Jedro

Res je, da sta si s pogodbo predlagatelja izgovorila dosmrtno služnostno pravico v njuno korist na delu stanovanjske hiše, vendar pa dovoljenja za vpis pridobitve te pravice pridobitelj lastninske pravice ni izdal.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljev zoper sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu Dn 143498/2015 z dne 27.7.2015, s katerim je bilo odločeno, da se zemljiškoknjižni predlog za vzpostavitev listine - zemljiškoknjižnega dovolila z dne 27.3.1995 zavrne in se ne dovoli vpis izvedene pravice - zaznambe iz četrtega odstavka 13.a člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), to je dosmrtne pravice užitka v korist predlagateljev.

Zoper sklep se pritožujeta predlagatelja. Uveljavljata vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sklep, ki se izpodbija, tako spremeni, da se odloči, da se začne postopek za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine oziroma dovolila, s katerim je Š.M. v korist predlagateljev izstavil listino za vpis pravice užitka v zemljiško knjigo ter vzpostavi navedeno ZK listino in dovoli vpis užitka predlagateljev na nepremičnini parceli št. 8 k.o. T. ter predlagateljema prizna stroške postopka z ugovorom. Priglašata tudi stroške pritožbe. Sodišče ugotavlja, da je bila pogodba z dne 27.3.1995 že vzpostavljena v drugi zemljiškoknjižni zadevi, zato ponovna vzpostavitev ni potrebna. Pri tem je spregledalo, da ta pogodba vsebuje dve zemljiškoknjižni dovolili – zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice in zemljiškoknjižno dovolilo za vpis užitka. Sedaj se vzpostavlja zemljiškoknjižno dovolilo in ne sama pogodba. Ta predlog se nanaša na pravico užitka. Zgrešeno je stališče sodišča, da je bila listina že vzpostavljena v postopku vpisa lastninske pravice. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da je mogoča le vzpostavitev ZK listine za vknjižbo lastninske pravice, ne pa tudi drugih pravic kot je vknjižba užitka. Če pa je sodišče ocenilo, da vzpostavitev ZK listine ni potrebna, ker je bila že vzpostavljena v drugem zemljiškoknjižnem postopku, kjer je sodišče odločalo o vpisu lastninske pravice sina predlagateljev v zemljiško knjigo, to pomeni, da je štelo, da sta predlagatelja s stopnjo verjetnosti izkazala, da je bilo v njuno korist izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo in da se je listina uničila oz. izgubila (1. točka prvega odstavka 234. člena ZZK-1) ter da so izpolnjeni drugi pogoji za vknjižbo pravice užitka v korist predlagateljev (2. točka prvega odstavka 234. člena ZZK-1). Zgrešeno je tudi stališče sodišča, da pogoji za vknjižbo užitka niso izpolnjeni, ker pogodba ne vsebuje ustreznega dovolila. Iz pogodbe jasno izhaja, da je izgovorjena dosmrtna služnostna pravica (pravica užitka) v korist predlagateljev na celotnem pritličju stanovanjske hiše ter na garaži, gospodarskem poslopju ter na nezazidanem delu predmetne parcele, kot izhaja iz točke IV pogodbe. V pogodbi je tudi jasno zapisano, da takšno pravico predlagateljema daje sedanji zemljiškoknjižni lastnik Š.M. Sodišče je očitno navedeno pogodbo razlagalo v luči sedanjega ZZK-1 in stroge zahteve po intabulacijski klavzuli, ker je neživljenjsko, saj ta zakon ni veljal v času sklenitve pogodbe, Zakon o zemljiški knjigi iz leta 1995 pa take zahteve niti ni postavil. Že primerjava s postopkom vpisa lastninske pravice, kjer je bil vpis izveden in tem postopkom pokaže, da je praksa sodišč neenotna. Odločitev sodišča prve stopnje je torej nepravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelja sta vpis predlagala na podlagi darilne pogodbe ter hkrati predlagala, da se vzpostavi listina – zemljiškoknjižno dovolilo z dne 27.3.1995. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa, predmetna pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila glede užitka in nasprotni razlogi pritožbe ne držijo. Res je, ker izpostavi pritožba, da sta si s pogodbo predlagatelja izgovorila dosmrtno služnostno pravico v njuno korist na delu stanovanjske hiše, vendar pa dovoljenja za vpis pridobitve te pravice pridobitelj lastninske pravice ni izdal. Tudi ne drži, da je sodišče pogodbo razlagalo v luči sedanjega ZZK-1. Sodišče prve stopnje je skladno s prehodno določbo 267. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter upoštevaje datum sklenitve pogodbe presodilo določbe tedaj veljavnih materialnopravnih predpisov, konkretno pravnih pravil paragrafa 39. Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1930, ki se je uporabljal do uveljavitve Zakona o zemljiški knjigi v letu 1995 (v nadaljevanju ZZK/95), ki pa je stopil v veljavo po sklenitvi predmetne pogodbe. Tudi ni sodišče zavzelo stališča, da je mogoča le vzpostavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastinske pravice in ne tudi drugih pravic, kaj takega iz razlogov sklepa ne izhaja, tak postopek zakon tudi sicer omogoča (sedmi odstavek 234. člena ZZK-1). In končno je povsem neutemeljena graja o neenotni sodni praksi, sama pritožnika ugotavljata, da je v predhodni zadevi sodišče odločalo o vpisu lastninske pravice in predmetna pogodba glede vpisa lastninske pravice vsebuje tudi ustrezno zemljiškoknjižno klavzulo, glede užitka pa taka situacija ni podana.

Pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).