Jedro

Postopek unovčenja in razdelitve stečajne mase je treba šteti za enoten postopek. Ta je običajno res razdeljen na prodajo premoženja in delitev s prodajo pridobljenega premoženja v denarni obliki. Kadar pa premoženja ni mogoče prodati, se ga lahko pod določenimi pogoji izroči upniku. Stališče, da upravitelju v primeru, ko pride do izročitve neunovčenega premoženja upniku, v nobenem primeru ne pripada nadomestilo, je torej zmotno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom St 1040/2009 odločilo o končni razdelitvi premoženja, ki ga v tem stečajnem postopku ni bilo mogoče unovčiti. Z njim je nepremičnine, ki jih ni bilo mogoče prodati, izročilo ločitvenemu upniku, ki je s tem soglašal. Z istim sklepom je odmerilo stečajni upraviteljici nagrado za razdelitev posebne stečajne mase, obračunano po 7. členu Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Ur. l. RS št. 91/2008 in 53/2009 – v nadaljevanju Pravilnik).

2. Pritožbeno sodišče je na pritožbo ločitvenega upnika, ki mu je bilo izročeno neunovčeno premoženje, sklep sodišča prve stopnje spremenilo in predlog upraviteljice za odmero nagrade zavrnilo. Zavzelo je stališče, da premoženje stečajnega dolžnika ni bilo unovčeno, njegova izročitev upniku pa ni podlaga za odmero nagrade upraviteljici.

3. Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedlo je, da lahko odločitev Vrhovnega sodišča pomembno vplivala na enotno uporabo pravil o pravnem vprašanju upravičenosti upravitelja do nagrade za unovčenje in razdelitev stečajne mase v primeru prenosa premoženja na (ločitvenega) upnika. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker naj sodišče ne bi uporabilo 320. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), zaradi česar je nepravilno uporabilo 3. točko četrtega odstavka 103. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 374. člena tega zakona. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in sicer nepravilno uporabo določbe 366. člena v zvezi z določbami 373. člena ZFPPIPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa pritožbenega sodišča. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upraviteljici, ki je izjavila, da je po njenem mnenju utemeljena, in upniku (prevzemniku neunovčenega premoženja), ki je odgovoril, da ni utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP se v postopku zaradi insolventnosti glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Zato je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti postopalo po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP lahko vloži državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, torej enaki pogoji kot za dopustitev revizije. Vprašanje, ki ga je oblikovalo Vrhovno državno tožilstvo, izpolnjuje kriterij iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

8. Z zahtevo uveljavljana bistvena kršitev določb postopka ni bila storjena. Res je sicer, da je po določbi prvega odstavka 366. člena ZFPPIPP mogoče izpodbijati sklep o razdelitvi samo o odločitvah o ugovorih zoper načrt razdelitve. Vendar pa je tisti del sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je bila odmerjena nagrada upraviteljici, po vsebini poseben sklep in ni del vsebine sklepa o razdelitvi. Zato upnik s tem, ko ni vložil ugovora zoper sklep o (končni) razdelitvi, ni izgubil pravice do pritožbe zoper sklep o odmeri nagrade upraviteljici.

9. Pač pa zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Po določbi prvega in četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP ima namreč upravitelj pravico do nagrade za svoje delo, med drugim tudi do nadomestila za unovčenje stečajne mase in njeno razdelitev. Tudi 7. člen Pravilnika govori o nadomestilu za unovčenje in razdelitev stečajne mase (v obeh primerih to velja tako za splošno kot posebno stečajno maso). Podlaga za nagrado upravitelju je torej njegovo delo, ki ga je opravil v postopku unovčevanja in razdelitve stečajne mase. Zato je treba postopek unovčenja in razdelitve stečajne mase šteti za enoten postopek. Ta je običajno res razdeljen na prodajo premoženja in delitev s prodajo pridobljenega premoženja v denarni obliki. Kadar pa premoženja ni mogoče prodati, se ga lahko pod določenimi pogoji izroči upniku (2. točka prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP). Treba je pritrditi stališču iz zahteve za varstvo zakonitosti, da določbe 320. člena ZFPPIPP, ki govori samo o pojmu unovčenja stečajne mase, pri odločanju o pravici upravitelja do nagrade ni mogoče razumeti in nato uporabiti izven konteksta z določbami 374. člena (v konkretnem primeru 2. točke prvega odstavka) ZFPPIPP, po katerih se zaključi postopek unovčevanja in razdelitve premoženja v primerih, ko ga ni bilo mogoče unovčiti s prodajo.

10. Stališče, da upravitelju v primeru, ko pride do izročitve neunovčenega premoženja upniku, v nobenem primeru ne pripada nadomestilo iz 7. člena Pravilnika, je torej zmotno. Zagovarjati bi ga bilo mogoče le v primeru, ko bi prišlo do izročitve premoženja upniku, ne da bi bila prej sploh poskušena njegova prodaja in bi torej upravitelj res ne opravil nobenega dela v zvezi z unovčevanjem kot podlago za razdelitev. V obravnavanem primeru pa upraviteljica v svoji izjavi o zahtevi za varstvo zakonitosti navaja celo vrsto opravil, ki naj bi jih opravila v postopku unovčevanja premoženja, preden je predlagala njegovo izročitev ločitvenemu upniku (ki je s prevzemom premoženja soglašal, vključno z obračunom stroškov, med katerimi je bila tudi sporna nagrada upraviteljice). Zaradi zmotne uporabe določb 320. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP, da nagrada upravitelju v primeru izročitve premoženja upniku sploh ne gre, je ostalo neugotovljeno dejansko stanje o tem, kakšno delo (ki je osnovna podlaga za nagrado) je opravila upraviteljica.

11. Vrhovno sodišče je iz spredaj navedenih razlogov zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter z njo izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo pritožbenemu sodišču v nov postopek (drugi odstavek 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).