Jedro

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust za leto 2004 obračuna znesek 751,31 EUR, za leto 2005 znesek 769,75 EUR, za leto 2006 znesek 956,19 EUR in za leto 2007 znesek 892,92 EUR, ter mu od teh zneskov odvede predpisane davke in izplača tako ugotovljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. tekočega leta do plačila; zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 778,14 EUR (točka II izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik in navaja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v tem sporu odločilo brez obravnave po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku. Vendar pa se ta postopek razlikuje od vzorčnega, saj je tožnik pred tednom dni pridobil listine, ki jih tožena stranka ni hotela predložiti. Z izpodbijano sodbo je bila tožniku kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Kolektivna pogodba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju zavodska kolektivna pogodba) je bila sicer podpisana 18. 3. 1993, vendar je bila dogovorjena že prej in takrat so se tudi srečale volje strank. V naslednjih letih po sprejemu zavodske kolektivne pogodbe so se sprejemali aneksi k tej pogodbi, vendar nikoli ni bil spremenjen 30. člen, ki ureja regres. Stranki zavodske kolektivne pogodbe tega člena nista črtali in sta ga še naprej uporabljali. Tudi druge določbe zavodske kolektivne pogodbe so bile v nasprotju z Zakonom o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/1993 s spremembami), pa so se v naslednjih letih vseeno uporabljale. S podpisanimi aneksi sta stranki potrdili vsebino zavodske kolektivne pogodbe in s tem tudi veljavnost spornega 30. člena. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo, zato izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Omejitve pri izplačilu regresa za letni dopust in drugih prejemkov iz delovnega razmerja so bile v ZNOIP predvidene samo za leto 1993, zato ni mogoče šteti, da bi bila zavodska kolektivna pogodba glede regresa nična tudi za preostala leta. Dogovor o višini regresa za letni dopust je bil s 30. členom zavodske kolektivne pogodbe sklenjen za vsa nadaljnja leta, saj 50. člen te kolektivne pogodbe določa, da je sklenjena za nedoločen čas. Tožnik je pritožbi priložil register aktov tožene stranke z dne 21. 3. 2012, ki je bil izdelan po zadnji obravnavi in po izdaji prve sodbe in ga tožnik ni mogel prej predložiti, saj sodišče prve stopnje v novem postopku ni opravilo obravnave. Iz tega seznama je razvidno, da je bilo 22. 11. 2000 sprejeto prečiščeno besedilo, iz katerega je razvidno, da sta stranki sprejeli tudi sporni člen, ki ureja regres za letni dopust. Tožena stranka namerno ni predložila aneksov k zavodski kolektivni pogodbi in tudi ne prečiščenega besedila kolektivne pogodbe, čeprav s temi akti razpolaga, saj jih navaja v svojem registru. Navedeno pomeni, da ni možno govoriti o ničnosti določbe 30. člena zavodske kolektivne pogodbe, saj so bili aneksi in (čistopis) pogodbe podpisani po prenehanju veljavnosti zakona, ki je omejeval višino regresa. Tožena stranka ni prerekala navedbe tožnika, da je tožena stranka vse do leta 2003 spoštovala določbo zavodske kolektivne pogodbe o višini regresa za letni dopust, zato se ta navedba šteje za dokazano. V tej zadevi je možno opraviti tudi konverzijo, saj če bi stranki vedeli za ničnost, bi to ničnost gotovo odpravili oziroma sta jo odpravili z aneksom. V tem sporu je potrebno uporabiti tudi določbo 90. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), o tem, da se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena (določba o regresu je manjšega pomena glede na celotno zavodsko kolektivno pogodbo). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje prekinilo postopek, potem ko je sprejelo sklep, da v istovrstnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. Pd 364/2008 izvede vzorčni postopek. Izpodbijana sodba je bila izdana potem, ko je na podlagi sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 725/2013 z dne 29. 8. 2013 postala pravnomočna v vzorčnem postopku izdana sodba opr. št. Pd 51/2013 z dne 17. 12. 2013 (prva v vzorčnem postopku izdana sodba opr. št. Pd 364/2008, ki je bila razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča). Sicer pa je sodišče prve stopnje v tem sporu odločalo drugič. Prvič je prav tako po pravnomočnosti v vzorčnem postopku izdane odločbe tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo, pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo, vendar je Ustavno sodišče RS sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju je pritožbeno sodišče ugodilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da ugotovi, da je bila sklenjena zavodska kolektivna pogodba. V novem postopku pa je bila izdana izpodbijana sodba.

Pritožbena graja sodišču prve stopnje, da je odločilo brez obravnave je neutemeljena glede na to, da je tožnik v pripravljalni vlogi vročeni sodišču dne 12. 11. 2009 predlagal, da sodišče odloči brez da bi razpisalo narok za glavno obravnavo.

Sicer pa ni povsem jasno, kaj želi tožnik v zvezi z odločanjem brez obravnave doseči z navedbo, da se ta zadeva bistveno razlikuje od zadeve, v kateri je bil izveden vzorčni postopek. Navedeno namreč ne more biti razlog za to, da sodišče ne bi upoštevalo razpolaganja strank, ki sta se obravnavi odpovedali. V kolikor je tožnik menil, da novi dokumenti, ki naj bi jih pridobil „pred tednom dni“ pomenijo, da bi sodišče moralo izvesti obravnavo, potem bi moral pravočasno, še preden je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, preklicati svoje soglasje k odločanju brez glavne obravnave. V kolikor je tožnik želel, da sodišče obravnava listine, ki naj bi jih medtem pridobil, potem bi te listine moral nemudoma poslati sodišču, ne pa da je čakal na izdajo izpodbijane sodbe in šele po njenem prejemu uveljavljal, da bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Tožnik tudi z ničemer ni izkazal, da brez svoje krivde ni moglel že prej predložiti novih dokazov. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Ni mogoče šteti, da je tožnik tej zahtevi zadostil že zgolj z navedbo, da je listine pridobil pred enim tednom. Navedeno pomeni,da je s pritožbo predložene dokaze potrebno šteti za nedopustno pritožbeno novoto.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da naj bi stranki zavodske kolektivne pogodbe, s tem, da sta po prenehanju veljavnosti ZNOIP sklepali anekse k zavodski kolektivni pogodbi, potrdili veljavnost njenega 30. člena, češ da tega člena nista spreminjali in ga tudi nista črtali. Določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe je bila nična, ker je bila že ob sklenitvi zavodske kolektivne pogodbe v nasprotju z izrecno določbo prvega in drugega odstavka 13. člena ZNOIP. Tožnik sam zatrjuje, da stranki po sklenitvi zavodske kolektivne pogodbe z aneksi nista več posegali v določbo njenega 30. člena (z aneksi sta spreminjali druge določbe). Zaradi navedenega določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe, ki je bila nična že v trenutku sklenitve zavodske kolektivne pogodbe, ni mogla postati veljavna zgolj zato, ker je bila z aneksom spremenjena neka druga določba te kolektivne pogodbe. Le v primeru, če bi stranki zavodske kolektivne pogodbe po prenehanju veljavnosti ZNOIP sklenili aneks h kolektivni pogodbi, s katerim bi na novo določili, da zaposlenim pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom, bi bila takšna nova določba lahko podlaga za tožnikov zahtevek. Vendar pa tožnik takšne nove podlage svojega zahtevka niti ne zatrjuje, temveč svoj zahtevek gradi na zmotni domnevi o nekakšni tihi oživitvi nične določbe 30. člena zavodske kolektivne pogodbe, do katere naj bi prišlo, ker stranki kolektivne pogodbe v to določbo, nista posegli niti potem, ko je prenehala veljati zakonska omejitev glede višine regresa za letni dopust. Kasnejše sklepanje aneksov k zavodski kolektivni pogodbi, s katerimi so bile spreminjane določbe, ki nimajo nobene zveze s pravico do regresa za letni dopust, ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu. Obenem iz tega sledi, da na zakonitost izpodbijane sodbe ne more vplivati to, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do tovrstnih navedb tožnika.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnikov zahtevek utemeljen, ker tožena stranka ni prerekala tožnikove trditve, da je tožena stranka do leta 2003 spoštovala določbo zavodske kolektivne pogodbe o regresu za letni dopust. Ne le, da je ta pritožbena navedba protispisna, saj tožnik do izdaje prve sodbe, v tem sporu, takšne trditve ni postavila, temveč je tudi vsebinsko neutemeljena. Celo v primeru, če bi tožena stranka, na podlagi nične določbe, delavcem v nekem drugem obdobju res izplačevala višji regres za letni dopust, to ne bi moglo pomeniti, da je s tem dolžna nadaljevati. V kolikor stranka izvršuje nično pogodbeno določilo, to ne more ustvariti obligacije, da to počne tudi naprej, še manj pa, da bi to morala početi tudi ob izrecni ugotovitvi sodišča o ničnosti sporne določbe. V skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ je posledica ničnosti, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, ne pa da je upravičena do nadaljnjega prejemanja tistega, do česar že doslej ni bila upravičena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da je v spornem obdobju tožena stranka regres za letni dopust tožniku obračunala in izplačala v skladu z dogovorom o višini in načinu uskladitve osnovnih plač ter višini regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005 ter v skladu z dogovoroma o višini regresa za letni dopust za leti 2006 in 2007, ter da je bila zavodska kolektivna pogodba sklenjena 18. 3. 1993, ter je pričela veljati 19. 3. 1993, ZNOIP je pričel veljati 13. 3. 1993. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je določbo 30. člena zavodske kolektivne pogodbe o višini regresa za letni dopust štelo za nično. Ob ugotovitvi, da je ob sklenitvi in uveljavitvi zavodske kolektivne pogodbe že veljal ZNOIP, ki je določil najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, ki so mu nasprotovale, je očitno, da določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe nasprotuje prisilnemu predpisu, to je 13. členu ZNOIP. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja pravilno sklicevalo na stališče Ustavnega sodišča RS, ki je v tej zadevi v odločbi z dne 8. 11. 2012 zavzelo stališče, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja določba 3. člena OZ oziroma 10. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami) o prepovedi urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali normalnimi normami. Določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe je nasprotovala v času sklenitve veljavni zakonski določbi ZNOIP, zato je bila nična. V času sklenitve zavodske kolektivne pogodbe veljavni prvi odstavek 86. člena ZOR je določal, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Namen 13. člena ZNOIP je bil določiti najvišji dopustni znesek regresa za letni dopust, takšen namen pa ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Prav tako ZNOIP v zvezi z navedenim vprašanjem ne določa ničesar, kar bi pomenilo, da ne pridejo v poštev določbe ZOR o ničnosti.

Tožnik se povsem zgrešeno sklicuje na kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom, češ da je pritožbeno sodišče drugače sodilo v identičnih sporih, v katerih je kot tožena stranka nastopala A., saj je šlo v teh sporih za drugačna dejanska in pravna vprašanja. Podjetniška kolektivna pogodba, na podlagi katere so zahtevke vlagali zaposleni v A., je bila namreč sklenjena pred uveljavitvijo omejitvene zakonodaje, zato je razumljivo, da so bili ti delavci upravičeni do vtoževanih razlik v plači za čas, ko omejitvena zakonodaja še ni veljala, prav tako pa tudi za čas, ko ni več veljala. Podjetniška kolektivna pogodba A. ob njeni sklenitvi ni bila nična, saj ni nasprotovala prisilnim predpisom, zato je razumljivo, da se ni uporabljala le v času, ko so bile posamezne pravice v interventni zakonodaji drugače urejene. Za kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom v smislu določbe 14. člena URS bi šlo, če bi sodišča enake primere obravnavalo različno, vendar se to v primeru, na katerega se sklicuje pritožba, ni zgodilo.

Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na določbo drugega odstavka 90. člena OZ oziroma drugega odstavka 107. člena ZOR. V skladu s to določbo se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Tožnik povsem zgrešeno tolmači, kaj pomeni, da je prepoved manjšega pomena. Pri tem se ne tehta, kakšen del v celotni zavodski kolektivni pogodbi predstavlja določba njenega 30. člena, kot zmotno meni tožnik. Zaradi tega, ker je 30. člen zavodske kolektivne pogodbe nasprotoval prisilni določbi ZNOIP, sodišče prve stopnje namreč ni štelo, da je celotna zavodska kolektivna pogodba nična, temveč da je nična le določba njenega 30. člena. Ni mogoče šteti, da gre za kršitev manjšega pomena, saj je bila določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe že od vsega začetka v popolnem nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

V času sklenitve zavodske kolektivne pogodbe je bila avtonomija strank pri določanju višine regresa za letni dopust izrecno omejena z določbo 13. člena ZNOIP. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morali šteti, da zavodska kolektivna pogodba ni bila sklenjena 18. 3. 1993, kot je označeno na sami kolektivni pogodbi, češ da je bila 18. 3. 1993 pogodba zgolj formalno podpisana, dogovorjena pa je bila že prej. Ena od pogodbenih strank zavodske kolektivne pogodbe je Upravni odbor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ta pa je o sklenitvi zavodske kolektivne pogodbe odločal 18. 3. 1993, kakor je to razvidno iz zapisnika 9. seje upravnega odbora z dne 18. 3. 1993 (priloga B15). Tega dne je upravni odbor sprejel sklep, da pristopa k zavodski kolektivni pogodbi in da za njen podpis pooblašča predsednico upravnega odbora.

Povsem zmotno je tudi pritožbeno stališče glede možnosti konverzije. V skladu z 89. členom OZ (enako pa je določal tudi 105. člen ZOR) takrat, kadar nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi bila vedela za ničnost svoje pogodbe. Nobeden od navedenih pogojev ni izpolnjen. Nična določba zavodske kolektivne pogodbe ne izpolnjuje pogojev za veljavnost kakšne druge pogodbe. Sicer pa tudi ni jasno, kakšno drugo pogodbo o višini regresa za letni dopust bi lahko sklenili stranki zavodske kolektivne pogodbe, pa bi ta pogodba ne bila nična zaradi nasprotja z kogentno določbo ZNOIP. Konverzije pogodbe pa ni možno prestavljati v nek prihodnji čas, kot zmotno meni pritožba. Ali nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe se presoja glede na stanje ob sklenitvi pogodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.