Jedro

Neveljavnost vknjižbe kot posledico ničnosti pravnega posla določa že sam zakon (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1). To pomeni, da je ob ugotovljeni ničnosti pravnega posla, ki je bil podlaga določeni vknjižbi, nujno neveljavna tudi sama vknjižba.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba v III. točki izreka tako spremeni, da se ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku, ki glasi: "Opravi se izbris vpisa nepremičnine z identifikacijskim znakom 000-1021-1 na drugo toženo stranko, hkrati se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se prvega toženca na nepremičnini z identifikacijskim znakom 000-1021-1, k.o. ..., stavba 1021, del stavbe 1 (ID ...), vknjiži kot lastnika do 1/2".

II. V ostalem se pritožba tožnika ter pritožba tožencev zavrneta in se potrdita zamudna sodba in sklep P 000/2018-I z dne 30. 1. 2019. III. Pritožba G. T. se zavrne in se sklep P 000/2018-II z dne 23. 1. 2019 potrdi.

IV. Toženca sta dolžna tožniku nerazdelno povrniti v petnajstih dneh od vročitve te sodbe 78,23 EUR stroškov pravdnega postopka (poleg že prisojenih 234,70 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

V. Toženca sta dolžna tožniku nerazdelno povrniti v petnajstih dneh od vročitve te sodbe 342,21 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo in sklepom zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe z dne 31. 5. 2016 ter na vzpostavitev zemljiškoknjižnih vpisov, da se dovoli in opravi ponovna vknjižba lastninske pravice v korist prvega toženca na nepremičnini ID 000-1012-1 (pravilno ID 000-1021-1). Ugodilo je podrednemu tožbenemu zahtevku v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 31. 5. 2016, zavrnilo pa podredni tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izbris vpisane nepremičnine ID 000-1021-1 na drugo toženo stranko ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na prvega toženca kot lastnika te nepremičnine do 1/2. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, da se drugi toženki prepove odtujiti in obremeniti v predlogu navedene nepremičnine in premičnine, obema tožencema pa prepove ravnanja, ki bi lahko povzročila škodo tožniku, z zaznambo teh prepovedi v zemljiški knjigi ter vpisom zastavne pravice na nepremičnini. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 234,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 23. 1. 2019 je zavrnilo predlog G. T., da se ji na strani tožnika dopusti stranska intervencija.

2. Tožnik v pritožbi zoper zamudno sodbo in sklep navaja, da so pogoji za izdajo zamudne sodbe podani, zato je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov primarni zahtevek in izdajo začasne odredbe, pri tem pa mu je priznalo manj kot četrtino priglašenih stroškov. Ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS jasno zavzelo in podrobno obrazložilo stališče, da je tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj tožba z dvočlenskim tožbenim zahtevkom oblikovalne in dajatvene narave. Meni, da je pravilno postavil oblikovalni zahtevek, da je sporna darilna pogodba z dne 31. 5. 2016 neveljavna. Če je neveljavna samo v razmerju do tožnika, bi lahko sodišče zahtevku le deloma ugodilo, tako pa je preuranjeno zavrnilo prvi del oblikovalnega zahtevka v celoti. Drugi del je bil dajatvene narave, da se opravi ponovni vpis lastninske pravice v korist prve tožene stranke na nepremičnini z ID znakom ...-1021-1. Tu ne gre za izbrisno tožbo, kot zmotno navaja sodišče, ampak za dajatveni zahtevek, ki bo omogočil vpis lastninske pravice na prvega toženca tako, da se bo lahko tožnik poplačal. Tudi predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče neutemeljeno ni ugodilo. Tožnik je izkazal, da toženec skriva svoje premoženje, saj je nepremičnino že prenesel na drugo toženko zato, da bi izigral upnika – tožnika. V kolikor toženec ne odgovori na predlog za izdajo začasne odredbe, se šteje, da je ta utemeljena. Podana je tudi kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče zavrnilo večji del zahtevka tožnika, je sodilo pristransko ter kršilo njegove ustavne in konvencijske pravice. Nepotrebno je odločalo o vseh podrednih zahtevkih in jih zavrnilo. Glede na uspeh v pravdi bi mu moralo priznati vse priglašene stroške.

3. Toženca se v pritožbi zoper zamudno sodbo sklicujeta na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče ni navedlo, kakšno korist bo imel tožnik, če bo ugotovilo, da je darilna pogodba z dne 31. 5. 2016 nična. Menita, da tožnik od ugotovitve ničnosti darilne pogodbe nima koristi, zato bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek tudi v tem delu.

4. G. T. v pritožbi proti sklepu o zavrnitvi predloga za njeno udeležbo v postopku kot stranske intervenientke navaja, da je vodila vse izvršilne postopke zoper prvega toženca sama do polnoletnosti tožnika, ima pa tudi svojo terjatev do tožencev, kar je podkrepila z dokazi. Zato bi ji sodišče moralo priznati status intervencije, glede na interes, da se izpodbije darilna pogodba.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožencev predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi tožencev in G. T. nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožnika:

7. Očitana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni bila storjena. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, razlogi sodbe so jasni in si ne nasprotujejo. Ker pritožbeno sodišče na protispisnost ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral tožnik v pritožbi to kršitev konkretizirano opisati in navesti, na kaj se nanaša, pa tega ni storil. Posplošen in očitno neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o pristranskem sojenju in kršitvi pravice do poštenega sojenja.

8. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je tudi, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, razen če je očitno, da te ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. V takšnem primeru tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne (tretji in četrti odstavek 318. člena ZPP).

9. Prvostopenjsko sodišče je podrobno in v celoti pravilno obrazložilo, zakaj je tožba po primarnem zahtevku nesklepčna, pri čemer tožnik le z dopolnitvijo navedb v okviru istega tožbenega zahtevka nesklepčnosti ne bi mogel odpraviti. Tožnik tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, ki jo očitno opira na določbe 255. do 260. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ni pravilno oblikoval. Ker ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka oblikovalne in dajatvene narave, kot bi moral skladno s sodno prakso in pravno teorijo, ki jo pravilno citira prvostopenjsko sodišče, za učinke izpodbijanja (260. člen OZ) ni materialnopravne podlage, posledično pa tudi ne za izbrisno tožbo po določbah 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Zakaj pritožbeno stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v tem primeru le delno ugoditi tožbenemu zahtevku, ni pravilno, je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče (zaradi neustreznega zahtevka ne gre za nekaj več, marveč za nekaj drugega). Tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je pravilna, pritožba pa neutemeljena. Zgolj v pritožbi ponovljene trditve, da prvi toženec skriva svoje premoženje in je z njim že razpolagal, da bi izigral tožnika kot upnika, pri čemer se z začasno odredbo drugi toženki prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnine in premičnin, obema toženca pa prepoved ravnanj v škodo tožniku, so nezadostne in neprimerne za verjeten izkaz nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

10. Pri odločanju o podrednem tožbenem zahtevku pa je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o zavrnitvi drugega dela podrednega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Ker tožnik hkrati ne zahteva tudi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe kot posledico ničnosti sporne darilne pogodbe, po stališču prvostopenjskega sodišča tudi vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ni mogoča, in je s tem podana nesklepčnost tožbe. Pritožba smiselno izpodbija tudi to odločitev, čeprav zmotno poudarja, da ne gre za izbrisno tožbo, ampak zgolj za dajatveni zahtevek, ki bi omogočil vpis lastninske pravice na prvega toženca. Prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotavlja, da mora skladno s 243. členom ZZK-1 izbrisna tožba zajemati ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, kot posledica zatrjevane ničnosti sporne darilne pogodbe, ter dajatveni zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Res gre za pomanjkljivost postavljenega zahtevka v tem delu, ker ne vsebuje zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe. Vendar takšna pomanjkljivost še ne utemeljuje nujno zavrnitve tožbenega zahtevka v tem delu.1 Ker je tožnik uspel z zahtevkom na ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe z dne 31. 5. 2018, mu po presoji pritožbenega sodišča iz v 17. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe navedenih razlogov ni mogoče zavrniti pravnega varstva z izbrisno tožbo. Neveljavnost vknjižbe kot posledico ničnosti pravnega posla določa že sam zakon (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1). To pomeni, da je ob ugotovljeni ničnosti pravnega posla, ki je bil podlaga določeni vknjižbi, nujno neveljavna tudi sama vknjižba. Opozoriti je tudi treba, da bi sodišče v primeru, če bi tožena stranka (pravočasno) vložila odgovor na tožbo in ne bi bila izdana zamudna sodba, moralo opraviti materialno procesno vodstvo in tožečo stranko opozoriti na neustreznost postavljenega zahtevka. V tej situaciji se izkaže napotek sodišča tožniku, naj vloži novo tožbo, nesmotrna in pretirano formalna. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v III. točki izreka ugodilo (358. člen ZPP), v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožencev:

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi pomanjkanja razlogov v sodbi o tem, kakšno korist bo imel tožnik zgolj od ugotovitve ničnosti darilne pogodbe. Glede na zgoraj obrazloženo odločitev pritožbenega sodišča o III. točki tožbenega zahtevka je brezpredmeten in zato neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranka o pomanjkanju pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo izdano zamudno sodbo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe G. T.:

12. Odločitev o zavrnitvi predloga za stransko intervencijo je v skladu z določbo 199. člena ZPP. Sklicevanje na ekonomske interese, zaradi katerih bi želela predlagateljica status stranske intervenientke v pravdi, ne zadostuje, kot je pravilno pojasnilo v obrazložitvi sklepa že prvostopenjsko sodišče, medtem ko pravnega interesa zgolj s trditvijo, da ima tudi sama terjatev do prvega toženca, ni izkazala. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo njeno pritožbo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Zaradi delne spremembe odločbe mora pritožbeno sodišče na podlagi določbe 165 člena ZPP odločiti o stroških postopka na prvi stopnji. Ker ocenjuje, da je tožnik v pravdi uspel glede 1/3 zahtevka (ne le 1/4), mu morata toženca, upoštevaje na 938,80 EUR odmerjene celotne stroške postopka, povrniti 312, 93 EUR, torej še razliko v znesku 78,23 EUR. Ker je tožnik delno uspel tudi s pritožbo (pritožbeni uspeh je prav tako približno 1/3), mu morata toženca povrniti v tem razmerju tudi pritožbene stroške, in sicer 342,21 EUR (za sestavo pritožbe 1375 točk, za materialne stroške 27,5 točk, skupaj ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV, 1.026,63 EUR, od tega je 1/3 342,21 EUR).

1 Primerjaj sodbo VSL I Cp 2396/2018, točko 15 in 16.