Jedro

Revizijsko sodišče sicer ne nasprotuje stališču tožene stranke, da je treba odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode uveljavljati specificirano, če ne gre za tako hud primer da škodnih posledic ni mogoče ločevati. Vendar pa tožena stranka trditev o procesni kršitvi utemeljuje s sklicevanjem na določbo o dispozitivnosti pravdnega postopka iz prvega odstavka 2. člena ZPP. To načelo pa ni bilo prekršeno, saj tožniku ni bilo prisojeno več od tistega, kar je zahteval. Le v takem primeru bi bila zagrešena absolutna bistvena kršitev procesnih pravil, ki jo sodišče upošteva na zahtevo stranke in jo sanira z razveljavitvijo sodbe v delu, v katerem je odločeno preko zahtevka (357. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvi tožnik F. G. je od tožene stranke zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel 28. 12. 2000, ko je na delu pri njej prišlo pri menjavanju izpustnega ventila na zadnji strani cisterne C. ob segrevanju zasuna s plinskim gorilnikom do eksplozije, v kateri je bil hudo telesno poškodovan. Druga tožnica I. G. ter tretji tožnik in četrta tožnica, njegova sin in hči, so zahtevali od tožene stranke odškodnino zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega – prvega tožnika.

2. Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku prisodilo 30.504,25 EUR, drugi tožnici 15. 857,12 EUR ter tretjemu tožniku in četrti tožnici vsakemu po 6.259,39 EUR. V ostalem je zahtevek zavrnilo. Na pritožbo (le) tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo prvostopenjskega sodišča glede prvega tožnika potrdilo, glede ostalih treh tožnikov pa jo je spremenilo tako, da je zahtevek na podlagi presoje, da pri tožniku ni nastopila posebno huda invalidnost, zavrnilo.

3. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Graja odločitev o temelju svoje odškodninske odgovornosti, po višini pa izpodbija odločitev o odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Navaja, da je bil tožnik za delo, pri katerem se je poškodoval, strokovno usposobljen in se je usposabljal tudi na cisternah C., za kar je prejel potrdilo Inštituta za varilstvo z dne 11. 3. 1985; poleg tega je kar šest let delal kot varilec v tovarni S., kjer cisterne navedene znamke izdelujejo. Bil je samostojni vzdrževalec in strokovnjak na tem področju z opravljenim izpitom iz varstva pri delu, zaradi česar so mu bile znane vse lastnosti cisterne in nevarnosti, zato posebnih navodil sploh ni potreboval. Vedel je, da je tožena stranka cisterno uporabljala za prevoz fekalij in katrana, saj je pri prevozih tudi sam sodeloval. Delavci tožene stranke so bili poučeni, naj pri izvedbi vzdrževalnih del v primeru morebitnih zapletov o le teh obvestijo nadrejene, ker je takšna dela po pogodbi med toženo stranko in podjetjem E. d.o.o. opravljalo slednje podjetje. Tožnik je pri delu ravnal v nasprotju s pravili stroke, samovoljno in skrajno nepazljivo, saj je zanemaril osnovno pravilo, da je treba pred pričetkom del cisterno pregledati in preveriti, ali je prazna in očiščena; zato ni potreboval nobenih navodil. Ob upoštevanju, da ga kot strokovnjaka zadene strožja, profesionalna skrbnost, bi bila pravilna odločitev, da je sam odgovoren za 30% svoje škode. Sicer pa je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 20.000 EUR pretirana – ob upoštevanju sokrivde prvega tožnika ne bi smela presegati 16.300 EUR, prav tako pa je previsoka odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 4.000 EUR – brez upoštevanja sokrivde prvega tožnika ne bi smela preseči zneska 1.200 EUR. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo prvega tožnika tako ne bi smela preseči 47.500 EUR, ob upoštevanju njegove sokrivde pa ne 33.250 EUR. Procesna kršitev pa je bila zagrešena zato, ker sta sodišči prve in druge stopnje o odškodnini za nepremoženjsko škodo odločili na podlagi tožbenega zahtevka, ki ni bil razčlenjen po posameznih oblikah nepremoženjske škode, kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem ob zaključku glavne obravnave).

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvemu tožniku njegov nadrejeni delavec J. Š. odredil, naj na cisterni C. zamenja izpustni ventil, ne da bi mu pri tem dal navodila za delo; ker prvi tožnik ventila ni mogel odviti, ga je na podlagi predvidevanja, da bo ob segrevanju popustil, grel z avtogenim varilnim aparatom, pri čemer je prišlo do eksplozije cisterne zaradi plinov, ki so se v njej razvili zaradi predhodnega prevoza fekalij, po katerem notranjost cisterne ni bila očiščena. Navodil za menjavo ventila prvi tožnik ni imel, v tem času pri toženi stranki sploh niso imeli navodil za delo s takšno cisterno. Opozoril o možnosti eksplozije ni bilo. Cisterno je prvi tožnik popravljal v garaži, pri čemer v garažo neočiščena sploh ne bi smela biti parkirana. Delo, ki ga je opravljal, je spadalo med njegove dolžnosti. Da je v cisterni plin, ni mogel vedeti. Zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) je revizijsko sodišče na te dejanske ugotovitve vezano. Zato na odločitev ne more vplivati revizijska trditev, da se je tožnik lotil popravila samovoljno, ker je v nasprotju z ugotovitvijo, da mu je to odredil njegov nadrejeni J. Š., trditev, da bi moral delo prepustiti podjetju E. d.o.o., ker je ta v nasprotju z ugotovitvijo, da je delo, pri katerem je bil prvi tožnik poškodovan, spadalo med lažja vzdrževalna dela, ki jih je bil dolžan opraviti ter trditev o neskrbnosti prvega tožnika, ker je v nasprotju z izrecno ugotovitvijo, da ni vedel in mogel vedeti, da je v cisterni plin, da delavci niso prejeli nobenih opozoril ali navodil, da je pri delu s cisterno prepovedano uporabljati avtogeni varilni aparat, ker bi lahko pri tem prišlo do eksplozije in da je postopek dela, kakršnega je ubral tožnik, nedovoljen, ter tudi v nasprotju z ugotovitvijo, da cisterna ne bi smela biti parkirana v garažo neočiščena in da prvi tožnik ni mogel vedeti, da delavec, ki jo je predhodno uporabljal, ni očistil. Pretežni del revizijskih trditev, ki so naperjene proti odločitvi o temelju, torej nedovoljeno graja, korigira ali dopolnjuje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je za podlago svoje odločitve vzelo tudi sodišče druge stopnje. Na v reviziji ponovljeno trditev, da bi se moral prvi tožnik pred pričetkom del prepričati, ali je cisterna prazna in očiščena, je toženi stranki odgovorilo že pritožbeno sodišče: trditve tožene stranke o tem so bile (iz neopravičenega razloga) prepozne (prvi odstavek 337. člena v zvezi z drugim odstavkom 286. člena ZPP). Sodba, da prvemu tožniku na podlagi ugotovitev o relevantnih dejstvih ni mogoče očitati ničesar, kar bi imelo za posledico delno oprostitev (po presoji nižjih sodišč objektivne) odgovornosti tožene stranke (tretji odstavek 177. člena v zvezi s 192. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), je materialnopravno pravilna.

7. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik utrpel eksplozivne raztrganine trebuha in desne roke, nekrozo kože trebušne stene po opeklini, številne raztrganine jeter in tankega črevesja, raztrganine in nekrozo debelega črevesja, zmečkanje desne roke po eksploziji, večfragmentni prelom desne koželjnice in podlahtnice, večfragmentne prelome prve do četrte dlančnice desne roke, uničenje kit iztezalk desne roke, ogromen defekt kože hrbtišča desne roke, skupino sprememb po pretresu in skupino duševno – telesnih sprememb po poškodbi. Ker je prišel k zavesti šele 15 dni po poškodbi (po ukinitvi umetne omame) primarnega strahu ni trpel, vsaj en mesec pa je trpel zelo hud sekundarni strah, ki se je kasneje obnavljal ob napovedih operacij in je trajal skupno vsaj tri mesece; v času zdravljenja in rehabilitacije je bil tožnik večkrat na robu obupa glede svoje prihodnosti v zvezi z zdravjem. Zdravljenje je bilo zahtevno in dolgotrajno. Zahtevalo je šest operacij v splošni narkozi, več-mesečno hospitalizacijo, od tega trikrat v enotah za intenzivno terapijo, uporabo izjemno velikih odmerkov zdravil za lajšanje bolečin, ki so povzročila znake zasvojenosti, uporabo velikih odmerkov drugih diferentnih zdravil, ki lahko izzovejo tudi življenjsko nevarne zaplete. Telesne bolečine, ki jih je trpel prvi tožnik, so bile šest tednov stalne in hude, 12 tednov stalne in srednje, šest mesecev srednje in občasne, še več let pa bo trpel manjše občasne fizične bolečine ob obremenitvah. Nevšečnosti med zdravljenjem so, poleg tistih, ki so spremljale šest operacij, predstavljali desetmesečno nošenje kolestome, večmesečno nošenje zunanjih fiksatorjev in mavca, številni pregledi pri kirurgu in osebnem zdravniku ter v ambulantni za fizikalno terapijo in dve leti in pol nezmožnosti za delo. Da je ena od posledic, pretrpljenih poškodb pri prvem tožniku tudi skaženost, je sodišče prve stopnje ugotovilo tako iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, po katerem posledice, ki so jih na površini telesa prvega tožnika zapustile poškodbe, brez dvoma predstavljajo skaženost, zaradi katere se oškodovanec počuti nelagodno, neprijetne občutke pa vzbuja tudi pri ljudeh, zaradi česar način svojega življenja prilagaja tako, da bi te spremembe, kolikor je le mogoče prikril. Prizadeta je znatna površina njegovega telesa: skaženo, precej obrazgotinjeno ima desno roko, vidne brazgotine pa ima tudi po trebuhu in po levi nogi. Velike brazgotine so vidne tudi tedaj, ko je oblečen, še posebej neprijetno pa se počuti v kopalkah: občutek ima, da ga vsi ogledujejo. Odškodnina, ki jo je sodišče odmerilo tožniku za že prestane dolgotrajne telesne bolečine ter številne nevšečnosti, pretrpljene med izrazito zahtevnim in dolgotrajnim zdravljenjem ter za telesne bolečine, ki jih bo trpel tudi v bodoče, kot tudi za že pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi znatne skaženosti, po presoji revizijskega sodišča ni pretirana (200. in 203. člen ZOR). Načeli individualizacije in objektivizacije ob njeni odmeri nista bili kršeni, kot zmotno meni revizija. Upoštevane so bile vse specifične okoliščine konkretnega primera, primerjava z odškodninami za primerljive (še sporne) škode pa ne pokaže odstopanja od sodne prakse.

8. Tudi procesne kršitve ni bilo. Revizijsko sodišče sicer ne nasprotuje stališču tožene stranke, da je treba odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode uveljavljati specificirano, če ne gre za izjemen, tako hud primer da škodnih posledic ni mogoče ločevati. Vendar pa tožena stranka trditev o procesni kršitvi utemeljuje s sklicevanjem na določbo o dispozitivnosti pravdnega postopka iz prvega odstavka 2. člena ZPP. To načelo pa ni bilo prekršeno, saj tožniku ni bilo prisojeno več od tistega, kar je zahteval. Le v takem primeru bi bila zagrešena absolutna bistvena kršitev procesnih pravil, ki jo sodišče upošteva na zahtevo stranke in jo sanira z razveljavitvijo sodbe v delu, v katerem je odločeno preko zahtevka (357. člen ZPP).

9. Ker je revizija neutemeljena jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).