Jedro

Predmet tega postopka je zgolj presoja sklepa o izvršbi, zoper katerega, enako kot s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), ni več mogoče uveljavljati ugovorov, ki izpodbijajo izvršilni naslov. Izvršilni naslov je bil izdan v okviru drugega (sodnega) postopka in zanj zakon predvideva posebna pravna sredstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi odločil, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba stroškov postopka v znesku 80,00 EUR, stroškov davčne izvršbe v znesku 7,40 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri banki A., d. d. Obveznost temelji na dveh izvršilnih naslovih, in sicer sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani EDST 2152/2013 z dne 25. 3. 2013 in sklepu Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4933-19996/2015-3 z dne 7. 5. 2015. 2. Drugostopenjski organ je z odločbo št. DT 499-23-173/2020-2 z dne 7. 5. 2021 tožničini pritožbi delno ugodil in izpodbijani sklep v prvi alineji drugega odstavka 1. točke izreka spremenil navedbo izvršilnega naslova tako, da se v tem delu izrek pravilno glasi “plačilni nalog za plačilo sodne takse, opr. št. PRUZ 2340 /2012-2401 EDST 2152/2013-2401 z dne 15. 4. 2013“. V ostalem je pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je davčni organ opravil izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti na podlagi 156. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V izpodbijanem sklepu je napačno naveden izvršilni naslov – plačilni nalog, ki se pravilno glasi PRUZ 2340 /2012-2401 EDST 2152/2013-2401 z dne 15. 4. 2013. Z njim je Okrajno sodišče v Ljubljani tožnici naložilo plačilo sodne takse za sklepa PRuz 2340/2012-2401-3 z dne 12. 11. 2012, PRuz 2340/2012-2401-7 z dne 21. 1. 2013 in za sklep Višjega sodišča v Ljubljani PRp 234/2013 z dne 14. 3. 2013. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnica vsebinsko ugovarja (ne)pravilnosti vročitve izvršilnih naslovov, pa se sklicuje na 157. člen ZDavP-2, po katerem s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Vsi izvršilni naslovi so opremljeni s potrdilom o izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ne ZUP ne ZDavP-2 pa davčnemu organu ne dajeta pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršilnosti pravilna. To je dolžnost organa, ki je izvršilni naslov izdal in potrdil izvršljivost. 3. Tožnica zoper sklep o davčni izvršbi vlaga tožbo in v njej sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka in vračilo zarubljenih sredstev. V tožbi navaja, da se jo neupravičeno terja za dolgovana sredstva. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani EDST 2152/2013 z dne 25. 3. 2013 namreč ne obstaja. Davčni organ je že prej prosila, da ji navedeni dokument pošlje, a ga menda nimajo. Navedeno je dokaz zato, da si je organ izvršilni naslov „izmislil“.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega organa. Pojasnjuje, da je tožnica tožni priložila seznam odprtih izvršilnih postopkov, ki jih vodi sodišče, medtem ko postopek davčne izvršbe vodi prvostopenjski davčni organ. Sodišču zato predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka**

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ocenjuje, da sta izpodbijani sklep in odločba drugostopenjskega davčnega organa izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njunim razlogom in se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-11) nanje sklicuje.

7. Ob tem sodišče dodaja, da so tožbene navedbe splošne. Tožnica s pavšalno navedbo, da izvršilni naslov ne obstaja, v postopku ne more uspeti. Napačno navedbo izvršilnega naslova oziroma njegovo številko je skladno s svojimi pooblastili (251. člen ZUP) popravil drugostopenjski davčni organ. Zgolj dejstvo, da ji organ na njeno prošnjo ni poslal plačilnega naloga sodišča, pa ne pomeni, da ta ne obstoji. Sodišča kot predlagatelji izvršbe namreč predlog za začetek postopka izvršbe davčnemu organu podajo elektronsko in izvršilnega naslova ne pošiljajo organu v fizični obliki. S tem, ko trdi, da jo organ neupravičeno terja, pa tožnica po presoji sodišča dejansko izpodbija pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova, to je plačilnega naloga sodišča. Drugega izvršilnega naslova, to je sklepa davčnega organa z dne 7. 5. 2015, namreč v tožbi niti ne omenja. Sodišče ji zato ponovno pojasnjuje, da je predmet tega postopka zgolj presoja sklepa o izvršbi, zoper katerega, enako kot s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), ni več mogoče uveljavljati ugovorov, ki izpodbijajo izvršilni naslov. Izvršilni naslov je bil izdan v okviru drugega (sodnega) postopka in zanj zakon predvideva posebna pravna sredstva. Predmet izvršilnega postopka je (le) izvršba z izvršilnim naslovom že ugotovljene in neplačane obveznosti.

8. Glede na povedano je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zato sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama nesporno.

**K II. točki izreka**

10. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Ta določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.