Jedro

Navidezna pogodba je pogodba, pri kateri stranki sporazumno izjavita nekaj, česar nočeta in če pri tem prikrivata drugo pogodbo, ki jo dejansko hočeta skleniti. Če je pravni prednik tožnikov pogodbo o prodaji zemlje sklenil zato, da bi pridobil otroški dodatek, to še ne pomeni, da gre za simuliran pravni posel.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena v Kopru dne 20.3.1957 in overjena po Okrajnem sodišču v Kopru dne 20.3.1957, s katero je pokojni J.G. prodal M.D. vse svoje premoženje v k.o. K., fiktivna in zato nična ter zahtevek tožeče stranke na izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis solastninske pravice na vsakega tožnika v določenem razmerju.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno postopanje in odločanje. V pritožbi zatrjuje, da tožniki niso nikoli dejali, da je bil namen pogodbenih strank skleniti kupoprodajno pogodbo, kajti pri zapisu te in sklepanju niso bili navzoči in njim ni znano, ali je bila sklenjena kupna pogodba ali dejansko kakšna druga pogodba. Zato v pritožbi obrazlaga in osvetljuje razmere v času sklepanja pravnega posla, ki sovpada v čas povojnega obdobja. Razmere kmečkega življa so bile težke zaradi odnosa oblasti do vasi in zaradi obvezne oddaje, ki je utesnjevala življenje na vasi. V takšnih pogojih so se lastniki zemlje hoteli otresti bremen lastnine, da bi si pridobili status proletarca in pravico do otroških doklad. Ta pravica je zagotavljala znatno ugodnejše razmere posamezne družine. Splošno je znano, da so lastniki zemljišč za namen pridobitve pravice otroških doklad prihajali na občino in podarjali celotno nepremično premoženje družbenopolitični skupnosti, da se otresejo bremena in pridobijo ugodnosti. Pravni prednik tožnika se ni poslužil te možnosti, temveč se je racionalno odločil, da sklene s tožencem navidezno prodajno pogodbo in se pred oblastjo in javnostjo otrese neprijetnega bremena.

Dejansko pa je s tožencem sklenil najemno pogodbo in si tako zagotovil otroške doklade in dogovorjeno najemnino, ki se je obročno najbrž res plačevala. V tej luči je razumljiva kupna pogodba, ki je prilagojena interesom pravnega prednika tožnika, ki je želel ohraniti nepremično premoženje za svoje potomce in je zato napisal v pogodbi neobičajne pogoje veljavnosti. Očitno je, da je bila predkupna pravica naravnana na čas, ko bi pravica do otroških doklad zaradi odraslosti otrok ugasnila. V pogodbi je bilo tudi določeno, da se pogodba razveže v primeru neplačila in je zemljo potrebno vrniti prodajalcu. Določena ni bila kupnina, ampak najemnina. Poleg tega pa je nesporno to, da je bil pravni prednik tožnikov slep in ni mogel preverjati, kaj je bilo dejansko napisano v pogodbi. V kolikor je toženec držal pravnega prednika tožnikov v 20-letnem obdobju v zmoti, pa ima njegovo ravnanje celo značaj prevare v smislu določil 65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Pritožba ni utemeljena.

Ne glede na pritožbene trditve o gospodarski in politični klimi povojnega obdobja, ko so bili ustvarjeni pogoji za to, da so ljudje zaradi pridobitve otroških doklad zemljo darovali, to ni mogoče konkretizirati in šteti za podlago za sklepanje, da je bila med pravnim prednikom tožnika in tožencem sklenjena navidezna kupoprodajna pogodba. To, da sta stranki hoteli le navidezno skleniti kupoprodajno pogodbo, v resnici pa je nista želeli, pa tožeči stranki ni uspelo dokazati. Vse dejanske okoliščine, pravno pomembne za ta spor, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo in pravilna je tudi materialnopravna odločitev. Čeprav je bil namen pokojnega J.G., da zemljo proda zato, da bi pridobil otroške doklade, kar pritožba izrecno tudi izpostavlja, ni nagib, ki bi nakazoval na to, da je pogodba navidezna. To dejstvo je izrecno potrdil tudi toženec, ko je bil zaslišan; on pa je zemljo kupil zato, ker jo je potreboval. Nič spornega tudi ni v določilih 4. člena glede povratnega odkupa nepremičnin s strani prodajalca, kajti, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je šlo za dogovor o predkupni pravici. Enako tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov glede določil o plačilu kupnine, kot tudi ne glede roka za plačilo kupnine. Rok 10 let je res sorazmerno dolg rok, ta rok je bil tudi podaljšan, vendar takšen rok je bil v pogodbi določen in sama dolžina le-tega ne pomeni, da ni šlo za plačilo kupnine, ampak za plačilo najemnine, kot to trdi tožeča stranka. V pritožbi ponovno ponovljeni razlog, da pogodba ni bila sklenjena v veljavni obliki in da je bila pogodba sklenjena zaradi prevare, pa ni razlog za ničnost pogodbe.

Lahko sicer gre za izpodbojnost, vendar pa tudi izpodbojna pogodba pravno učinkuje in obvezuje oba pogodbenika dokler jo sodišče z oblikovalno sodbo ne razveljavi. Predmet tega postopka pa ni razveljavitev pogodbe, posebej pa ne ob upoštevanju določbe 117. člena ZOR. Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje zatem, ko je tudi ugotovilo, da sodišče prve stonje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutnega značaja, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 368 ZPP).