Jedro

Tožeča stranka je zaradi neplačila dela predujma preprečila izvedbo dokaza z izvedencem, na podlagi drugih predloženih dokazov pa sodišče prve stopnje ni moglo z gotovostjo ugotoviti utemeljenosti njenih navedb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju z dne 10. 9. 2002, in sicer še v delu za plačilo 9.841,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 1999 do plačila in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati 1.216,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev o neutemeljenosti še nepravnomočno razsojenega dela tožbenega zahtevka sprejelo zgolj na podlagi tega, ker tožeča stranka ni založila stroškov za plačilo sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je skladno z mnenjem sodišča druge stopnje, da je izvedenec potreben za oceno del, ki niso bila dogovorjena oziroma so bila dogovorjena naknadno ter oceno, katera dela in v kakšnem delu so bila slabo izvedena, na naroku za glavno obravnavo 3. 10. 2012 dopolnilo sklep v zvezi z založitvijo predujma za delo izvedenca, ki ga je sprejelo na naroku za glavno obravnavo 22. 2. 2012, in glede na razporeditev dokaznega bremena med pravdnima strankama vsaki naložilo v plačilo polovico zneska oziroma doplačilo do polovičnega zneska. Ob tem ju je opozorilo, da dokaz ne bo izveden, če predujem ne bo založen. Ker tožeča stranka svojega dela predujma za delo izvedenca ni plačala, je sodišče prve stopnje izvedbo navedenega dokaza zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišča ugotavlja, da tožeča stranka za dokazovanje svojih navedb sicer res ni predlagala postavitve izvedenca gradbene stroke, vendar pa na naroku dne 3. 10. 2012 tudi ni nasprotovala oziroma ugovarjala sklepu sodišča prve stopnje, skladno s katerim je bila dolžnost plačila predujma glede na porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena naložena obema pravdnima strankama, zato je z uveljavljanim pritožbenim razlogom, s katerim smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, skladno z določbo 286b. člena ZPP, prekludirana.

7. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki skladno z navodili pritožbenega sodišča dalo možnost dokazovanja zatrjevanih dejstev glede opravljenih del, čeprav ustreznega dokaza za svoje trditve ni predlagala. Za ugotovitev, ali so bila dejansko opravljena vsa obračunana dela, za katera tožena stranka trdi nasprotno, je namreč potrebno strokovno znanje s področja gradbene stroke, s katerim pa sodišče ne razpolaga. Tožeča stranka je zaradi neplačila dela predujma preprečila izvedbo dokaza z izvedencem, na podlagi drugih predloženih dokazov pa tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni moglo z gotovostjo ugotoviti utemeljenosti njenih navedb. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na obračunana dela, za katera tožena stranka trdi, da niso bila izvedena, ni zavrnilo zgolj iz razloga, ker za oceno utemeljenosti nasprotnih navedb tožeče strank ni imelo strokovnega mnenja, ampak zato, ker je tudi na podlagi drugih dokazov ugotovilo, da tožeča stranka dokaznemu bremenu glede zatrjevanih dejstev ni zadostila.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bilo na tožeči stranki breme dokazovanja negativnih dejstev. Tožena stranka je utemeljenosti tožbenega zahtevka nasprotovala z navedbami, da tožeča stranka nekaterih del ni izvedla, druga pa naj bi izvedla slabo. ZPP v 7. členu določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje, in ne tisti, ki zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist (J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 384). Navedeno pomeni, da je bilo na tožeči stranki breme, da dokaže, da je opravila dela, za katera tožena stranka trdi nasprotno, medtem ko je bilo na toženi breme dokazovanja s strani tožeče stranke nekvalitetno opravljenih del. 9. Ne drži, da tožena stranka za trditve glede slabo opravljenih del ni predložila nobenega dokaza. Dokaza z izvedencem gradbene stroke zaradi nezaloženega predujma sodišče prve stopnje ni izvedlo, utemeljenost navedb tožene stranke o nekvalitetno opravljenih delih tožeče stranke pa je ugotovilo na podlagi zaslišanih prič in predloženih dopisov tožene stranke o uveljavljanju napak in zahtevah za njihovo odpravo. Tožeča stranka z navedbo, da naj bi bila izpovedba priče M.T. nekonsistentna, ker naj bi enkrat pritrjevala pribitkom v višini 11% drugič pa tem nasprotovala, po oceni sodišča druge stopnje ni omajala pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje glede izpovedbe navedene priče, ki ji je sledilo, ker je bila vseskozi enaka, prepričljiva in ker je strokovnjak na področju, ki ga opravlja. Poleg tega je bila potrjena tudi z izpovedbama prič M.S. in V.S. kakor tudi s predloženimi listinskimi dokazi. Ob tem ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zanemarilo izpovedbi prič P. in Š., saj je tudi po presoji njunih izpovedb, in sicer Š., ki je povedal, da se podrobnosti v zvezi s primopredajo in uveljavljanjem napak ne spominja in P. o tem, da so določene napake obstajale, da so se odpravljale, ni pa vedel, če je bilo vse opravljeno, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožena stranka zadostila dokaznemu bremenu glede zatrjevane nekvalitetne oprave del s strani tožeče stranke. Ker pa tožeča stranka na drugi strani ni uspela dokazati, da je opravila preostala obračunana dela, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na del neplačane VI. začasne in VII. končne situacije zavrnilo, pravilna.

10. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da zgolj opravljen tehnični pregled oziroma izdano uporabno dovoljenje sama po sebi ne predstavljata odločilnega dejstva za sklep, da je izvajalec pravilno izpolnil svojo obveznost do naročnika.

11. Tožeča stranka se za nastale napake v razmerju do tožene stranke ne more uspešno sklicevati na morebitne napake v projektu, saj bi morala ob dolžni profesionalni skrbnosti v primeru dvoma o primernosti projekta ali neustreznih naknadnih navodilih tožene stranke, slednjo na to opozoriti in se dogovoriti o nadaljnjem postopanju, česar pa ni storila.

12. Tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da izvedenec glede na spremenjene razmere na objektu svojega dela ne bi mogel opraviti in se na ta način (posredno) opravičiti odgovornosti za neizvedbo dokaza zaradi neplačila naloženega dela predujma. Odgovor na vprašanje, ali so bila vsa v situacijah zaračunana dela opravljena oziroma kako kvalitetno, bi ob dejanskem pregledu spornega objekta in predložene dokumentacije lahko dal le izvedenec oziroma bi glede na razpoložljive podatke lahko pojasnil, če glede na časovno oddaljenost opravljenih del ali iz drugih razlogov, ne more dati jasnih odgovorov na sporna vprašanja.

13. Ne drži, da je sodišče prve stopnje podaljševalo predmetni postopek, ker naj bi toženi stranki dajalo možnost vlagati vloge in predlagati dokaze, glede katerih je bila ta že prekludirana. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je svojo odločitev oprlo le na tiste listine v spisu, ki so mu bile predložene najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, navedlo pa jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ker se pri odločitvi torej ni oprlo na prepozno predložene dokaze, samo dejstvo, da so bili ti vloženi v spis, ne more biti razlog za podaljševanje postopka.

14. Do pritožbenih navedb glede razmerja med tožečo stranki in družbo Š. d.o.o. se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker za odločitev o utemeljenosti še spornega dela vtoževanega zahtevka niso bile relevantne. Enako velja za pritožbene navedbe glede dolžine trajanja predmetnega postopka in dejstvo, da tožena stranka ni predložila povzetka bistvenih navedb in podatkov v predloženih listinah, saj navedeno ni moglo vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje.

15. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).