Jedro

Da bi toženka veljavno izpolnila obveznost do tožnice z izročitvijo 13.000,00 EUR A. A., bi slednji moral biti za sprejem tega zneska kot delne izpolnitve toženkine obveznosti do tožnice posebej pooblaščen.

Glede na doslej obrazloženo bo moralo prvo sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati pravdni stranki, da dopolnita svoje nepopolne navedbe in ponudita jasne dokaze (dokazni predlog „po potrebi“ ni konkretiziran dokazni predlog) v zvezi s tistimi odločilnimi dejstvi, glede katerih vsaka od njiju nosi svoje trditveno in dokazno breme. Prvo sodišče naj toženko tudi pozove, da jasno opredeli, ali glede na svoje navedbe o napakah izvršenih del uveljavlja kakšne ugovore in v tej smeri popravi oziroma dopolni svoje dosedanje vloge.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v II. in III. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 761/2016 z dne 6. 4. 2016 je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 28106/2010 z dne 5. 3. 2010 v veljavi v delu, v katerem je toženka dolžna plačati tožnici 128,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 do plačila ter izvršilne stroške v višini 1,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2010 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je prvo sodišče navedeni sklep razveljavilo (glede plačila zneska 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški, kot je to razvidno iz II. točke izreka izpodbijane sodbe) ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Tožnici je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 1.123,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na vsebino pritožbe ugotavlja, da tožnica izpodbija le zavrnilni del sodbe (odločitev v II. in III. točki izreka). Tožnica navaja, da sodba nima razlogov oziroma so razlogi glede dejstva, da naj bi bil A. A. določen kot oseba za sprejem izpolnitve s strani upnika, v nasprotju z vsebino listin, zlasti zapisnikov o zaslišanju prič in obdolženega A. Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Edino zakoniti zastopnik prejšnje tožnice, to je takratni direktor, je bil pooblaščen sprejemati izpolnitev za pravno osebo. Sodišče je zmotno štelo, da je imel A. A. kot delovodja pooblastilo za sprejem izpolnitve. Zastopnik ne sme niti zahtevati niti sprejeti izpolnitve terjatve, če ni posebej pooblaščen za to. A. ni bil upravičen za sprejem izpolnitve. Obstoj pooblastila upnika ne izhaja niti iz lastnoročnega potrdila A. A. z dne 30. 7. 2009. Izpovedbi prič D. H. in Z. F. je prvo sodišče iztrgalo iz konteksta. Če bi A. A. imel pooblastilo upnika, tožeča stranka ne bi vložila izvršbe zoper toženko, ampak zoper A. A. Zmoten je materialnopravni zaključek prvega sodišča, da tožnik ni dokazal trditve, da je imel zakonitega zastopnika, kateremu bi morala toženka izpolniti obveznost. Dejstvo, kdo je bil zakoniti zastopnik, je razvidno tudi iz javno dostopnih podatkov. Razen tega se negativna dejstva dokazujejo izključno z zanikanjem. Sodišče ni upoštevalo izpovedi toženke, da je prvo plačilo v višini 7.000,00 EUR izvedla z nakazilom na račun takratnega upnika. Tožena stranka bi zato morala vedeti, da spornega plačila ne sme izvršiti na roke osebe, ki ni zakoniti zastopnik in ki ni pooblaščena za sprejem izpolnitve. Nobena od prič ni izpovedala, da bi bilo A. A. dano ustno pooblastilo za sprejem plačila. Prvo sodišče ni pojasnilo, s kakšnimi konkludentnimi ravnanji naj bi A. A. prejel pooblastilo. Izpovedba M. O., da verodostojnost A. A. ni bila vprašljiva, ni pravno relevantna glede obstoja pooblastila za sprejem plačila.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Prvo sodišče je svoje stališče, da je toženka z izročitvijo zneska 13.000,00 EUR A. A. veljavno delno izpolnila svojo obveznost, oprlo predvsem na izpovedbe toženke, obdolženega A. A. ter prič Z. F., D. H., M. O. in M. K. v kazenskem postopku zoper A. A. Tožnica utemeljeno napada ta zaključek prvega sodišča. Okoliščina, da je bil A. A. delovodja prejšnje tožnice in da je vodil izvajanje del na nepremičnini toženke, nima nobenega pomena za presojo, ali je bil A. A. pooblaščen za sprejem izpolnitve. Enako velja za izpoved priče M. O. (da A. verodostojnost ni bila vprašljiva). Pravilo 810. člena OZ je jasno in velja za vse primere zastopnikov na podlagi pooblastila. Da bi toženka veljavno izpolnila obveznost do tožnice z izročitvijo 13.000,00 EUR A. A., bi slednji moral biti za sprejem tega zneska kot delne izpolnitve toženkine obveznosti do tožnice posebej pooblaščen. Veljavno bi ga lahko pooblastil le takratni zakoniti zastopnik prejšnje tožnice, direktor M. K. Iz njegove izpovedbe obstoj takšnega pooblastila ne izhaja. Iz izpovedb M. K., Z. F. in D. H., podanih v kazenskem postopku, tudi ne izhaja, da bi kdo od njih izpovedal, da se je od A. A. pričakovalo, da bo prejetih 13.000,00 EUR položil na račun tožnice oziroma ta denar izročil tožnici. Takšnega zaključka tudi ni mogoče izpeljati iz celotnega konteksta njihovih izpovedb, zato je prvo sodišče v tem delu storilo očitano bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka bi morala dokazati, da je bil A. A. pooblaščen za sprejem delne izpolnitve oziroma da je tožnica odobrila toženkino izročitev delnega plačila A. A., zato so zaključki prvega sodišča v zvezi z izpovedjo M. K. (14. in 15. točka obrazložitve) materialnopravno zmotni. Dejanske ugotovitve prvega sodišča ne nudijo nobene opore za njegov zaključek, da naj bi bila volja prvotne tožnice, da je pooblastila A. A. za sprejem izpolnitve toženke, izražena na konkludenten način (v smislu prvega odstavka 18. člena OZ). Tudi iz potrdila z dne 30. 7. 2009 ne izhaja, da bi A. A. prevzel od toženke denar kot tožničin pooblaščenec. Pravnomočna kazenska sodba I K 22820/2011 z dne 6. 10. 2014 ne rešuje nobenega predhodnega vprašanja za to pravdo oziroma nima nobenega pomena zanjo, saj ne posega v vsebino obligacijskopravnega razmerja med pravdnima strankama. Zbrano procesno gradivo (upoštevajoč toženkine navedbe) kaže, da A. A. ni bil pooblaščen za sprejem delne izpolnitve toženke in da tožnica ni odobrila toženkine izpolnitve A. A. 7. Zaradi napačnih materialnopravnih zaključkov prvo sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, kolikor se to nanaša na vprašanja, katera dela se je tožnica zavezala opraviti na nepremičnini toženke, ali je tožnica izvršila vsa pogodbeno prevzeta dela (ki so predmet vtoževanih računov) ali ne in če ne, katerih del, ki jih je obračunala v vtoževanih računih, tožnica ni izvršila. Tožnica je v postopku pred prvim sodiščem v svojih vlogah podala določene trditve in predlagala dokaze, vendar pa so njene navedbe o posameznih pomembnih dejstvih bile nepopolne. Tožnica tako ni obrazložila, katera dela so bila predmet pogodbe o delu. Sklicevala se je na vtoževana računa, ponudbi in račune dobaviteljev, vendar pa ni jasno obrazložila, katera dela po vrsti in po obsegu so bila dogovorjena (v primerjavi s specificiranim popisom del v kazenski zadevi - list. št. 28 - list. št. 42). Tako tožnica tudi ni obrazložila, na katera dela po vrsti in količini se nanaša vtoževani znesek (sklicevanje na predložene račune ne zadošča). Glede na toženkin ugovor posameznih neizvedenih del tožnica ni pojasnila svojih nasprotnih trditev, da so bila vsa dela opravljena in ni ponudila dokazov, čeprav gre za njeno trditveno in dokazno breme. V tem delu toženka uveljavlja ugovor delne neizpolnitve pogodbe, ne pa jamčevalni zahtevek zaradi napak.

8. Toženka je tudi ugovarjala, da so bila nekatera opravljena dela izvršena z napakami, vendar ni pojasnila, ali je te napake grajala, kdaj in komu. Ugovora toženke v dopisih z dne 10. 9. 2010 in 11. 10. 2010 sta z vidika pravočasnosti grajanja napak res prepozna. Zmotno (in neobrazloženo) je sicer stališče prvega sodišča, da toženkine predhodne ustne urgence glede zatrjevanih napak ne morejo šteti kot pravilno in pravočasno obvestilo o napakah (če so bile pravočasne in popolne, je treba upoštevati tudi ustno grajanje napak, če je dokazano), vendar pa toženka zahtevkov v zvezi z zatrjevanimi napakami ni uveljavljala (prvi odstavek 635. člena OZ). Toženka v zvezi z zatrjevanimi napakami tudi ni podala ugovora v smislu drugega odstavka 635. člena OZ, saj so bile njene navedbe in predlogi v dosedanjem postopku v tem pogledu najmanj nejasni.

9. Pritožbeno sodišče je glede na povedano ugodilo pritožbi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na doslej obrazloženo bo moralo prvo sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati pravdni stranki, da dopolnita svoje nepopolne navedbe in ponudita jasne dokaze (dokazni predlog „po potrebi“ ni konkretiziran dokazni predlog) v zvezi s tistimi odločilnimi dejstvi, glede katerih vsaka od njiju nosi svoje trditveno in dokazno breme. Prvo sodišče naj toženko tudi pozove, da jasno opredeli, ali glede na svoje navedbe o napakah izvršenih del uveljavlja kakšne ugovore in v tej smeri popravi oziroma dopolni svoje dosedanje vloge.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).