Jedro

Članstvo Slovenije v EU in prevzem pravnega reda EU ni razlog za obnovo postopka, saj je z včlanitvijo v EU evropsko pravo postalo notranje materialno pravo, med razlogi za obnovo postopka pa zmotna uporaba materialnega prava ni navedena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.11.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Trebnje z dne 23.9.2004. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka denacionalizacije nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 83 k.o. ... in 85 k.o. ... V obravnavanem primeru namreč ni izpolnjen pogoj za obnovo postopka po 1. točki 260. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 50/99, 70/00 in 52/02), ki ga tožnik uveljavlja kot obnovitveni razlog.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Ugotovilo je, da je predmet obnove postopka dokončna odločba Upravne enote Trebnje z dne 17.2.2003, zoper katero se stranke niso pritožile. S to odločbo je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ni izpolnjen pogoj državljanstva iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Kot obnovitveni razlog je tožnik uveljavljal svoje državljanstvo v državi članici EU ter posledično, da se zanj ne smejo uporabljati diskriminatorne določbe ZDen (9. in 10. člen), ker od 1.5.2004 dalje tudi v Republiki Sloveniji velja neposredno pravo ES. Pri tem 12. člen Pogodbe o Evropski skupnosti (PES) prepoveduje vsakršno diskriminacijo državljanov članic EU na temelju njihovega državljanstva. Tudi po presoji prvostopnega sodišča namreč uporaba prava Evropske skupnosti ne pomeni novega dejstva ali novega dokaza, ki bi ga bilo mogoče upoštevati kot obnovitveni razlog v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Novo dejstvo oziroma dokaz so lahko le dejstva in dokazi, ki so obstojali že prej, pa se je zanje izvedelo naknadno oziroma jih prej ni bilo mogoče uporabiti, bi pa lahko pripeljali do drugačne odločitve. Novo dejstvo v tem primeru ne more biti niti državljanstvo tožeče stranke, niti pravo EU. Določbe 9. člena ZDen v povezavi s pravom Evropske skupnosti pa ni mogoče upoštevati kot obnovitveni razlog v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Če bi bilo pravo Evropske skupnosti napačno uporabljeno, to ni razlog za obnovo postopka, ker napačna uporaba materialnega prava ni razlog za obnovo postopka.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 72. člena ZUS in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Iz obrazložitve prvostopnega sodišča, ki zavrača obnovo postopka po eni strani zaradi tega, ker materialno pravo (pravo ES) ne more biti razlog za obnovo postopka in da razlog za obnovo postopka tudi ne more biti državljanstvo tožnika, ni mogoče razbrati, kateri je tisti razlog, zaradi katerega prvostopno sodišče zavrača predlog za obnovo postopka. Iz obrazložitve tudi ni razvidno, ali je prvostopno sodišče sploh raziskovalo povezavo med dejstvom vstopa Republike Slovenije v Evropsko unijo, kar šele ima za pravno posledico uporabo prava ES, in tožnikovim državljanstvom. Obrazložitev je torej pomanjkljiva do take mere, da se je ne da preizkusiti. Prvostopno sodišče tudi ni v celoti in vsestransko pretreslo tožbenih navedb z vidika materialnega prava in postopkovnih posledic. Iz tega razloga je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče se je že takoj postavilo na napačno materialnopravno izhodišče, na podlagi česar je v obrazložitvi zapisalo, da novo dejstvo ne more biti državljanstvo tožeče stranke, ker je bilo to ves čas postopka nesporno. Tako je prvostopno sodišče tudi spregledalo, da je v obravnavani zadevi, ker je upravičenec pokojen, nosilec pravice dejansko sedanji tožnik oziroma vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, ki je njegov dedič. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 78. člena ZDen, in meni, da je dejanski titular upravičenj sedanji tožnik in je torej postopek tekel o njegovi lastninski pravici, torej je pomembno njegovo državljanstvo. Prvostopno sodišče je očitno spregledalo, da se upravni postopek obnovi na podlagi subjektivno novega dejstva, ki pa mora biti pravno relevantno za odločitev v zadevi. Katero dejstvo je pravno relevantno, se ugotovi iz določb materialnega prava. To pa je v tem primeru podano, saj je vstop Slovenije v EU subjektivno novo pravno relevantno dejstvo. S formalno pravnomočnostjo odločbe o njegovi zahtevi za denacionalizacijo pravni položaj ni bil zaključen, ker o njegovi zahtevi oziroma upravičenju ni bilo tudi materialnopravno pravnomočno odločeno. Zato so za tožnikov položaj z dejstvom vstopa Republike Slovenije v Evropsko unijo postale uporabljive določbe prava EU, na katere se tožnik sklicuje že od vsega začetka tega postopka in zaradi katerih je uveljavljano dejstvo postalo pravno relevantno. Sklicuje se na sodno prakso Sodišča ES. Dejstvo, ki ga uveljavlja kot obnovitveni razlog, je kvalificirano, saj bi pripeljalo do drugačne odločitve o tožnikovi nastali pravici. EKČP pa zagotavlja varstvo lastnine, hkrati pa prepoveduje diskriminacijo na podlagi katerekoli okoliščine. Tožnik je diskriminiran na podlagi državljanstva, kar zahteva izključitev uporabe določb ZDen, kolikor upravičence razlikuje glede na te okoliščine, kar izhaja tudi iz določbo 15. člena PES in 6. člena PEU v zvezi s 3.a členom URS. Pri tem je evidentno, da 9. člen ZDen privilegira stranke, ki so slovenski državljani oziroma stranke, ki svoje upravičenje izvajajo od osebe, ki je bila državljan LRS oziroma FLRJ. Zato pritožbenemu sodišču predlaga,da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za presojo ali so bili izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka na podlagi 1. alinee 260. člena ZUP. Ta določa, da se postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo je dopustna le, če je podan kateri od v 260. členu ZUP navedenih obnovitvenih razlogov, če je vložena pravočasno in če jo je vložila upravičena oseba, če je odločba, zoper katero se obnova predlaga, dokončna, če je predlog za obnovo popoln in če je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (1. odstavek 267. člena ZUP).

V obravnavanem primeru tožnik kot novo dejstvo oziroma nov dokaz uveljavlja dejstvo, da je Republika Slovenija s 1.5.2004 postala članica Evropske unije in da je s tem v Sloveniji v skladu s 15. členom PES in 6. členom PEU v zvezi s 3.a členom URS v Sloveniji začel v celoti veljati pravni red Evropske unije, po katerem pa ni dovoljeno nikakršno diskriminiranje na podlagi državljanstva med državljani članice in državljani drugih članic (12. člen PES). Tožnik torej kot novo dejstvo oziroma nov dokaz uveljavlja materialno pravo Evropske unije.

Materialno pravo pa glede na določbe 260. člena ZUP ne more biti razlog za obnovo postopka. To so tožniku pravilno pojasnili že prvostopno sodišče in oba upravna organa.

Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena pritožbena navedba, da so podane kršitve pravil postopka v upravnem sporu, in sicer po 3. odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča ima namreč obrazložitev izpodbijane sodbe vse potrebne elemente in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, poleg tega je v njej zavzeto stališče do vseh za odločitev relevantnih tožbenih navedb. Obrazložitev tudi ni zavajajoča in je iz nje jasno razbrati, da materialno pravo ne more biti obnovitveni razlog. Dodatno pa je prvostopno sodišče še pojasnilo, da kolikor tožnik meni, da je obnovitveni razlog oziroma novo dejstvo to, da je državljan ene od članic Evropske unije, to ni novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP, saj je to ves čas znano in na odločitev v denacionalizacijski zadevi ni moglo drugače vplivati, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča. Prav tako to dejstvo ne bi pripeljalo do drugačne odločitve v obnovljenem postopku.

Glede na to, da torej tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrača pritožbo in potrjuje prvostopno sodbo. Ker je za odločitev v tej stvari dovolj že presoja navedenih pogojev, ki so pomembni za odločitev o tem, ali so podani razlogi za obnovitev postopka, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb, ki za odločitev v stvari niso pomembne, ni opredelilo.