Jedro

Pravilo, oprto na razlago 190. člena ZOR res pomeni, da je potrebno korist, ki jo oškodovanec dobi zaradi škodnega dogodka (od odgovorne ali kake druge osebe) poračunati z odškodnino. Vendar mora biti ta korist ugotovljena in od plačila odškodnine neodvisna. Pri tem je treba poudariti, da je pomemben namen, ki ga zasleduje tisti, ki oškodovancu kaj daje, oziroma namen, komu želi tretja oseba pomagati: odgovorni osebi pri zmanjšanju škode in olajšanju plačila odškodnine ali oškodovancu, ker je v stiski.

Tožnica je po ugotovitvah nižjih sodišč zaradi poškodb možganov trajno nesposobna za delo in je zaradi zdravstvenega stanja v domu. Če bi plačilo teh stroškov zmogla, bi jih bila dolžna plačevati sama, in bi jih lahko od toženca uveljavljala kot rento zaradi trajno povečanih potreb. Te stroške plačuje trenutno občinska socialna služba. Namen plačila te službe, ko gre za plačilo oskrbnih stroškov v Domu, pa izhaja iz določb Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS št. 54/92); torej gre za socialno varstveni namen. Iz tega sledi, da ni pravilno stališče tožene stranke, da gre pri plačilu te oskrbnine za tako korist, ki bi jo moralo sodišče poračunati z ugotovljeno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke plačilo rente in obsodilo toženo stranko na plačilo 13,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1987 dalje, 55,55 SIT z enakimi obrestmi od 1.1.1988 dalje, 141,72 SIT z enakimi obrestmi od 1.1.1989 dalje, 2.356,46 SIT z enakimi obrestmi od 1.1.1990 dalje, od 1.11.1990 dalje pa na plačilo mesečne rente po 2.534,00 SIT mesečno do vsakega 15. v mesecu, ter v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišči sta pri izračunu rente zmotno uporabili materialno pravo, ko nista upoštevali vseh prejemkov, ki jih dobiva tožnica; to je tako družinske pokojnine kot tudi oskrbovalnih stroškov za dom, kar plačuje občina. Le občina bi bila upravičena do refundacije stroškov in ne tožnica. Tožnica bi imela v vsakem primeru stroške za preživljanje, četudi bi ne bilo nesreče. Gre za izdatke za obleko in obutev, kar sedaj krije občina. Te stroške bi sodišče moralo odbiti pri izračunu rente. Ker sodišče prve stopnje ni pribavilo spisa skrbstvenega organa in o teh stroških ni opravilo poizvedb v domu, je bil postopek na prvi stopnji tako pomanjkljiv, da sodbe ni mogoče preizkusiti o odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih stranka izrecno uveljavlja. Tožena stranka trdi, da obe sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali ima tožnica pri stroških za svoje preživljanje (hrana in obleka) manj stroškov, kot bi jih imela, če nesreče ne bi bilo. Za kršitev iz določila 13. točke 2.odstavka 354.člena ZPP gre, če sodbe o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti, ker o teh dejstvih sodba nima razlogov. Obe sodišči sta o plačevanju tožničinih stroškov za dom zavzeli stališče, zato uveljavljane kršitve določb ZPP ni bilo. Če pa tožena stranka ni zadovoljna z odločitvijo, pa gre za uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče preizkuša sodbo sodišča druge stopnje glede uporabljenega materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Tako sta nižji sodišči ugotovili, da bi se tožnica zaposlila že s 15 letom starosti; sedaj pa prejema po pokojni materi družinsko pokojnino, ki pa je nižja kot (polovica) ugotovljenega dohodka, ki bi ga prejemala, če bi se zaposlila. Ugotovljeno je tudi bilo, da je pridobitno nesposobna, da je popolna oskrbovanka v Domu, ter da stroške v celoti plačuje Skupnost socialnega skrbstva.

Drugi odstavek 195. člena ZOR določa, da če poškodovani zaradi popolne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene, mu mora odgovorna oseba plačati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Tožena stranka ne ugovarja ugotovitvam obeh sodišč o višini izgube tožničinega dohodka, kakor tudi ne ugotovitvi, da so njene potrebe trajno povečane z bivanjem v domu. Meni pa, da bi sodišče moralo od izgube na dohodku odšteti zneske za obleko in prehrano, kar za tožnico plačuje v okviru oskrbnine skupnost socialnega skrbstva. Gre za ugovor, da tožnici nastaja korist, katero je potrebno poračunati z nastalo škodo (compensatio lucri cum damno).

To pravilo, oprto na razlago 190. člena ZOR res pomeni, da je potrebno korist, ki jo oškodovanec dobi zaradi škodnega dogodka (od odgovorne ali kake druge osebe) poračunati z odškodnino. Vendar mora biti ta korist ugotovljena in od plačila odškodnine neodvisna. Pri tem je treba poudariti, da je pomemben namen, ki ga zasleduje tisti, ki oškodovancu kaj daje, oziroma namen, komu želi tretja oseba pomagati: odgovorni osebi pri zmanjšanju škode in olajšanju plačila odškodnine ali oškodovancu, ker je v stiski.

Tožnica je po ugotovitvah nižjih sodišč zaradi poškodb možganov trajno nesposobna za delo in je zaradi zdravstvenega stanja v domu. Zato ji nastajajo stroški (škoda), katerih sicer ne bi imela, če ne bi bila poškodovana. Če bi plačilo teh stroškov zmogla, bi jih bila dolžna plačevati sama, in bi jih lahko od toženca uveljavljala kot rento zaradi trajno povečanih potreb. To pomeni, da ji poleg izgube na zaslužku nastaja tudi škoda, zaradi stroškov v zvezi z domom. Te stroške plačuje trenutno občinska socialna služba. Namen plačila te službe, ko gre za plačilo oskrbnih stroškov v Domu, pa izhaja iz določb Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS št. 54/92); torej gre za socialno varstveni namen. Iz zakona namreč izhaja, da so upravičeni do teh storitev (kamor spada tudi oskrba v ustreznem zavodu, 16.člen) le tisti, ki so v socialni stiski in težavi (14.člen). Iz tega sledi, da ni pravilno stališče tožene stranke, da gre pri plačilu te oskrbnine za tako korist, ki bi jo moralo sodišče poračunati z ugotovljeno škodo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).