Jedro

Zakonodajalec je toženko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku. V takšnem primeru je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1, po kateri sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ga pridržala za namen predaje odgovorni državi članici Republiki Hrvaški na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 5. 2014 od 13.00 ure do dne 5. 8. 2014 do 13.00 ure. V obrazložitvi sklepa pojasnjuje, da je tožnik v Republiki Sloveniji 5. 5. 2014 prvič prosil za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka ugotavlja, da njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, in je zato izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Razen tega je v prvem postopku na Policijski postaji Ilirska Bistrica dejal, da je Pakistan prvič zapustil s svojim potnim listom, v drugem postopku pa na isti policijski postaji rekel, da ga je zapustil brez osebnih dokumentov in odšel ilegalno v Iran. Ugotovljeno je tudi bilo, da se je na Hrvaškem predstavljal z drugim imenom in priimkom, in sicer kot A.A. Ko je bil s tem soočen, je odgovoril, da je tako ime njegovemu očetu in naj bi hrvaški varnostni organi narobe zapisali ime. Ko je bil soočen s tem, da je v prvem in drugem postopku na policiji dal tudi drugačne rojstne podatke, je odgovoril, da so ga policisti ob prijetju narobe razumeli ter da je to napako pojasnil naknadno, ko je prišel prevajalec. Tožena stranka dvomi v tožnikovo istovetnost, saj je svoje osebne podatke večkrat spreminjal, prav tako je enkrat rekel, da je odšel iz Pakistana s potnim listom, drugič pa da brez osebnih dokumentov. Istovetnosti ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi izjave, ampak se mora izkazati z ustreznim dokumentom. Razen tega pa je bilo preko hrvaških varnostnih organov ugotovljeno, da je bil tam obravnavan z drugačnimi osebnimi podatki. Tožnik se je pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški. Tožena stranka bo v dublinskem postopku preverjala pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje s strani Republike Hrvaške. Tožnik je ves čas od Pakistana do Slovenije potoval ilegalno brez osebnih dokumentov, iz česar sledi, da je ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, gledano v Grčijo in tudi v Republiko Hrvaško, kar potrjuje izrečeno omejitev gibanja. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero ugotoviti, katera država članica je odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje, se je tožena stranka odločila, da tožnika pridrži. Ukrep omejitve gibanja je nujen, da tožnik do predaje odgovorni državi članici ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije. Hrvaško je tožnik dvakrat samovoljno zapustil kljub temu, da se je tam nahajal in bil v stiku z uradnimi organi ter po njegovi izjavi izpolnil tudi nek formular, ki je bil verjetno namera, da bo na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka se sklicuje tudi na drugi odstavek 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013, ki določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v smislu te uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Pri podaji prošnje je tožnik pojasnil, da je bil 20. 4. 2014 s strani Policijske postaje Ilirska Bistrica predan hrvaškim varnostnim organom, nato pa z njihove strani odpeljan v hotel B. v Zagrebu, po približno 10 dneh pa je ponovno prišel ilegalno v Slovenijo. Iz tega izhaja, da na Hrvaškem dejansko ne želi ostati, ampak je želel uresničiti svojo prvotno namero, ter oditi v kakšno drugo državo. Iz policijske depeše izhaja, da je bila njegova ciljna država Italija. Glede na to, da se je tožnik že dvakrat nahajal v Republiki Hrvaški, preden je vstopil ilegalno v Republiko Slovenijo, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in bi onemogočil ponovno predajo odgovorni državi članici. Razen tega pa ima tožnik druge ciljne države. Ukrep pridržanja je tudi sorazmeren, saj je tožnik že bil prvič s strani policije vrnjen v Republiko Hrvaško, pa se je kljub temu še enkrat odpravil iz Hrvaške in ponovno vstopil ilegalno v Slovenijo. Glede na navedeno izhaja znatna verjetnost, da bo tožnik takoj, ko mu bo omogočeno svobodno gibanje, zapustil Republiko Slovenijo in s tem onemogočil izvedbo postopkov po Uredbi (EU) št. 604/2013. Ukrep pridržanja je tudi sorazmeren, saj bo lahko le na ta način zagotovljena morebitna predaja odgovorni državi članici. Ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa, kot je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce, saj bo le tako mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Tožnik v tožbi navaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov. Tožena stranka se lahko za tak ukrep odloči le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. V zvezi s spreminjanjem osebnega imena je tožnik pojasnil, da je na Hrvaškem prišlo do zamenjave med njegovim imenom in imenom očeta. Glede spreminjanja datuma rojstva pa je pojasnil, da je do napake prišlo, ker so ga policisti najprej vprašali po rojstnem datumu v angleškem jeziku. Prevajalcu je takoj pojasnil napako, vendar ta ni bila odpravljena. Glede posedovanja osebnih dokumentov pa je pojasnil, da osebnih dokumentov nikoli ni imel. V zvezi s tem, da je prvič rekel, da je imel potni list, pa ga tožena stranka s tem ni soočila. Tožena stranka bi morala tudi utemeljiti, na kakšen način bo ugotavljala identiteto. Nadalje tožnik opozarja, da je v 13. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 navedeno, da je lahko za odločanje o primeru prosilca odgovorna država članica, v katero je prosilec vstopil nezakonito iz tretje države, če za to obstajajo dokazi ali posredne okoliščine iz člena 22 (3). Ti dokazi in indici pa so natančno razdelani v Uredbi (ES) št. 1560/2003. V nadaljevanju tožnik našteva te indicijske dokaze. Tožena stranka ne navaja nikakršnih podrobnosti in preverljivih izjav tožnika niti o vstopu na ozemlje Republike Slovenije niti o vstopu v Grčijo, čeprav se nanje sklicuje. Niti ni jasno, ali naj bi tožnik vstopil na Hrvaško iz Srbije ali iz BiH. Hrvaško pa je zapustil zato, ker je dobil informacije, da na Hrvaškem ni mogoče dobiti azila. Razen tega pa bi morala tožena stranka uporabiti milejši ukrep, to je omejitev gibanja na območje azilnega doma. Tožena stranka ne utemelji, zakaj ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 14. 5. 2014 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika.

Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Pakistan zapustil brez potnega lista, ilegalno. Najprej je šel v Iran, iz Irana v Turčijo, od tam pa v Grčijo. Iz Turčije je prečkal grško mejo z motornim čolnom. Iz Grčije je odšel naprej z avtom do makedonske meje, mejo je prečkal peš, potem pa s kamionom do Hrvaške, kjer ga je prijela hrvaška policija. Ves čas do Hrvaške je potoval brez potnega lista, ilegalno. Na Hrvaškem ni dal prošnje za azil, ker je bil tam zelo kratek čas, nato je prišel v Slovenijo in bil deportiran nazaj na Hrvaško, drugič je bil na Hrvaškem samo 12 dni in ponovno prišel v Slovenijo ter prosil za azil. Ko je prvič prišel v Slovenijo, je bil naveden drug datum rojstva, verjetno zato, ker je šlo kaj narobe ali so ga narobe razumeli. Vedno je povedal, da je datum rojstva ... A.A. je ime njegovega očeta in na Hrvaškem so zamešali njegovo ime in očetovo ime. Nima nobenega osebnega dokumenta, samo šolsko spričevalo, ki ga lahko pridobi. Njegov cilj je katerakoli evropska država, v kateri bi lahko varno živel. Ko bo prepričan, da bo dobil mednarodno zaščito, bo pridobil dokumente, sicer pa ne. Nikoli ni izjavil, da je iz Pakistana odšel legalno s potnim listom, saj potnega lista ni imel. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ ter drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013. ZMZ v 1. alineji prvega odstavka 51. člena določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Iz drugega odstavka 28. člena Uredbe št. 604/2013 pa izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja obeh razlogov za omejitev gibanja in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke, ki ga je iz tega razloga nekoliko podrobneje povzelo v tej sodbi.

Sodišče se sicer strinja s trditvijo tožnika, da za omejitev gibanja ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, ampak da mora obstajati dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Vendar v konkretnem primeru tožena stranka razloga ugotavljanja istovetnosti ni utemeljila zgolj na ugotovitvi, ker je tožnik brez dokumentov, ampak je tudi obrazložila, zakaj obstaja dvom v verodostojnost njegove identitete, saj je pojasnila, da je tožnik večkrat spreminjal podatke o svoji identiteti. Tožnik je sicer res navedel, da so na Hrvaškem pomotoma napisali ime njegovega očeta namesto tožnikovega. Vendar pa je imela tožena stranka tako na eni strani ugotovitve hrvaških varnostnih organov, da se je tožnik tam nahajal pod drugim imenom, po drugi strani pa tožnikovo trditev, da so bili ti organi v zmoti glede imena. Tožena stranka je tako dejansko imela razlog, da se ji pojavlja dvom o pravem imenu. Sicer pa dvoma v tožnikovo identiteto ni utemeljila zgolj zaradi drugega imena na Hrvaškem, ampak tudi zaradi spreminjanja datuma rojstva. Res je tudi to, da je tožnik glede navajanja različnega datuma rojstva pojasnjeval, da so ga prvič na policiji narobe razumeli in da ko je prišel prevajalec, jim je pojasnil, da so narobe napisali datum rojstva. Vendar pa iz policijske depeše z dne 20. 4. 2014 ni razvidno, da bi po prihodu tolmača tožnik opozoril na napako v datumu. Med ukrepi je namreč zelo natančno za vsako uro in vsako minuto navedeno, kakšni so bili ukrepi in kaj se je dogajalo. Tožnik v tožbi tudi očita toženi stranki, da ni imel možnosti pojasniti, zakaj je enkrat rekel, da je Pakistan zapustil s potnim listom drugič pa, da ga je zapustil ilegalno. Vendar je bilo tožniku to vprašanje postavljeno na glavni obravnavi, kjer je rekel, da nikoli ni izjavil, da je Pakistan zapustil s potnim listom. Vendar pa v policijski depeši z dne 20. 4. 2014 piše, da je tožnik v razgovoru povedal, da je sredi leta 2012 legalno s potnim listom prečkal mejo z Iranom, v Iranu pa mu je neznana oseba vzela potni list. Po mnenju sodišča ni razloga, da bi policisti zapisali tako zelo različno izjavo. Sodišče tudi meni, da ni pomanjkljivost sklepa, če tožena stranka posebej ne navede, na kakšen način bo ugotavljala identiteto tožnika v času omejitve gibanja. Tožena stranka ne more namreč v celoti vnaprej predvideti vseh možnih načinov ugotavljanja tožnikove identitete.

Tožnik v tožbi tudi našteva, kateri so možni dokazi in indici o nezakonitem vstopu na ozemlje preko zunanje meje. S tem v zvezi navaja, da tožena stranka ni navedla nobenih podrobnih in preverljivih izjav tožnika o vstopu na ozemlje Republike Hrvaške niti o vstopu v Grčijo, čeprav se nanje sklicuje. Sodišče se s to trditvijo ne more strinjati, saj je v izpodbijanem sklepu že na prvi strani navedeno, da iz policijske depeše izhaja, da je tožnik ilegalno odšel do Irana, ter nato naprej v Turčijo in Grčijo. Navedeno je, da je pred mesecem dni v skupini še štirih oseb in ob pomoči ilegalnega sprovajalca odšel iz Grčije v zaprtem delu tovornjaka ter tako prispel do Zagreba. Tožnik je tudi na glavni obravnavi povedal, da je ves čas potoval brez potnega lista, ilegalno. Sodišče meni, da je to zadosten dokaz, da je tožnik nezakonito vstopil iz tretje države v državo članico. V tožbi je tudi navedeno, da je tožnik na Hrvaškem dobil informacije, da tam ni mogoče dobiti azila. Sodišče se ne more strinjati s tem, da na Hrvaškem ni mogoče dobiti azila, saj je tudi Hrvaška članica EU in je dolžna dati azil vsem tistim osebam, ki izpolnjujejo pogoje za to, zato ni utemeljenega razloga, da bi tožnik sledil taki informaciji.

Sodišče tudi meni, da je tožena stranka v zadostni meri pojasnila, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa od pridržanja na prostore Centra za tujce. Tožena stranka je tako na zadnji strani sklepa pojasnila, da bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje prosilca državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Iz te obrazložitve se da nedvoumno razumeti, da bo izključno z omejitvijo gibanja v prostoru Centra za tujce mogoče zagotoviti, da tožnik območja Republike Slovenije ne bo zapustil, kar smiselno pomeni, da tega ne bo mogoče zagotoviti z nobenim drugim, milejšim ukrepom. Vsak milejši ukrep namreč ne bi mogel jamčiti, da tožnik Republike Slovenije ne bo zapustil, kot le omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Iz obrazložitve je torej mogoče razumeti, zakaj se je tožena stranka odločila prav za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.