navedb in dokazov o dejanskem stanju, temveč se je nanašala le na grafični prikaz geodetskega načrta in predložen PGD. Sklicujeta se na 41. členu Pravilnika o tehnični izvedbi in uporabi objektov in naprav javne kanalizacije, ki v Občini Domžale določa minimalni odmik meteorne kanalizacije.

Nepravilno naj bi bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje glede prikazovanja in projektiranja kanalizacijskega priključka, saj iz grafičnega prikaza ni razvidna točka priključitve na obstoječo infrastrukturo oz. je prikazana tako, kot da bo investitor priključek gradil v telesu regionalne ceste, kar ne odgovarja dejanskemu stanju v naravi. Navajata nepravilnosti prikaza kanalizacijskega priključka in menita, da uveljavljata svoj interes za pravilno ureditev priključkov na skupinski priključek, ki sta ga sama zgradila, in da sta, ker sta izgradnjo v celoti financirala sama, tudi lastnika skupinskega kanalizacijskega voda na parc. št. 662/2. Napačno naj bi bilo tudi sklepanje toženke glede njune zahteve za prekinitev postopka. Trdita, da bi po projektni dokumentaciji zunanja ureditev dvorišča omejevala zakonito pravico tožnikov do potrebne zveze z javno cesto, in da je bil postopek za razširitev služnosti za potrebe redne rabe nepremičnine tožnikov uveden osem mesecev pred vložitvijo zahtevka prizadetih strank za spremembo gradbenega dovoljenja. Trdita, da sta dokazala, da zunanja ureditev po projektni dokumentaciji posega v razširjeno služnostno pot (3,05 m) in da odločitev sodišča in sedanje stanje to potrjujeta.

Tožnika ugovarjata tudi določitvi najmanjšega odmika objekta investitorjev 3,56 m od parcelne meje njunega zemljišča in neuporabi 21. člena PUP o najmanj 4,0 m odmiku manj zahtevnih objektov od medsosedske meje. Sklicujeta se na 18. člen PUP/11 in trdita, da se postopek z vložitvijo zahtevka 23. 3. 2011 še ni začel, saj takrat vloga ni bila popolna, ker se je projektna dokumentacija izdelovala vse do februarja 2012, upravnemu organu pa je bila predložena 29. 2. 2012. Menita, da je treba razlikovati med „predloženim PGD“ in „izdelano projektno dokumentacijo“ in trdita, da je bil zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložen PGD, ki zaradi pomanjkljivosti ni predstavljal izdelane projektne dokumentacije, ki bi toženki omogočala, da presodi okoliščine, pomembne za izdajo gradbenega dovoljenja (neveljavna soglasja, neusklajenost načrtov strojnih instalacij in strojne opreme z načrtom arhitekture).

Ugovarjata določitvi ogrevanja na lahko kurilno olje, ker četrta alineja prvega odstavka 28. člena PUP zaradi varstva zraka določa obveznost priključevanja vseh porabnikov na plinovodno omrežje, kjer je to tehnično mogoče. Ne strinjata se s stališčem pritožbenega organa, da nimata pravnega interesa za uveljavljanje tega ugovora, saj 72. člen Ustave določa, da ima v skladu z zakonom vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja, Zakon o varstvu (ZVO-1) okolja pa v 5. členu določa obveznost občine, da pri izvajanju zadev iz svoje pristojnosti upoštevajo vplive na okolje tako, da med drugim upoštevajo tudi človekovo zdravje, počutje in kakovost življenja. Priznavanja pravnega interesa naj bi izhajalo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-30/95 z dne 15. 1. 1996. V nadaljevanju oporekata pravilnosti oz. pristnosti projektne dokumentacije, saj naj bi bila Dopolnitev projekta 1 „potrjena“ s skeniranimi žigi in podpisi, kar ne dokazuje, da je navedeno dopolnitev izdelala oseba, ki izpolnjuje pogojev za projektanta po ZGO-1. Zato izražata dvom v zagotavljanje odgovornosti projektantov iz 47. člena ZGO-1. Menita, da je ta dopolnitev projekta neveljaven dokument in zato ne omogoča preverjanja pogoja iz prve točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Če gradbenega dovoljenja ne bo izreklo za ničnega ali ga odpravilo iz razlogov, ki jih navajata v I. točki tožbe, sodišču predlagata, naj gradbeno dovoljenje odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, podrejeno pa predlagata, naj sodišče odpravi 6. in 8. točko III. poglavja izreka in v tem obsegu zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo zavračata tožbene trditve in se sklicujeta na razloge, s katerimi sta se upravna organa že opredelila do enakih ugovorov tožnikov. Zavračata trditve o ponarejanju listin, sicer pa naj bi se ugovori nanašali na dejstva, ki sodijo v okvir javne koristi, in sodišču predlagata, naj tožbo zavrne, ter uveljavljata povrnitev stroškov postopka.

Tožnika v vlogi z dne 22. 1. 2013 odgovarjata na navedbe prizadetih strank. Zlasti nasprotujeta stališču, da uveljavljata le dejstva, ki sodijo v okvir javnega interesa. Sodišču predlagata, naj prizadeto stranko pozove k predložitvi originala dopolnitve projekta iz februarja 2012 z lastnoročnimi podpisi in originalnimi žigi odgovornih projektantov in odgovornega vodje projekta. V vlogi z dne 9. 4. 2013 pa navajata, da sta vložila tudi tožbo zoper odločitev o zavrnitvi njune zahteve za ugotovitev ničnosti izpodbijane odločbe in sodišču predlagata, naj zadevi obravnava združeno. Dodatno sodišču predlagata, naj upošteva še nezakonito povečanje dovoljenega indeksa intenzivnosti izrabe zemljišča in dopolnjujeta svoje navedbe glede sporne veljavnosti dopolnitve projekta.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da dodatnih razlogov in predlogov, ki sta jih tožnika navajala in utemeljevala v vlogah z dne 22. 1. 2013 in 9. 4. 2013, sodišče ni upoštevalo, saj je treba v skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan, v tožbi pa mora tožnik med drugim navesti tudi zakaj toži. Poleg tega v upravnem sporu ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, ki jih ni navajal oz. predlagal v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). V zvezi s predlagano združitvijo sodišče pojasnjuje, da pravna podlaga izpodbijanega akta v tem upravnem sporu in pravna podlaga odločitve o zavrnitvi njune zahteve za ugotovitev ničnosti nista enaki (35. člen ZUS-1).

Sodišče pritrjuje stališču prizadetih strank, da lahko tožnika, ki sta v obravnavanem postopku sodelovala kot stranska udeleženca, v njem uspešno ščitita le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih imata kot lastnika sosednje nepremičnine. Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščitita svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnino, zaradi katere sta dosegla položaj stranskih udeležencev, in z njo povezane koristi, določene v katerem od predpisov, ter kot take pravno priznane. Po presoji sodišča tožnika take ugovore uveljavljata z ugovorom glede morebitnih nedovoljenih vplivov sporne gradnje na njuno nepremičnino, to je vplivov preko mere, ki jih za posamezna območja določajo predpisi, z ugovorom o premajhnem odmiku načrtovanega objekta od njunega zemljišča glede na predpisanega in z ugovorom nedovoljenega motenja oz. oviranja pravno priznanih služnosti.

V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da sta prizadeti stranki 23. 3. 2011 vložili zahtevek za spremembo enotnega gradbenega dovoljenja, ki jima je bil leta 2003 izdan za gradnjo stanovanjsko-poslovnega objekta, in da želita gradbeno dovoljenje za enodružinski stanovanjski objekt z dvema stanovanjema. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ štel, da je bila vloga prizadetih strank nepopolna, zato ju je pozval, naj jo dopolnita. To je razvidno tudi iz upravnih spisov, saj je upravni organ prizadeti stranki s pozivom z dne 24. 6. 2011 tudi opozoril, da bo njuno vlogo, če je ne bosta dopolnila, zavrgel, kar je z drugim odstavkom 67. člena ZUP določena pravna posledica nedopolnitve nepopolne vloge.

Ugotovitvi, da sta prizadeti stranki vlogo z dvema izvodoma dopolnitve projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja dopolnili 3. 10. 2011, tožnika ne ugovarjata. Ne ugovarjata niti ugotovitvi, da je bila vloga s to dopolnitvijo popolna. Menita pa, da projektna dokumentacija takrat še ni bila izdelana, saj je bila zadnja dopolnitev iz februarja 2012 organu predložena šele 29. 2. 2012 in se pri tem sklicujeta na 18. člen PUP/11, vendar je po presoji sodišča njuno stališče napačno.

PUP/11 v 18. členu določa, da se ta odlok ne uporablja za postopke pridobitve gradbenega dovoljenja, ki so se začeli in v katerih je projektna dokumentacija že izdelana in predložena pristojnemu organu. V skladu z drugim odstavkom 127. člena ZUP se postopek začne z dnem vložitve zahteve stranke, drugi odstavek 67. člena ZUP pa določa, da se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene.

Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) je sicer obvezna sestavina zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja (1. točka drugega odstavka 54. člena ZGO-1), vendar pomanjkljivosti vsebine predloženega PGD ne pomenijo, da je vloga za izdajo gradbenega dovoljenja nepopolna. Vloga je namreč nepopolna takrat, ko je zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče obravnavati po vsebini. Zato je o nepopolni vlogi glede projektne dokumentacije mogoče govoriti le, če vlagatelj ne predloži dveh izvodov PGD, ali če organ ugotovi, da so pomanjkljivosti predložene dokumentacije takšne, da sploh ni mogoče šteti, da je bil zahtevi priložen PGD (glej npr. sodbo Upravnega sodišča I U 2196/2009 z dne 6. 5. 2010). Vendar tožnika ne zatrjujeta, da dokumentacije, ki je bila predložena pred „Dopolnitvijo projekta 1 (februar 2012)“ ne bi bilo mogoče šteti za PGD. Zato ta zadnja dopolnitev projekta na vprašanje popolnosti vloge in začetka postopka, s tem pa tudi na vprašanje, ali je treba uporabiti določbe PUP pred navedeno spremembo ali ne, ne more vplivati.

Če organ ugotovi, da je PGD zahtevi priložen (v dveh izvodih), pa v nadaljevanju (če je zahteva tudi sicer pravilno vložena) presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu ZGO-1. Izdelana in predložena projektna dokumentacija namreč pomeni formalni pogoj za popolnost vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, s popolnostjo vloge pa se začne upravni postopek ugotavljanja njene vsebinske utemeljenosti. Ker je del tega postopka ugotavljanje sedanjega in bodočega dejanskega stanja, tudi dopolnjevanje projektne dokumentacije med postopkom samo po sebi ne pomeni dopolnjevanja nepopolne vloge. Zato po presoji sodišča tudi določbe 18. člena PUP/11 ni mogoče razlagati na način, kot to želita tožnika.

Po navedenem je sicer neutemeljeno stališče toženke, da je treba določbe PUP pred spremembo leta 2011 uporabiti, ker sta prizadeti stranki zahtevo vložili 23. 3. 2011, a je uporaba določb PUP pred spremembo kljub temu utemeljena. PUP/11 je bil objavljen 27. 9. 2011, njegov 20. člen pa določa, da začne veljati 8 dan po objavi, torej 5. 10. 2012, kot to navajata tudi tožnika. To pomeni, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti PUP/11, ker se je postopek začel 3. 10. 2012 (tj. pred uveljavitvijo PUP/11), ko je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja popolna.

Tožnika nameravani gradnji ugovarjata tudi, ker naj bi posegala v njun pravno varovan položaj, ki ga imata kot imetnika posesti služnosti za izgradnjo, obratovanje in vzdrževanje vodovodnega in kanalizacijskega priključka, zaradi potrebne razširitve služnosti poti, obstoja kanalizacijskih vodov in priključkov, varovanja zraka ter zaradi odgovornosti projektanta. Prizadeti stranki sicer trdita, da gre le za nestrinjanje s pogoji gradnje, s katerimi tožnika ne moreta uspeti in se sklicujeta na stališče, po katerem stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko varujejo le svoje pravice in pravne koristi, ne morejo pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.

Sodišče soglaša s prizadetima strankama, da vsak vpliv gradnje še ne pomeni prekomernega posega v pravni položaj lastnikov sosednjih zemljišč ali imetnikov služnosti na zemljišču predvidene gradnje. Zato je treba presoditi, ali so bile pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevane določbe predpisov, ki zagotavljajo, da vpliv gradnje na sosednja zemljišča ne bo prekomeren ali da izvrševanje služnosti ne bo moteno oz. ovirano. Po presoji sodišča pa na podlagi izpodbijane odločbe sodišče ne more opraviti te presoje niti preizkusiti, ali gre res zgolj za nestrinjanje s pogoji gradnje, kot to trdita prizadeti stranki.

Z izpodbijano odločbo je namreč organ prve stopnje izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo enodružinskega stanovanjskega objekta z dvema stanovanjema, kot sestavni del tega gradbenega dovoljenja pa je poleg projektne dokumentacije št. 01-08-08 iz februarja 2011 in njenih dopolnitev navedel še lokacijsko dokumentacijo št. 214 iz leta 2001 in njenimi dopolnitvami iz leta 2003 ter PGD št. 04/01-02 iz leta 2002, pri tem ni ne v izreku ne v obrazložitvi pojasnil, kateri del teh projektov, ki so bili očitno podlaga že za pridobitev enotnega gradbenega dovoljenja za gradnjo poslovno-stanovanjskega objekta leta 2003, se nanaša na objekt, za katerega se gradbeno dovoljenje izdaja. Samo po sebi to še ne pomeni v tožbi zatrjevane ničnosti, nemožnosti izvršitve gradnje po v izreku naštetih projektih pa sodišče prav zaradi navedene nejasnosti ne more preizkusiti. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je ta nejasnost posledica napačne uporabe določb 73. člena ZGO-1. Prizadeti stranki sta sicer vložili zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja iz leta 2003, a je upravni organ prve stopnje ugotovil, da gre poleg spremembe namembnosti za take spremembe objekta, da je treba izdati novo gradbeno dovoljenje. Zato bi moral upoštevati, da je v postopku po 73. členu ZGO-1, ki ureja spremembo gradbenega dovoljenja, mogoče izdati odločbo, ki se omeji na predlagane spremembe le, če spremembe niso takšne, da je treba izdati novo gradbeno dovoljenje. Če torej organ ugotovi, da je zaradi predlaganih sprememb treba izdati novo gradbeno dovoljenje, v postopku odločanja o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogoče odločati le o dovoljenosti tistega dela nameravane gradnje, ki ni zajet v že izdanem gradbenem dovoljenju. Predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč v takem primeru objekt kot celota, tako da ima novo gradbeno dovoljenje vsebino, ki jo določa 68. člen ZGO-1. To pomeni, da mora organ ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji iz 66. člena ZGO-1 za gradnjo objekta, ki je predmet novega gradbenega dovoljenja.

Zato v obravnavanem primeru ne zadošča, da je o komunalni oskrbi objekta odločeno le z izrekom novega gradbenega dovoljenja, ne da bi organ ugotovil, ali je minimalna komunalna oskrba stanovanjske stavbe zagotovljena, kar mora biti razvidno iz PGD. V obravnavanem primeru je namreč organ s III.7. točko odločil, da se objekt priključi na javno vodovodno, kanalizacijsko in elektroenergetsko omrežje preko enojnih hišnih priključkov, vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da priključitev objekta na javno komunalno infrastrukturo ni del postopka. Upravni organ je namreč ugovor tožnikov glede obvezne priključitve objekta na plin zavrnil s pojasnilom, da je bilo o načinu ogrevanja objekta odločeno že z enotnim gradbenim dovoljenjem, ugovor v zvezi z vodovodnim in kanalizacijskim priključkom pa s pojasnilom, da gradnja teh priključkov iz istega razloga ni predmet tega postopka. To pomeni, da odločitev v točki III.7. izreka o priključitvi objekta na javno komunalno infrastrukturo nima podlage v ugotovitvah postopka, v katerem je bila odločitev sprejeta.

Če upravni organ tega v tem postopku ni ugotavljal, tudi ni mogel preizkusiti, ali priključevanje objekta, ki je predmet novega gradbenega dovoljenja, posega v pravice oz. pravne koristi tožnikov ali ne. Stališče organa druge stopnje, da lahko tožnika v tem postopku svoj pravni položaj ščitita le z ugovori, ki so vezani na okvir sprememb, pa je, kot je bilo že prej pojasnjeno, napačno, ker v obravnavani zadevi ni bilo odločeno o spremembi gradbenega dovoljenja, ampak o izdaji novega.

Tudi sicer je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da organ v postopku, v katerem je izdal izpodbijano odločbo, ni ugotavljal vseh dejstev in okoliščin, odločilnih za presojo utemeljenosti ugovorov, ki sta jih tožnika uveljavljala. Tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšno dejansko stanje je upravni organ ugotovil glede načrtovane ponikovalnice meteorne vode na južnem robu zahodnega dela dostopne poti do nepremičnine tožnikov. Tej lokaciji ponikovalnice sta namreč tožnika nasprotovala zaradi neposredne bližine njunega kanalizacijskega voda in komunalnih priključkov. Organ prve stopnje je sicer ugotovil, da je ponikanje meteornih vod zagotovljeno skladno s 24. členom PUP, a s tako ugotovitvijo ni pojasnil, iz česa izhaja, da je gradnja ponikovalnice usklajena z obstoječimi komunalnimi vodi tako, da ne bo vplivala na kanalizacijske vode in komunalne priključke tožnikov. Zato je napačno oz. preuranjeno tudi stališče organa prve stopnje, da prikaz situacije komunalnih priključkov, ki so v lasti tožnikov, za ta postopek ni pomemben.

Ker je bilo treba tožbi ugoditi že zaradi nepravilne razlage materialnega prava (73. člena ZGO-1) in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), se sodišče v presojo ostalih tožbenih navedb ni spuščalo in je izpodbijano odločbo odpravilo, ter zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ugotoviti, na kakšno gradnjo se nanaša zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, in v ta namen, če to iz že predložene dokumentacije ni jasno razvidno, zahtevati čistopis projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju bo treba ponovno presoditi utemeljenost ugovorov tožnikov o posegih nameravane gradnje v njune pravno varovane koristi in šele nato odločiti o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Pri odločanju pa bo moral upravni organ upoštevati, da je v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. To pomeni, da bo moral upoštevati tako stališča sodišča glede uporabe določb PUP pred njihovo spremembo kot stališča glede (ne)uporabe določb 73. člena ZGO-1, če bo tudi v ponovljenem postopku ugotovil, da je treba izdati novo gradbeno dovoljenje.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji (tožnikov pa v postopku ni zastopal odvetnik), se jima priznajo stroški v višini 80 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

Sodišče je zavrnilo zahtevek prizadetih strank za povrnitev njunih stroškov tega postopka, ker zanj po določbah 25. člena ZUS-1 ni pravne podlage.