Jedro

Vsebinska presoja ugovorov v zvezi z višino in obstojem dolga tožeče stranke do davčnega dolžnika v (pri)tožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ni več možna. Ugovor, da ni dolžnikov dolžnik, bi namreč tožeča stranka lahko uveljavljala z ugovorom zoper sklep o davčni izvršbi, česar ni storila. Z izdajo izpodbijane odločbe je tako dolg davčnega dolžnika prešel nanjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Postojna je tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložil, da v roku 15 dni plača neporavnani dolg po sklepu o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika št. DT 42914-19/2010 (1303-02) z dne 14. 3. 2011 v znesku 40.000,00 EUR. Odločba je izdana na podlagi 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ker tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik kljub opozorilu na posledice ni ravnala po sklepu o izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo plačilo zarubljenega zneska terjatve.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-382/2011 z dne 21. 5. 2012 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. V razlogih ugotavlja, da je prvostopenjski organ s sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 14. 3. 2011 zarubil denarno terjatev davčnega dolžnika A. d.o.o., ki jo ima do tožeče stranke na podlagi Prodajne pogodbe z dne 7. 3. 2011, v višini 40.000,00 EUR. Z navedenim sklepom je bilo tožeči stranki naloženo, da mora zarubljeni znesek terjatve plačati na navedene vplačilne podračune, opozorjena pa je tudi bila, da bo, če ne bo ravnala skladno s sklepom, davek izterjan od nje. Ker tožeča stranka ni ravnala po navedenem sklepu, ji je z izpodbijano odločbo davek utemeljeno naložen v plačilo. Ugovor, da ni dolžnikov dolžnik, bi tožeča stranka lahko uveljavljala z ugovorom zoper sklep o davčni izvršbi, česar ni storila. Z izdajo izpodbijane odločbe je dolg davčnega dolžnika prešel nanjo, zato vsebinska presoja ugovorov v zvezi z višino in obstojem dolga (tožeče stranke) do davčnega dolžnika) v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ni več možna.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijana odločba je nezakonita, ker ni obrazložena skladno z 214. členom ZUP, v postopku pa ji tudi ni bilo omogočeno dokazovanje zatrjevanega. Ker ji ni bila dana možnost varstva pravic in zaslišanje, sta kršeni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Dejansko stanje je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, saj tožeča stranka ni bila dolžnica družbe A. d.o.o. Denarna terjatev 40.000 EUR, ki jo je imela družba A. d.o.o. do tožeče stranke, je namreč s pobotom prenehala.

Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, kako je bilo ugotovljeno dejansko stanje, posebej dejstvo pobota terjatev. Izpodbijana odločba je bila izdana avtoritativno in enostransko, brez predhodnega ugotovitvenega postopka in brez udeležbe tožeče stranke, saj bi v nasprotnem primeru bilo ugotovljeno, da je terjatev davčnega dolžnika do tožeče stranke s pobotom prenehala.

Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V dopolnitvi tožbe dodaja še, da je kupoprodajna pogodba, iz katere je izhajala obveznost tožeče stranke do davčnega dolžnika, nična, ker je odpadla pravna podlaga za njeno sklenitev. V dokaz prilaga tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe. Zato odločbo dodatno izpodbija tudi iz razloga po 4. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Če bo v pravdnem postopku ugotovljena ničnost prodajne pogodbe, bo namreč po mnenju tožeče stranke tudi izpodbijana odločba postala nična. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Z ugovori, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v pritožbi in pri katerih vztraja, tudi v upravnem sporu ne more uspeti. Gre za ugovore, ki bi jih kot dolžnikov dolžnik lahko uveljavljala v ugovoru in nato v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika A. d.o.o. Sodišče se po navedenem v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in s tistimi, s katerimi jih dopolnjuje pritožbeni organ.

Ugotovitev, da tožeča stranka ugovora zoper sklep o davčni izvršbi ni vložila, je nesporna. Spora tudi ni o tem, da tožeča stranka po sklepu o izvršbi ni ravnala. Ob takem dejanskem stanju pa so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2. Podatki, ki odločitev utemeljujejo in pravna podlaga odločitve, so v obrazložitvi odločbe navedeni. Očitek bistvene pomanjkljivosti obrazložitve odločbe je zato neutemeljen. Neutemeljen je tudi ugovor izvedbe (skrajšanega) ugotovitvenega postopka. Dejstva, ki naj bi po mnenju tožeče stranke ostala neugotovljena (ker naj bi ji v postopku pred izdajo odločbe ne bila omogočena udeležba), so ob upoštevanju pravne ureditve davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika, kot že navedeno, nerelevantna.

Morebitna, v pravdnem postopku ugotovljena ničnost pogodbe, ne predstavlja razloga za ničnost izpodbijane odločbe. Razlogi, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, so namreč le tisti, ki jih določa 279. člen ZUP.

Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, sodišče pa bistvenih kršitev pravil postopka tudi ni ugotovilo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

O stroških postopka je odločilo skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva, ki so za odločitev relevantna, med strankama niso sporna (59. člen ZUS-1).