Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno dalo poudarek predvsem ugotavljanju razdalje poti, ne pa pravilom o neupravičeni pridobitvi. Predmet spora ni npr. zahtevek delavke za priznanje prevoznih stroškov, da bi bilo bistveno le vprašanje pravilne višine prevoznih stroškov, pač pa je za odločitev v obravnavanem primeru ključno vprašanje, ali je delavka v vsakem primeru previsokega izplačila prevoznih stroškov te delodajalcu tudi dolžna povrniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.431,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2017 do plačila.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti stroške v višini 5,40 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila."

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 100,00 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.431,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2017 dalje do plačila, ter da je dolžna tožeči stranki povrniti še pravdne stroške v višini 644,84 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da ji je tožeča stranka priznavala stroške kilometrine, kot jih je sama odmerjala. Ves čas je bila seznanjena, s katerega prebivališča se toženka vozi na delo. V letu 2017 je ugotovila, da je toženki od februarja 2013 do aprila 2015 izplačevala previsok znesek kilometrine, ker jih ni plačevala po priporočilu Vlade RS in sklepa z dne 10. 1. 2013 glede uporabe najkrajše poti. Toženka je zahtevku ugovarjala s sklicevanjem na 191. člen OZ. Sodišče se o ugovoru ni izjavilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, sploh pa gre za zmotno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka na toženkin ugovor ni podala navedb oziroma opravičljivega razloga, zakaj je obračunavala potne stroške brez uporabe daljinomera Zemljevid.najdi.si. Bistvena ugotovitev sodišča je, da bi tožeča stranka v spornem obdobju morala uporabiti to metodo, pa je ni uporabila. S takšnim razlogovanjem ni možno zaključiti, da je toženka neupravičeno obogatena. Delodajalec je dolžan in ima vse možnosti za to, da delavcu pravilno obračuna prejemke iz delovnega razmerja. Zato ni pravilna odločitev sodišča, po kateri se odgovornost delodajalca za napačen obračun potnih stroškov prevali na delavko. Tožena stranka napačnih stroškov ni obračunavala zato, da bi se izognila sili, tudi se ni sklicevala na zlorabo, očitno pomoto, računalniško napako ali drugo zmoto, pač pa le na sklep ter priporočilo Vlade RS, o čemer je bila vseskozi obveščena, saj je šlo za javno objavo že v letu 2013. Če sodišče ne bi sledilo materialnopravnemu naziranju pritožbe, toženka uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker sodišče v zvezi z njenim ugovorom ni izvedlo predlaganih zaslišanj. Sodišče ni ugotovilo jasne podlage za povračilo. Odgovornost delodajalca za pravilen obračun stroškov je še toliko večja v javnem sektorju. Toženka ni prispevala k neuporabi spornega daljinomera. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo vztraja, da drugi odstavek 165. člena ZUJF, kot specialni predpis izključuje uporabo določil OZ. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, izpodbijana sodba vsebuje ugotovitve o odločilnih dejstvih, vendar pa sodišče prve stopnje v zvezi z njimi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Toženki je neutemeljeno naložilo povračilo preveč izplačanih stroškov iz naslova kilometrine za prevoz na delo in z dela v času od februarja 2013 do aprila 2015 (v skupnem znesku 1.431,90 EUR, kot seštevek vsakomesečnih razlik po 55,68 EUR - zaradi upoštevanja 18,4 km namesto 30 km poti med toženkinimi prebivališčem in krajem opravljanja dela).

7. Sodišče prve stopnje je napačno dalo poudarek predvsem ugotavljanju navedene razdalje, ne pa pravilom o neupravičeni pridobitvi, na kar utemeljeno opozarja toženka v pritožbi. Predmet spora ni npr. zahtevek delavke za priznanje prevoznih stroškov, da bi bilo bistveno le vprašanje pravilne višine prevoznih stroškov, pač pa je za odločitev v obravnavanem primeru ključno vprašanje, ali je delavka v vsakem primeru previsokega izplačila prevoznih stroškov te delodajalcu tudi dolžna povrniti.

8. Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka od aprila 2013 dalje pri izračunu kilometrov za obračun prevoznih stroškov morala upoštevati najkrajšo pot na način, kot je bilo to določeno s sklepom Vlade RS z dne 10. 1. 2013 (v zvezi s tem je bilo 25. 1. 2013 izdano tudi Navodilo za uporabo spletnega daljinomera Zemljevid.najdi si.), ne pa dejansko pot, še ne daje podlage za ugoditev zahtevku tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno kot ključno za odločitev izpostavilo okoliščino, da je bila tožeča stranka od aprila 2013 dalje zavezana uporabljati daljinomer Zemljevid.najdi.si., ki se od drugih dostopnih daljinomerov razlikuje predvsem po tem, da omogoča izračun najkrajše poti. Predvsem pa je neustrezno poudarilo, da je toženka sporni znesek iz naslova kilometrine prejela brez pravne podlage.

9. Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR oz. ZDR-1)1, ki nalaga delodajalcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pri čemer ne predpisuje povračila stroškov za najkrajšo pot, vseeno pa je izrazilo strinjanje s tožečo stranko, da je morala upoštevati najkrajšo in najcenejšo pot2. Pri tem se je zmotno sklicevalo le na prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ni upoštevalo pravila iz 191. člena OZ, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ravno na to določilo se je že v postopku na prvi stopnji utemeljeno sklicevala toženka, ko je ugovarjala, da na njeni strani ni okoliščin, ki bi ji nalagale obveznost plačila, pač pa so te v sferi tožene stranke, ki je toženki priznavala sporne stroške, ne da bi upoštevala razdaljo na podlagi uporabe navedenega daljinomera.

10. Tožeča stranka v zvezi s tem ugovorom toženke, očitno v posledici zmotnega stališča, da določila OZ niso upoštevna, ni podala relevantnih navedb, ki bi nalagale dodatno raziskovanje dejanskega stanja. Ni podala npr. navedb o tem, zakaj je obračunavala potne stroške brez uporabe daljinomera Zemljevid.najdi.si.

11. Tudi v odgovoru na pritožbo vztraja na napačnem stališču, da je 165. člen ZUJF lex specialis, zaradi česar da pravila OZ o neupravičeni pridobitvi sploh ne pridejo v poštev3. Sodišče prve stopnje se o tem stališču tožeče stranke ni izrecno izjavilo, pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da iz vsebine navedenega člena ne izhaja, da bi izključeval uporabo določil OZ. To, da 165. člen ZUJF izrecno ne napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava, ne pomeni, da izključuje njihovo uporabo, kot napačno sklepa tožeča stranka. Na podlagi prvega odstavka 13. člena ZDR-1 (oziroma prvega odstavka 11. člena ZDR) se namreč glede vprašanj v zvezi s sklepanjem, veljavnostjo in trajanjem pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom določeno drugače. Tožeča stranka je toženko pred vložitvijo tožbe pozvala na vračilo preveč izplačanih stroškov. Ker se ni odzvala, je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZUJF vložila tožbo, kar pa ne pomeni, da toženka v sodnem sporu ne bi smela ugovarjati utemeljenosti zahtevka s sklicevanjem na okoliščine v zvezi s pravili OZ o neupravičeni obogatitvi.

12. Četudi torej sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo razlogovanju tožeče stranke o tem, da določbe OZ o neupravičeni pridobitvi v predmetnem sporu ne pridejo v poštev, jih vseeno ni uporabilo pravilno.

13. Tožeča stranka je imela očitno že v letu 2013 možnost za to, da bi stroške prevoza obračunala na način, kot ga uveljavlja v tem sporu. Odgovornost za preplačilo se ne sme prevaliti na toženko, ki se je zanesla na pravilnost izplačila4. 14. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in odločitev spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Posledično je, zaradi toženkinega uspeha v pravdi, moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (154., 165. člen ZPP).

15. Pooblaščenec toženke je priglasil svoje potne stroške na relaciji Koper - Kranj in nazaj. Priglasil je tudi potne stroške za toženko na relaciji Tržič - Kranj in nazaj. Toženka je priglasila tudi sodno takso, za plačilo katere niti ni zavezana. Če si stranka izbere pooblaščenca izven sedeža sodišča, njegovi potni stroški niso potrebni strošek, ki ga je dopustno prevaliti na nasprotno stranko (155. člen ZPP). V tem sporu je bil opravljen le en narok za glavno obravnavo, na katerega je sodišče za toženo stranko vabilo ne le pooblaščenca, pač pa tudi toženko, ki je tako upravičena do povračila stroškov prevoza na relaciji Tržič – Kranj, in sicer v višini avtobusnega javnega prevoza, kar znese 5,40 EUR s pp. Tožeča stranka zaradi neuspeha v pravdi krije sama svoje stroške prvostopenjskega postopka.

16. Toženka je v zvezi z uspešno pritožbo upravičena do povračila sodne takse v višini 100,00 EUR s pp. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (154., 165. člen ZPP).

1 Delodajalec mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju (prvi odstavek). Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek). Če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se tako sporazume z delodajalcem (tretji odstavek). Delodajalec je dolžan delavcu povrniti stroške v zvezi z delom mesečno v skladu s 134. členom tega zakona (četrti odstavek). 2 Tožeča stranka je v svojih navedbah na prvi stopnji (o katerih sodišče prve stopnje niti ni natančneje razlogovalo) izpostavila 2. člen Zakona o javnih financah (ZJF), da je potrebno pri pripravi in izvrševanju proračuna spoštovati načelo učinkovitosti in gospodarnosti. Poudarila je nalogo delodajalca, da ugotovi najkrajšo in najcenejšo pot od kraja bivališča do delovnega mesta, s čimer zadosti tudi Zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), cilj katerega je zagotoviti vzdržnost javnih financ. 3 ZUJF v 165. členu določa: V pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu se zaposlenemu ne glede na določbe splošnih aktov in kolektivnih pogodb ne sme določiti povračila stroškov v zvezi z delom in prejemkov iz delovnega razmerja v drugačni višini, kot jo določa ta zakon (prvi odstavek). Če delodajalec ugotovi, da so bili zaposlenemu v nasprotju s prejšnjim odstavkom določeni in izplačani oziroma izplačani višji zneski povračila stroškov iz delovnega razmerja oziroma višji prejemki iz delovnega razmerja, kot bi mu pripadali, je zaposleni dolžan vrniti preveč izplačane zneske. Delodajalec in zaposleni se dogovorita o načinu vrnitve preveč izplačanih zneskov. V primeru, da med delodajalcem in zaposlenim v enem mesecu od pisnega poziva delodajalca ne pride do soglasja, mora delodajalec preveč izplačani znesek zahtevati s tožbo pred pristojnim sodiščem (drugi odstavek). Če je določilo o višini prejemka in povračilu stroškov v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, se uporabljajo določbe tega zakona, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa (tretji odstavek). 4 Podobna problematika neupravičene obogatitve npr. v sodbi ESČP Čakarević - Croatia št. 49921/13 z dne 26. 4. 2018.