Jedro

Ne zadošča, da organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora biti odločba pred potekom zastaralnega roka vsaj odpravljena na njegov naslov.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper F. P. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Lenart je s plačilnim nalogom z dne 3. 12. 2006 F. P. zaradi prekrška po tretjem odstavku 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in prekrška po šestem odstavku 138. člena ZVCP-1, izrekel enotno globo 240.000 SIT. Storilec prekrška je zoper navedeni plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Lenartu s sodbo PR 2/2007-2105 z dne 22. 11. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve tretjega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 ugotavlja, da ne zadošča, da organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se odločba nanaša, tudi možnost, da se z njeno vsebino seznani. Zato mora državni organ pred potekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna, da se lahko prizadeti seznani z vsebino odločitve, kar pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na obdolženčev naslov. Kot izhaja iz vročilnice v spisu, je v obravnavani zadevi Policijska postaja Lenart izpodbijano sodbo odpravila na naslov storilca prekrška 15. 12. 2010, torej že po poteku štiriletnega absolutnega zastaralnega roka, ki je glede na čas storitve prekrškov potekel dne 3. 12. 2010. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu PR 2/2007-2105 z dne 22. 11. 2010 v zvezi s plačilnim nalogom Policijske postaje Lenart spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu F. P., ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovno sodišče je že v odločbi IV Ips 119/2010 z dne 15. 7. 2010 presodilo, da je potrebno glede vprašanja časovnega trenutka nastopa pravnomočne sodbe zavzeti enako stališče kot v kazenskih zadevah. Pri tem je sledilo stališču, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-3871, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009, kjer je ugotovilo, da je zakonska ureditev, ki ne določa časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe za posameznika kot subjekta v kazenskem postopku, z vidika pravne varnosti in načela zaupanja v pravo nesprejemljiva in je zato v tem pogledu ZKP v neskladju z 2. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Odločilo je tudi, da mora zakonodajalec ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, do odprave ugotovljene protiustavnosti pa nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku. Enako stališče je že pred tem Ustavno sodišče zavzelo v odločbi Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 tudi glede prekrškovnih zadev, saj je odločilo, da ne zadošča, da organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se odločba nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino, kar pomeni, da mora biti odločba pred potekom zastaralnega roka vsaj odpravljena na njegov naslov.

5. V postopku o prekršku poteka vročanje odločb sodišča, ki odloči o zahtevi za sodno varstvo, ob smiselni uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (prvi odstavek 58. člena ZP-1) tako, da sodišče pošlje svojo odločbo obenem z dokumenti zadeve organu prve stopnje, torej prekrškovnemu organu, ki mora odločbo vročiti strankam v osmih dneh od dneva, ko prejme dokument (prvi odstavek 257. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

6. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje postopka o prekršku). Po tretjem odstavku istega člena postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje postopka o prekršku).

7. Iz podatkov v spisu je razvidno, da naj bi F. P. prekrška po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1 in po šestem odstavku 138. člena ZVCP-1 storil dne 3. 12. 2006. Okrajno sodišče v Lenartu je o storilčevi zahtevi za sodno varstvo odločilo 22. 11. 2010. Iz vročilnice, pripete k izpodbijani sodbi, izhaja, da je prekrškovni organ izpodbijano sodbo odpravil na naslov storilca prekrška dne 15. 12. 2010, sodba pa je bila storilcu prekrška vročena 16. 12. 2010. 8. Absolutno zastaranje kazenskega pregona je nastopilo dne 3. 12. 2010, torej preden je prekrškovni organ odpravil izpodbijano sodbo storilcu prekrška (dne 15. 12. 2010). Vrhovni državni tožilec ima zato prav, ko uveljavlja kršitev tretjega odstavka 42. člena ZP-1. C.

9. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi četrte alineje prvega odstavka 136. člena ZP-1 spremenilo tako, da je postopek zoper storilca prekrška F. P. ustavilo. Ker je bil postopek ustavljen, na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1, stroški postopka bremenijo proračun.