Jedro

Dogovor o predkupni pravici omejuje lastnikovo lastninsko pravico. Tako omejitev zakon (527. člen ZOR) sicer dopušča, vendar jo omejuje tako po obsegu (člen 529. ZOR, ki ne dopušča odtujitve ali dedovanja te pravice), kot tudi časovno (člen 531. ZOR, ki določa, da predkupna pravica preneha po 5 letih od sklenitve pogodbe, dogovorjeni daljši rok pa se skrajša na ta rok). Zato so navedena določila prisilnega značaja. V skladu s tako naravo določb ZOR-a o predkupni pravici je tudi spredaj navedeno stališče, na katerega je opozorilo sodišče druge stopnje in ki ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Glede na to se določila ZOR, ki so prisilnega značaja, uporabljajo tudi za trajne obveznosti, ki so nastale pred uveljavitvijo zakona, glede pravnih učinkov teh razmerij, ki so nastali po uveljavitvi tega zakona. Zato je tudi iz tega razloga pravilen zaključek, da je tožničina predkupna pravica, dogovorjena leta 1963, prenehala po 5 letih od uveljavitve zakona o obligacijskih razmerjih (ki je začel veljati 1.10.1978).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe, ki so jo tožene stranke sklenile 19.1.1994, glede 2/3 stanovanjske hiše, ker je ugotovilo, da prvi trije toženci niso kršili predkupne pravice tožnice. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita. V razlogih revizije odklanja razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na uporabo stališč zveznega in vrhovnih sodišč bivše Jugoslavije iz leta 1983, ker da so bila sprejeta v drugačnih družbenih in socialnih razmerah. Poudarja, da je bila v tem primeru dogovorjena časovno neomejena predkupna pravica in da takega dogovora ni mogoče krčiti na podlagi sedaj veljavnih predpisov. Upoštevati je treba zakonodajo, ki je veljala v času sklenitve dogovora.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, kadar so z revizijo izrečno uveljavljene. V tem primeru revizija ne formalno in niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve. Revizija zato v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena.

Revizija v smeri zmotne uporabe materialnega prava je sicer obrazložena, ni pa po presoji revizijskega sodišča utemeljena. Ta del preizkusa mora upoštevati le dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na prvi in drugi stopnji. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica 19.9.1963 sklenila s pokojnim F.K. kupoprodajno pogodbo glede 3/5 stanovanjske hiše v Trnovskem predmestju, (ki je bila v naravi razdeljena), da sta takrat pogodbenika dogovorila obojestransko predkupno pravico glede prodanega in neprodanega dela nepremičnine, da so prvi trije toženci dediči prodajalčevega dediča in da so s pogodbo 19.1.1994 prodali 2/3 hiše 4. in 5. toženi stranki ter da so predtem ponudili tožnici v odkup sporni del hiše za 65.000 DEM.

Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili tožničin tožbeni zahtevek, ker sta ocenili, da toženci s sklenitvijo pogodbe 19.1.1994 niso kršili njene predkupne pravice, pri čemer sta se sklicevali na določilo 531. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), s katerim je predkupna pravica omejena na 5 let, sodišče druge stopnje pa se je oprlo še na načelno stališče 23. skupne seje zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in avtonomnih pokrajin ter vrhovnega vojaškega sodišča bivše federacije, ki se je nanašalo na uporabo določb ZOR-a za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Menilo je, da pomeni predkupna pravica omejitev lastnikove lastninske pravice, ki je praviloma prosta, saj meje lastnikovega razpolaganja s stvarjo določa zakon (1. odstavek 3. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, naprej ZTLR). Zato je po stališču sodišča druge stopnje - omejitev trajanja predkupne pravice v splošnem družbenem interesu in čeprav gre v tem primeru za predkupno pravico, ustanovljeno pred uveljavitvijo ZOR, gre pa za trajno obligacijsko razmerje, katerega pravni učinek naj bi se pokazal sedaj, je potrebno uporabiti zanj določbe ZOR o omejitvi trajanja predkupne pravice, ker so te prisilne narave. Zato po tem stališču pogodbena predkupna pravica, dogovorjena pred izdajo ZOR, preneha po petih letih od uveljavitve obligacijskega zakona.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo pravilno uporabili in da je zato izpodbijana odločitev pravilna. V zvezi z revizijskimi razlogi pa je opozoriti še na sledeče: Dogovor o predkupni pravici omejuje lastnikovo lastninsko pravico. Tako omejitev zakon (527. člen ZOR) sicer dopušča, vendar jo omejuje tako po obsegu (člen 529. ZOR, ki ne dopušča odtujitve ali dedovanja te pravice), kot tudi časovno (člen 531. ZOR, ki določa, da predkupna pravica preneha po 5 letih od sklenitve pogodbe, dogovorjeni daljši rok pa se skrajša na ta rok). Zato so navedena določila prisilnega značaja. V skladu s tako naravo določb ZOR-a o predkupni pravici je tudi spredaj navedeno stališče, na katerega je opozorilo sodišče druge stopnje in ki ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Glede na to se določila ZOR, ki so prisilnega značaja, uporabljajo tudi za trajne obveznosti, ki so nastale pred uveljavitvijo zakona, glede pravnih učinkov teh razmerij, ki so nastali po uveljavitvi tega zakona. Zato je tudi iz tega razloga pravilen zaključek, da je tožničina predkupna pravica, dogovorjena leta 1963, prenehala po 5 letih od uveljavitve zakona o obligacijskih razmerjih (ki je začel veljati 1.10.1978). Ker po ugotovitvah revizijskega sodišča materialni zakon ni bil zmotno uporabljen pri odločanju na prvi in drugi stopnji, samo pa ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev (iz 386. člena ZPP), je moralo neutemeljeno revizijo tožnice zavrniti (člen 393. ZPP).