Jedro

Glede na ZBPP in ob upoštevanju, da upravičenja do dodelitve brezplačne pravne pomoči za pravne osebe v tovrstnih primerih (tj. v civilnih in kazenskih postopkih) drug zakon oziroma mednarodna pogodba ne določa, tožnica nima stvarne legitimacije za vložitev prošnje za BPP in je organ za BPP njeno prošnjo pravilno zavrgel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožničino prošnjo z dne 19. 6. 2013 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I P 269/2011. V obrazložitvi je navedla, da je tožničina prošnja glede na 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki našteva upravičence do brezplačne pravne pomoči, nedovoljena. Tožnica nastopa kot tožeča stranka v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju in želi pridobiti brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v navedenem pravdnem postopku. ZBPP v 10. členu gospodarskih družb ne navaja med taksativno naštetimi upravičenci do brezplačne pravne pomoči, poleg tega tudi ne more biti upravičenka za zahtevano obliko brezplačne pravne pomoči po kakšnem drugem v Republiki Sloveniji veljavnem zakonu.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da zakon taksativno našteva, kdo je do BBP upravičen in ne navaja, kdo ni upravičen do BPP. Uveljavlja pa tudi kršitev 14. člena Ustave RS in navaja, da je na Ustavno sodišče RS vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti 10. člena ZBPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, ugoditev njeni prošnji in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna upravičenost tožnice kot pravne osebe do brezplačne pravne pomoči. ZBPP v svojem 10. členu določa upravičence do brezplačne pravne pomoči. Med te šteje: državljane Republike Slovenije, ki v Republiki Sloveniji tudi stalno prebivajo, tujce z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji, druge tujce pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenije, nevladne organizacije in združenja pod tam določenimi pogoji ter druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo, določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Sodišče ugotavlja, da je odločitev organa za BPP pravilna. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica gospodarska družba, torej pravna oseba, ki je prošnjo za dodelitev BPP vložila za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Glede na citirano zakonsko določbo ZBPP in ob upoštevanju, da upravičenja do dodelitve brezplačne pravne pomoči za pravne osebe v tovrstnih primerih (tj. v civilnih in kazenskih postopkih) drug zakon oziroma mednarodna pogodba ne določa, tožnica nima stvarne legitimacije za vložitev prošnje za BPP in je organ za BPP njeno prošnjo pravilno zavrgel. Pravne osebe imajo pravico do pridobitve brezplačne pravne pomoči le v primeru iz šestega odstavka 223. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, če pravna oseba nima sredstev za založitev predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, in to v obliki oprostitve plačila predujma za kritje teh stroškov. Za tak primeru pa v obravnavani zadevi nedvomno ne gre.

Ker tožnica zgolj s pavšalnim ugovorom, s katerim uveljavlja kršitev 14. člena Ustave RS, niti ni navedla, da bi bil njen pravni položaj enak pravnemu položaju oseb iz 10. člena ZBPP, ki jih zakon določa kot upravičence za BPP, neenakosti ni izkazala, navedeni tožbeni ugovor ni utemeljen.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.