Jedro

Organ druge stopnje ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito.

Glede na določbo prvega odstavka 280. člena ZUP mora predlagatelj v predlogu za izrek ničnosti odločbe zatrjevati obstoj katerega od ničnostnih razlogov in obstoj tega izkazati (zatrjevati mora dejstva, za katera meni, da je ničnostni razlog podan, in za to, kadar je glede na okoliščine primera to potrebno, predložiti ali predlagati dokaze). To pomeni, da bi moral tožnik konkretno navesti razloge zaradi katerih meni, da je odločba nična.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka tožnikovo pritožbo zaradi molka organa v zvezi z zahtevo za odpravo odločbe Tržnega inšpektorata Republike Slovenije 0610-1837/2011-13 z dne 7. 7. 2011 po nadzorstveni pravici, zavrgla; v 2. točki izreka pritožbo zaradi molka organa v zvezi z izrekom ničnosti odločbe Tržnega inšpektorata Republike Slovenije 0610-1837/2011-13 z dne 7. 7. 2011, zavrnila. Stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v okviru pripomb na zapisnik 0601-1837/2011-85 z dne 18. 6. 2016 podal predlog za odpravo sklepa po nadzorstveni pravici in podredno predlog za izrek ničnosti sklepa Tržnega inšpektorata Republike Slovenije 0610-1837/2011-13 z dne 7. 7. 2011. 2. V zvezi s tožnikovim predlogom za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter navaja, da se je zakonsko določen rok od začetka učinkovanja odločbe (tožniku je bila odločba vročena 11. 7. 2011) že iztekel in tega pravnega sredstva sploh ni več mogoče uporabiti. Odprava odločbe po nadzorstveni pravici je vezana na zakoniti rok, zato tudi okoliščine o tem, kdaj je tožnik podal predlog za uporabo tega izrednega pravnega sredstva niso pravno pomembne. Gre namreč za absolutni rok do kdaj se odločba o razveljavitvi po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZUP lahko izda. Ker se je zakonsko določen rok od začetka učinkovanja odločbe organa prve stopnje že iztekel in tega sredstva ni več mogoče uporabiti, je tožena stranka pritožbo zavrgla. Dodala je še, da iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik že 20. 6. 2013 vložil zahtevo za odpravo odločbe 0610-1837/2011-13 z dne 7. 7. 2011 po nadzorstveni pravici in v zahtevi navajal vsebinsko enake razloge. Tožnikova zahteva za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici z dne 20. 6. 2013 je bila zavrnjena z odločbo 0211-51/2013-6-DU z dne 18. 7. 2013. 3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s tožnikovo zahtevo, da se odločba izreče za nično izhaja, da je tožnik v okviru pripomb, ki jih je dal na zapisnik, kot ničnostni razlog navedel 5. in 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP, v pritožbi zaradi molka organa pa je zahteval, da se sklep izreče za ničnega. Ker tožnik v pritožbi ni navedel ničnostnega razloga, temveč je obširno opisoval dejansko stanje, oporekal stvarni pristojnosti organa prve stopnje ter navajal kršitve materialnega prava, je tožena stranka preizkušala obstoj dveh ničnostnih razlogov, ki ju je tožnik uveljavljal v pripombah na zapisnik. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, da je bila odločba z dne 7. 7. 2011 izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, ni podan. Prav tako je ugotovila, da ni podan razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, saj je ta podan v primeru, če gre za tako nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. 4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V obširni tožbi opisuje dejansko stanje, ki se nanaša na pridobitev dovoljenja za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Navaja, da dovoljenji izdani Zavodu za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (ZAVOD AIPA) nista sklepčni po materialnem pravu, zaradi česar bi moral Urad RS za intelektualno lastnino vlogo za izdajo dovoljenja v tem delu zavreči, kasneje pa dovoljenji odpraviti, ker omogočajo soavtorjem več pravic kot jih imajo in ker kolektivno upravljanje v tem primeru ni dopustno. Tožniku zato začasno izdano dovoljenje ni moglo prenehati, saj se ne nanaša na imetnike pravic na avdiovizualnem delu – producente. Kar pomeni, da organ prve stopnje ni imel zakonske podlage za uvedbo nadzornega postopka in izdajo sklepa z dne 7. 7. 2011 in ga je izdal stvarno nepristojen organ. Nadalje tožnik navaja, da tožena stranka svoje odločitve ni obrazložila v skladu z 214. členom ZUP, zato je obrazložitev pomanjkljiva. Dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno oziroma je iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Izpodbijana odločba tako ne vsebuje razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku. Nadalje navaja, da so podani tudi razlogi za ničnost odločbe. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da ni ugotovila ničnostnih razlogov, vendar tega ne podkrepi z ustrezno obrazložitvijo. Prav tako mora na ničnost konkretnega izpodbijanega akta sodišče paziti po uradni dolžnosti in mora akt odpraviti ne glede na to, ali je tožnik to želel v tožbi. Podobno stališče velja tudi za organ druge stopnje. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala zavrnitev tožbe.

6. Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah ponovno pojasnjuje, zakaj se ne strinja s sodbo Upravnega sodišča št. I U 1964/2011, ki se nanaša na zanjo sporno odločbo z dne 7. 7. 2011, in zakaj se ne strinja s to odločbo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito tožnikovo pritožbo zaradi molka organa v zvezi z zahtevo za odpravo odločbe z dne 7. 7. 2011 po nadzorstveni pravici, zavrgla ter pritožbo zaradi molka organa v zvezi z izrekom ničnosti odločbe z dne 7. 7. 2011, zavrnila.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. V izpodbijani odločbi se tožena stranka pravilno sklicuje na določbe ZUP. Na podlagi prvega odstavka 274. člena ZUP pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi: če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena ZUP; če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena; če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno; če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ. Na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP izdano odločbo lahko pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Odločba o odpravi po 1. in 2. točki 274. člena ZUP se lahko izda v petih letih, odločba po 3. in 4. točki 274. člena in drugem odstavku 274. člena ZUP pa v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.

10. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, 0610-1837/2011-13 z dne 7. 7. 2011, katere odpravo po nadzorstveni pravici predlaga tožnik v predmetni zadevi, vložena pritožba. Organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil z odločbo 0211-79/2011-2-DU z dne 30. 9. 2011. Zoper navedeno odločbo je tožnik sprožil upravni spor. Sodišče je s sodbo I U 1964/2011-5 z dne 8. 5. 2012 tožnikovo tožbo zavrnilo. V sodbi je sodišče zavzelo stališče, da pristojnost Urada, določena z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ne izključuje pristojnosti tržnega inšpektorata po 15. členu Zakona o tržni inšpekciji (ZTI) v primeru, ko gre za opravljanje dejavnosti brez predpisanega dovoljenja, in je tožnikove ugovore, ki se nanašajo na nepristojnost Tržnega inšpektorata Republike Slovenije za izdajo odločbe z dne 7. 7. 2011, zavrnilo kot neutemeljene. Po presoji sodišča je že v obravnavani zadevi navedeno razlog, da tožnik z zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, da je odločbo 0610-1837/2011-13 z dne 7. 7. 2011 izdal nepristojni organ, ne more uspeti.

11. Po prvem odstavku 276. člena ZUP lahko odločbo odpravi ali razveljavi po nadzorstveni pravici organ druge stopnje. Organ druge stopnje pa ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito1. 12. Ničnost upravne odločbe je glede na določbe 279. člena ZUP kot izredno pravno sredstvo institut upravnega procesnega prava, ki ga lahko stranka uveljavlja le pod nekaterimi, v zakonu taksativno navedenimi pogoji, kar pomeni, da v okviru tega instituta stranka ne more uspešno uveljavljati kakršnihkoli razlogov nezakonitosti upravne odločbe, temveč le tiste, ki jih in kakor jih zakon za ničnost odločbe izrecno predpisuje. Uporaba tega pravnega sredstva pa ne dopušča široke razlage ničnostnih razlogov2. Na podlagi prvega odstavka 280. člena ZUP se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca.

13. Sodišče se strinja s tožnikom, da na ničnostne razloge organ druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, ter da mora odločbo izreči za nično, ne glede na to, ali pritožnik uveljavlja tak razlog. Glede na določbo prvega odstavka 280. člena ZUP, ki določa, da se odločba lahko izreče za nično tudi na predlog stranke, pa mora predlagatelj v predlogu zatrjevati obstoj katerega od ničnostnih razlogov in obstoj tega izkazati (zatrjevati mora dejstva, za katera meni, da je ničnostni razlog podan, in za to, kadar je glede na okoliščine primera to potrebno, predložiti ali predlagati dokaze). To pomeni, da bi moral tožnik, ki predlaga, da se odločba izreče za nično, tudi konkretno navesti razloge zaradi katerih meni, da je odločba nična. Tožnik je v predlogu zatrjeval kršitev 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, vendar ni navedel razlogov, zaradi katerih meni, da je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja, ter da je v odločbi taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnosti. Tožena stranka je v svoji obrazložitvi zadostno pojasnila, da noben od uveljavljanih ničnostnih razlogov ni podan in je svojo odločitev po presoji sodišča zadostno utemeljila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa tudi izhaja, da drugih razlogov za izrek ničnosti odločbe tožena stranka ni ugotovila. Po povedanem, sodišče zavrača tožbene navedbe, da obrazložitev izpodbijane odločbe ni ustrezna in razlogovanju tožene stranke v izpodbijani odločbi v celoti pritrjuje.

14. Ker mora na ničnost sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), je tudi sodišče pregledalo, ali bi bili v obravnavanem primeru izpolnjeni razlogi iz 279. člena ZUP za izrek odločbe za nično. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni podan noben izmed ničnostnih razlogov, določenih v prvem odstavku 279. člena ZUP in ker takšnih razlogov ni ugotovilo, je glede na povedano sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012 in Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2017, str. 456 ter Upravno sodišče RS v zadevi I U 134/2017-9 z dne 25. 1. 2018 in v zadevi I U 135/2017-7 z dne 7. 12. 2017. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 276/2007 z dne 24. 3. 2010.