Jedro

Dolžnik je v ugovoru trdil, da z upnikom ni sklenil pogodbe o sodelovanju oziroma koriščenju uslug. To dejstvo pa ni pravno pomembno, saj upnik ne utemeljuje svoje terjatve na pogodbi, marveč na ZASP ter na Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del javnosti, kot to izhaja iz predloženih računov. Obstoj takšne terjatve pa dolžnik ni izpodbijal, saj uveljavljeno dejstvo, tudi če bi se izkazalo za resnično, niti v pravdi ne bi privedlo do zavrnitve upnikovega zahtevka.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se ugovor dolžnika zavrne in se potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje. Nadaljnji izvršilni stroški upnika se odmerijo na znesek 14.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2003 do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi, opr.št. Ig 2002/00073 z dne 2.7.2002, razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka. Hkrati je odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku (brez navedbe sodišča); menilo namreč je, da je zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine dolžnik vložil obrazložen ugovor. Proti navedenemu sklepu je upnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagal njegovo razveljavitev in uveljavljal povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da je ugovor obrazložen le tedaj, ko dolžnik predloži dokaze in navede pravno pomembna dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična. V ugovoru pa je dolžnik izrecno navedel, da ima v svojem lokalu radijski in TV sprejemnik, za katerega plačuje RTV naročnino - prispevek. Terjatev upnika pa predstavlja avtorski honorar za uporabo glasbenih del po radijskem in TV sprejemniku, ki temelji prav na dejstvu, da dolžnik v svojem lokalu preko obeh aparatov javno priobčuje glasbo in mora za pravico sekundarnega radiodifuznega oddajanja za male pravice plačevati nadomestilo kolektivni organizaciji, tudi če ni sklenjena pogodba. Ob dejstvu, da dolžnik izrecno priznava predvajanje radijskih in TV postaj v gostilni O. in v pomanjkanju trditev in dokazov, da je za navedeno plačal avtorske honorarje, kar je po zakonu dolžan storiti, se pokaže, da je dolžnik v ugovoru navedel takšna dejstva, ki potrjujejo pravilnost upnikovega zahtevka, zato bi moralo sodišče tak ugovor šteti za neutemeljen in ga zavrniti. Pritožba upnika je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik v pritožbi povsem utemeljeno opozarja na okoliščino, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni pravilno uporabilo 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); skladno z navedenim določilom je kot utemeljenega namreč mogoče obravnavati le takšen ugovor, v katerem dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in kateremu predloži dokaze. Ob tem pa morajo biti dejstva pravno upoštevna, kar pomeni, da bi v sledeči pravdi privedla do zavrnitve upnikovega zahtevka, v kolikor bi se izkazala za resnična. V obravnavanem primeru pa obstoj dejstev, ki jih je dolžnik navedel v ugovoru, v sledeči pravdi ne bi povzročil zavrnitve upnikovega zahtevka; dolžnik namreč v ugovoru trdi, da od strani upnika ni prejel in niti podpisal pogodbe o sodelovanju oz. o koriščenju uslug. Upnik pa ne temelji svoje terjatve na pogodbi, ampak na Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur.l.RS št. 21/95) ter na Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del javnosti (Ur.l.RS št. 29/98), kar je jasno razvidno iz računov, ki jih je upnik v tem postopku predložil kot verodostojne listine (in katerih kopije je očitno prejel tudi dolžnik). Obstoja terjatve upnika na tej podlagi pa dolžnik v ugovoru ni izpodbijal, saj ni v zvezi s tem navedel ničesar; njegova trditev, da ima v gostilni O. nameščen radijski in TV sprejemnik, za katere plačuje prispevek, pa kvečjemu kaže na utemeljenost upnikovega zahtevka za plačilo avtorskega honorarja za javno predvajanje glasbenih del, ne pa obratno. Obstoj terjatve upnika do dolžnika pa tudi ne more biti odvisen od tega, ali je ali ni na računu naveden točen naslov zavezanca za plačilo storitve, ravno tako pa dolžnik ne more uspeti s trditvijo, da na naslov družbe ni prejel nobenega računa od upnika, ker če prej ne, je račune prejel skupaj s sklepom o izvršbi v tej zadevi. Ker je torej ugovor dolžnika neutemeljen, je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ). Hkrati je upniku priznalo nadaljnje izvršilne stroške v znesku 14.200,00 SIT (sestava pritožbe z DDV, materialnimi stroški in takso), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2003 do plačila.