Jedro

Tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožnica v tem sporu uveljavlja nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, istočasno pa je predlagala izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do pravnomočnega zaključka predmetnega delovnega spora. Glede na trditve tožnice v predlogu za izdajo začasne odredbe in predložene dokaze je obstoj terjatve tožnice v tej fazi postopka verjetno izkazan. Izvedenka je v svojem mnenju zapisala, da se tožnica zdravi pri psihiatru zaradi ponavljajoče se anksiozno depresivne motnje in da je tožnica zadnja leta anksiozna, depresivnega razmišljanja in čustvovanja, slabše diferencirana, težje kritična do določene situacije, kar še poglablja njeno stisko. V mnenju je tudi zapisala, da tožnica verjetno slabo opravlja svoje delo, ker ni sposobna oceniti vseh posledic. Z zdravstvenim stanjem tožnice je bil seznanjen tudi sindikat tožene stranke, ki je zaradi navedenega tudi nasprotoval odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do pravnomočnega zaključka predmetnega delovnega spora in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, oziroma podredno, da je tožena stranka dolžna tožnici do pravnomočnega zaključka predmetnega delovnega spora plačevati nadomestilo plače in zadržati v veljavi najemno pogodbo z dne 16. 9. 2009 za službeno stanovanje na naslovu A., v B.“ (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama nosi stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sklep se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je tožnica izkazala stopnjo verjetnosti obstoja terjatve - verjetnost nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer iz razloga, ker so očitane kršitve tožnice posledice njenih psihičnih motenj in bolezni, ne pa njene zavestne odločitve, da opusti delovne naloge. Pri tožnici ne gre za krivdni razlog, zaradi katerega bi ji lahko tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, temveč je vzrok za njena dejanja in opustitve v njeni bolezni. Tožnica je v tožbi, na katero se je sklicevala v predlogu za začasno odredbo z dne 9. 6. 2014, pojasnila, da so očitane kršitve posledica psihične bolezni in motenj tožnice, zaradi katerih se že več kot 10 let zdravi ter posledica tudi zdravil, ki jih mora jemati. Opisano vedenje, ki ga je delodajalec označil za kršitev, je posledica strahu in tesnobe, včasih tudi občutka panike, ki jih tožnica doživlja in zaradi katerih se tudi zdravi pri psihiatru. Tožnica meni, da je z listinskimi dokazi, predvsem z mnenjem psihiatra dokazala verjetnost terjatve, ki zadostuje za izdajo začasne odredbe. Tožnica je k tožbi in predlogu za začasno odredbo priložila mnenje svoje psihiatrinje dr. C.C. z dne 17. 3. 2014, napotnico za kliničnega psihologa z dne 10. 1. 2014 ter na novo pridobljeno mnenje psihiatrinje z dne 20. 6. 2014, v katerem psihiatrinja izrecno navaja, da tožnica trpi za ponavljajočo anksiozno depresivno motnjo in da v zadnjih dveh letih pri tožnici ni izboljšanja. Psihiatrinja je tudi zapisala, da tožnica predvsem zaradi navedenega zdravstvenega stanja slabo opravlja delo. Prvostopno sodišče je navedlo, da bo o tem, šele v dokaznem postopku, po izvedbi dokazov ugotavljalo, ali so tožničine zdravstvene težave dejansko bile vzrok očitanih kršitev delovnih obveznosti. Navedeno drži, vendar je pri presoji izdaje začasne odredbe potrebna stopnja verjetnosti obstoja zatrjevane terjatve nižja, kot je pri končni sodni odločitvi in tožnica, kot rečeno, meni, da je temu zadostila s predloženimi zdravniškimi potrdili. Sodišče bi moralo upoštevati, da je poleg zavedanja, da krši delovne obveznosti, pomemben element tudi sposobnost imeti svoje vedenje, ravnanje v oblasti. V tem delu pa je zadostno izkazano, da tožnica svojega ravnanja ni mogla obvladati, zato se je pred ljudmi umikala, zapirala v sanitarije ali pa celo ob eni priliki pobegnila z delovnega mesta. Že sam indic, da drži vse, kar tožnica navaja v tožbi in predlogih za začasno odredbo in bi se v dokaznem postopku izkazalo za resnično, narekuje izdajo začasne odredbe, saj bo sicer tožnica ostala dobesedno na cesti, brez kakršnihkoli dohodkov, s hudo psihično boleznijo. Sklicevanje sodišča prve stopnje na CSD, kjer je navedeno, da je tožnica priden in deloven človek in da ima stanovanje brezhibno čisto, je neustrezno, saj je iztrgano iz konteksta. Navedeno mnenje potrjuje, da je tožnica sposobna čistiti, kar pa ne pomeni, da je v takem stanju na delovnem mestu, kjer je okoli veliko ljudi. Tožnici namreč največji problem predstavljajo prav ljudje, in srečevanje z njimi, zato se zapira v sanitarije. Navedeno mnenje CSD tako dokazuje, da je tožnica deloven človek in namensko nikakor ne bi ogrozila svojega vira preživetja in zato ima doma vse počiščeno ravno iz razloga, ker je tam varna, odmaknjena od ljudi. Prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki dne 26. 6. 2014 za tožnico pomeni socialni oziroma eksistencialni zlom, saj ima v najemu službeno stanovanje z izredno nizko najemnino, iz katerega bo izseljena v primeru prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasled.) v povezavi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljen je pavšalni in neobrazložen pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa storilo bistvene kršitve določb postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje nedenarne terjatve na podlagi določbe 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 40/2004 - ZIZ-UPB1), s katero je predlagala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do pravnomočnega zaključka predmetnega delovnega spora in da se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa je predlagala, da skladno s 5. točko 273. člena ZIZ z začasno odredbo sodišče naloži toženi stranki plačevanje nadomestila plače tožnici do pravnomočne odločitve sodišča v predmetnem delovnem sporu, ker je to potrebno za preživetje tožnice ter da zadrži najemno pogodbo z dne 16. 9. 2009, sklenjeno med strankama postopka za službeno stanovanje na naslovu A. v B., v veljavi do pravnomočne odločitve sodišča v predmetnem delovnem sporu ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek), da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če v ZDSS-1 ni določeno drugače. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 40/2004) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (terjatev, ki jo tožnica v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati s predlagano začasno odredbo, spada med nedenarne terjatve). Vrste začasnih odredb, ki jih sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati, primeroma navaja 273. člen ZIZ. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ob tem temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. I Pd 713/2014 z dne 12. 6. 2014 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnice, ki je predlagala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnega zaključka predmetnega delovnega spora in da se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka zavarovanja z začasno odredbo. Tožnica je nato ponovno podala predlog za izdajo začasne odredbe z dne 20. 6. 2014, s katerim je predlagala, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do pravnomočnega zaključka predmetnega delovnega spora in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa je predlagala, da skladno s 5. točko 273. člena ZIZ z začasno odredbo sodišče naloži toženi stranki plačilo nadomestila plače tožnici do pravnomočne odločitve sodišča v predmetnem delovnem sporu, ker je to potrebno za preživljanje tožnice ter da zadrži najemno pogodbo z dne 16. 9. 2009, sklenjeno med pravdnima strankama za službeno stanovanje na naslovu A. v B. v veljavi do pravnomočne odločitve sodišča v predmetnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je obe predlagani začasni odredbi zavrnilo.

Tožena stranka je tožnici dne 31. 3. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnica dne 9. 4. 2014 vložila pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, s sklepom z dne 21. 5. 2014, kot neutemeljeno zavrnila. Tožnica je pri naslovnem sodišču vložila tožbo in uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, istočasno pa je podala predlog za izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica ni izkazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost obstoja terjatve. Sodišče je obrazložilo, da je tožnica sicer predložila novo mnenje psihiatrinje dr. C.C. z dne 20. 6. 2014, vendar na podlagi tega mnenja, sodišče ne more ugotoviti ali so bile tožničine zdravstvene težave dejansko razlog očitanih kršitev delovnih obveznosti oziroma da so bile te tako hude, da se tožnica svojih ravnanj ni mogla zavedati.

V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, kar je predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost obstoja terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakih tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je torej, da upnik izkaže verjeten obstoj svoje terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če dejstva, ki govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka prevladajo nad tistimi, ki nakazujejo na to, da zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na trditve tožnice v predlogu za izdajo začasne odredbe in predloženih dokazov (mnenje dr. C.C. z dne 20. 6. 2014, izjave sindikata z dne 17. 3. 2014 in dopisa CSD D. z dne 4. 6. 2014), obstoj terjatve tožnice v tej fazi postopka verjetno izkazan. Dr. C.C. je v svojem mnenju zapisala, da se tožnica zdravi pri psihiatru od oktobra 1996 dalje zaradi ponavljajoče se anksiozno depresivne motnje in da je tožnica zadnja leta anksiozna, depresivnega razmišljanja in čustvovanja, slabše diferencirana, težje kritična do določene situacije, kar še poglablja njeno stisko. V mnenju je tudi zapisala, da tožnica verjetno slabo opravlja svoje delo, ker ni sposobna oceniti vseh posledic. Z zdravstvenim stanjem tožnice je bil seznanjen tudi sindikat tožene stranke, ki je zaradi navedenega tudi nasprotoval odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Sodišče prve stopnje se glede na to, da je zavzelo stališče, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve, ni opredelilo do nadaljnjih pogojev, ki izhajajo iz določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče ne more samo odločati o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj bi s tem toženi stranki odvzelo možnost ugovora zoper odločitev. Glede na navedeno in v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da bo o predlogu ponovno odločilo o pravilno materialno pravnih izhodiščih.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).