Jedro

Tudi če bi delodajalec s pritožbo uspel, ne bi bil upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov glede na določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, ki določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec ne glede na izid sam krije svoje stroške postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Vložitve tožbe ni mogoče šteti za zlorabo procesnih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke z dne 8.4.2002 (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da je tožnik 1.10.2001 sklenil s toženo stranko delovno razmerje za nedoločen čas in da delovno razmerje tožniku 31.3.2002 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo za čas od 1.4.2002 dalje (3. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, vse zmanjšano za po 1.4.2002 prejeta nadomestila s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje in od pravilno obračunanih bruto zneskov, po odvodu prispevkov in davkov, tožniku izplača tako ugotovljene neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov dalje (prvi odstavek 4. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek 4. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača regres za letni dopust za leto 2002 v neto višini 100.474,05 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2002 dalje do plačila ter odvede od navedenega neto zneska pripadajočo akontacijo dohodnine in enako za vsa naslednja leta do vrnitve nazaj na delo v višini, določeni s predpisi in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska regresa od 1.8. v posameznem letu dalje (prvi odstavek 5. tč. izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (drugi odstavek 5. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da na račun sodišča plača stroške postopka v skupni višini 282.865,00 SIT (6. tč. izreka). Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj v pogodbi o zaposlitvi ni bilo zapisano, da se pogodba zaradi povečanega obsega dela sklepa ravno za delovno mesto v Dermatološki kliniki Kliničnega centra v Ljubljani, kjer je tožnik delal, zato je napačen sklep o povečanju obsega dela prav na tem delovnem mestu. Tožnik je bil razporejen na delovno mesto varnostnika II. kategorije zahtevnosti, brez navedbe naziva, opisa ali lokacije delovnega mesta. Tožena stranka ni prevzela varovanje objekta Kliničnega centra od družbe ISS Servisystem, pač pa je posel pridobila na podlagi javnega razpisa za dejavnost varovanja oz. receptorske službe Kliničnega centra. Tožena stranka je nekatere od teh poslov pridobila, druge pa ne, zaradi česar pogodba s tožnikom ni bila vezana na petletno pogodbo tožene stranke s Kliničnim centrom in zaradi česar v pogodbi o zaposlitvi tudi ni bila opredeljena lokacija, na kateri bo tožnik delal. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je tožnika na njegovem delovnem mestu nadomestil R. D., dokazuje, da je bil pri toženi stranki tudi takrat povečan obseg dela. R. D. je delovno razmerje pri toženi stranki sklenil v specifičnih okoliščinah, ob prenehanju pogodbe tožnika je njegova še trajala, zato je bilo potrebno poskrbeti zanj. V nasprotnem primeru bi R. D. postal presežni delavec in bi bilo njegovo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, glede na to, da bi ga bilo možno prerazporediti. Pritožba povzema izpovedbo priče Z. T. o politiki zaposlovanja pri toženi stranki, o teh okoliščinah pa prvostopenjske sodba nima razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Enako velja za izpovedbo priče S. Š. o tem, da takrat ni bilo nobenega prevzema delavcev in da so bili vsi zaposleni zaradi povečanega obsega dela ter da je namesto tožnika poleg njega že do takrat delal Z. G., ki je bil nato premeščen na lokacijo stare klinike na Zaloški cesti. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedbe R. D. o tem, da na tem delovnem mestu delajo še najmanj trije in da se med seboj lahko menjajo. Za toženo stranko je značilna fluktuacija delavcev, prav zaradi trenutnih, vnaprej nepredvidenih potreb, za katere mora tožena stranka imeti zadostno število delavcev. Okoliščina, da je tožena stranka v kritičnem času zaposlovala druge delavce, zato ne dokazuje, da je bil pri toženi stranki ob izteku pogodbe s tožnikom obseg dela še vedno povečan. Bistveno je, da je bila obseg dela začasno povečan v času, ko je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi. Če bi tožena stranka že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas vedela, kakšen obseg dela bo nastopil čez šest mesecev oz. če bi bila gotovo, bi s tožnikom sklenila pogodbo za nedoločen čas. To tudi dokazuje, da sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni imela nobene zveze s pogodbo o varovanju, ki jo je tožena stranka sklenila s Kliničnim centrom za obdobje petih let. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni presojalo glede na stanje v trenutku sklenitve, temveč po stanju v času izteka pogodbe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožnik je v odgovoru na tožbo navedel, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi prevzema varovanja Kliničnega centra, kar je razvidno tudi iz izpovedbe zaslišanih prič, še zlasti Z.T.. Tožena stranka se je v pogodbi o zaposlitvi sicer sklicevala na začasno povečan obseg dela, vendar tega ni dokazala. Sklenitev pogodbe o varovanju za pet let ne predstavlja začasno povečanega obsega dela za čas šestih mesec, temveč gre za trajno povečanje obsega dela. Zaposlovanje novih delavcev v aprilu 2004 pomeni, da je tudi takrat obstajala potreba po novih delavcih, zato bi tožena stranka tožniku morala ponuditi podaljšanje pogodbe, če držijo pritožbene navedbe o racionalnosti pri zaposlovanju in uporabi delavcev. Pritožbene navedbe o zaposlitvi R. D. so v nasprotju z njegovo izpovedbo, predstavljajo pa tudi pritožbeno novoto, glede katere je tožena stranka prekludirana. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je takšno sodbo zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki izhajajo iz izpovedb prič Z.T. in S.Š.. V skladu s citirano določbo je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali če so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Tožena stranka se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Odločilno dejstvo v tem sporu tudi ni v pritožbi citirana dokaj splošna izpovedba priče Z.T. o tem, da je tožena stranka racionalna pri zaposlovanju; da uporabi delavce, ki so pri njej že zaposleni in da se delovno razmerje sklepa na podlagi ocene, koliko novih delavcev bodo potrebovali v tistem trenutku, ko pričnejo z delom. Prav tako odločilno dejstvo ne more biti izpovedba priče S.Š. o zaposlitvi Z.G., saj premestitev tega delavca ne vpliva na vprašanje zakonitosti tožnikovega delovnega razmerja za določen čas. Pač pa so v sporu o zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas odločilna naslednja dejstva: 1. tožnik je bil za določen čas 6 mesecev zaposlen zaradi povečanega obsega dela, do katerega je prišlo, ker je tožena stranka za pet let prevzela varovanje Kliničnega centra, 2. tožena stranka je v času, ko je tožnik še vedno bil zaposlen za določen čas, zaposlovala nove delavce, ki so prav tako opravljali delo varnostnika in 3. tožena stranka s tožnikom po izteku časa, za katerega je bila sklenjana pogodba o zaposlitvi, s tožnikom ni sklenila novega delovnega razmerja, ker tožnik za to ni posebej zaprosil. Vsa ta dejstva so bila odločilna za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo delovno razmerje za določen čas v resnici sklenjeno v nasprotju z zakonom. Glede vseh teh dejstev pa izpodbijana sodba ima razloge, kar pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tako je na podlagi izpovedb zaslišanih prič, pa tudi na podlagi navedb obeh strank pravilno ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, ker je tožena stranka na podlagi za pet let sklenjene pogodbe prevzela varovanje Kliničnega centra, kjer je tožnik že prej opravljal delo varnostnika za družbo ISS Servisystem - storitve in trgovina d.o.o.. Na podlagi poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in na podlagi dopisa tožene stranke z dne 3.5.2005 (priloga B2) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v aprilu 2002 na novo zaposlila 18 delavcev za opravljanje dela varnostnika. Na podlagi izpovedb prič S. Š. in B. K. pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka s tožnikom nove pogodbe o zaposlitvi ni sklenila, ker je tožnik ni obvestil, da želi še naprej ostati pri njej v delovnem razmerju. Glede na to, da je tožnik ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljal delo varnostnika - receptorja na Dermatološki kliniki, niti ni bistveno, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi navedeno samo to, da se delovno razmerje sklepa za delovno mesto varnostnika I in da v pogodbi ni bila navedena lokacija opravljanja dela. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi prvega odstavka 18. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) štelo, da je tožnik pri toženi stranki sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, zaradi česar je ugodilo pretežnemu delu tožbenega zahtevka. Prvi odstavek 18. čl. ZDR namreč določa, da se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oz. delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom. Kdaj se delovno razmerja za določen čas lahko sklene, je bilo urejeno v prvem odstavku 17. čl. ZDR, ki je kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas predvideval tudi začasno povečan obseg dela. Ta razlog je sicer bil naveden v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo sklenili stranki tega individualnega delovnega spora, vendar iz dokaznega postopka izhaja, da ta razlog ni bil resničen. Tožena stranka je tožnika zaposlila zaradi povečanega obsega dela, do katerega je prišlo, ker je prevzela varovanje objektov v Kliničnem centru. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka s Kliničnim centrom sklenila pogodbo o varovanju za pet let, kar pomeni, da ni šlo samo za povečanje obsega dela za čas šestih mesecev, za kolikor je sklenila delovno razmerje s tožnikom. Da v resnici ni šlo za začasno povečan obseg dela zgolj za šest mesecev, je razvidno tudi iz skladnih izpovedb prič S. Š. in B. Ko. o tem, da s tožnikom niso sklenili nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker ni izrazil želje, da še naprej ostane v delovnem razmerju. Navedeno pomeni, da je potreba po tožnikovem delu očitno obstajala tudi po izteku časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. To je razvidno tudi iz tega, da je tožena stranka na tožnikovo delo razporedila R. D., ki je sam izpovedal, da se je pri toženi stranki za določen čas zaposlil v februarju 2002, da pa ima v času zaslišanja (4.5.2005) delovno razmerje za nedoločen čas ter da ga je na delo uvajal tožnik. Vse te okoliščine dokazujejo, da je tožena stranka s tožnikom delovno razmerje za določen čas sklenila v nasprotju z zakonom, saj ni bil izpolnjen v pogodbi zatrjevani pogoj za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Povečanega obsega dela, ki traja vsaj pet let, ni mogoče šteti za začasno povečan obseg dela. Okoliščina, da je bil ob izteku pogodbe o zaposliti za določen čas obseg dela pri toženi stranki še vedno povečan, dokazuje, da razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bil podan niti v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaradi navedenega pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da obstoj pogojev za sklenitev delovnega razmerja presoja po razmerah ob izteku časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas, namesto po razmerah ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ne glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, pa do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena že glede na določbo petega odstavka 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/04, 10/04). Ta namreč določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre v tej zadevi), delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ni mogoče trditi, da bi tožnik z vložitvijo tožbe zlorabljal svoje pravice, zato tožena stranka ne bi bila upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, niti v primeru, če bi s pritožbo uspela. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičen niti tožnik, saj stroškov odgovora na tožbo ni mogoče šteti za stroške, ki so bili potrebni za ta individualni delovni spor v smislu določbe prvega odstavka 155. čl. ZPP.