Jedro

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, od katere je odvisna pravica do revizije, se ravna po višini glavnice. Ta pa glede na formulacijo tožbenega zahtevka in izrek zavrnilne pravnomočne sodbe v obravnavanem primeru znaša "tolarsko protivrednost 6.000 USD po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.11.1994" - gre torej za po višini opredeljeno tolarsko in ne morda devizno oziroma valutno terjatev.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnikov, da "sta toženi stranki solidarno dolžni vrniti tožeči stranki znesek 6.000 ameriških dolarjev v tolarski protivrednosti na dan 1.11.1994 po srednjem tečaju Banke Slovenije ter na ta znesek še zakonite zamudne obresti od 1.11.1994 dalje do plačila" in tožnikoma naložilo, da morata solidarno plačati toženkama njune stroške tega postopka v znesku 579.161 tedanjih SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve njunemu zahtevku.

V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB in št. 45/2008) je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, izdano na drugi stopnji, ki je po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT oziroma zdaj 4.172,93 EUR. Za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v primeru denarnih zahtevkov je odločilna le vrednost glavnega zahtevka, medtem ko se obresti ne upoštevajo (drugi odstavek 39. člena ZPP). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, od katere je odvisna pravica do revizije, se tako ravna po višini glavnice. Ta pa glede na formulacijo tožbenega zahtevka in izrek zavrnilne pravnomočne sodbe v obravnavanem primeru znaša "tolarsko protivrednost 6.000 USD po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.11.1994" (gre torej za po višini opredeljeno tolarsko in ne morda devizno oziroma valutno terjatev) - kar je po preračunu v sodbi sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo tako sodišče druge stopnje kot tudi tožeča stranka v reviziji, 725.410 nekdanjih SIT oziroma zdaj 3.027,08 EUR. Ta znesek pa celo niti kot vsota terjatev vsakega od obeh tožnikov (ki spričo izreka pravnomočne sodbe sicer niti nista solidarna upravičenca in gre torej za deljivo denarno terjatev na upniški strani po enakih delih) ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. Zato je bilo treba revizijo tožnikov na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožnikov spričo njunega neuspeha z nedovoljeno revizijo) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov toženk v zvezi z odgovorom na revizijo, ki jih spričo očitne nedovoljenosti revizije in vsebine odgovora na revizijo, v katerem se toženki ukvarjata z le za meritorno odločitev relevantnimi vprašanji, ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).