Jedro

Pri tožnici je od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti, ker je pri njej še nadalje podana preostala delovna zmožnost za delo v polovičnem delovnem času s potrebnimi dodatnimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov. Zato je tožnici od spornega dne dalje v skladu s 163. členom ZPIZ-1 zakonito priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z dodatnimi omejitvami.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku tako, da je kot nezakoniti odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 3. 2011 in iste opr. št. z dne 6. 10. 2010 (I. točka izreka). Razsodilo je, da se tožnici, delavnemu invalidu II. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za dela, ki ustrezajo njeni stopnji izobrazbi, brez potrebe po učenju, z individualnim ritmom, nenormirano, manj stresno delo, s čim manj stika z ljudmi, brez dela z računalnikom, v dopoldanski izmeni, brez dela, kjer je potreben manjši fizični napor, z dvigovanjem bremen le do 3 kg, kjer ni potreben povečan govorni napor v dosedanjem delovnem okolju, brez premeščanja v tuje ali bolj oddaljeno delovno okolje, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 1. 10. 2010 dalje (II. točka izreka). Hkrati je izreklo, da ima tožnica od 1. 10. 2010 dalje pravico do delne invalidske pokojnine, o odmeri in izplačevanju pa bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine na tej podlagi, je zavrnilo (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja se je pričel na predlog njene lečeče zdravnice, ki jo zdravi že 20 let, in ki je po pridobitvi izvidov različnih specialistov menila, da za pridobitno delo več ni zmožna. Izpostavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila primerno obravnavana, saj je ves čas zahtevala postavitev neodvisnih izvedencev, ki bi jo pregledali ambulantno in se opredelili do navedb in ugotovitev lečečih specialistov. Meni, da komisija za izvedenska mnenja ni dovolj seznanjena, kakšne hude in nepopravljive posledice pušča poškodbe glave in druge poškodbe, ki jih je utrpela v prometni nesreči. Sedaj, ko je stara 56 let, vse posledice občuti še intenzivneje in jo tako ovirajo, da za delo več ni sposobna. Tudi sicer se je komisija za izvedensko mnenje z njo ukvarjala le pol ure in se z zdravstvenim stanjem ni mogla seznaniti v celoti. Izvedencem ni mogla zastavljati vprašanj, saj na obravnavo niso bili vabljeni, zaradi česar je bil postopek pred sodiščem prve stopnje pomanjkljivo izveden. Opustitev zaslišanja izvedenca pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Glede posledice poškodbe glave, ki so specifične in znane le strokovnjakom, ki imajo s tem dolgoletne izkušnje, izpostavlja strokovno literaturo, in sicer avtorice Špele Petek - diplomsko delo Proces delovne terapije pri osebah po pridobljeni poškodbi možganov, raziskovalno nalogo Mladi za napredek Maribor 2011: Nezgodne možganske poškodbe - trenutek, ki spremeni življenje in A.A., direktorice Zavoda … .

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti drugih bistvenih kršitev, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do smiselno zatrjevane bistvene kršitve postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Po navedeni določbi ZPP bi namreč bistvena kršitev postopka bila podana le, če sodišče med postopkom sploh ne bi uporabilo kakšne določbe zakona, ali bi jo uporabilo nepravilno, pa bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodne odločbe. Zgolj zato, ker niso bili izvedeni dokazi z novimi sodno medicinskimi izvedenci na ambulantni način, in ker ni bil izveden tudi dokaz z zaslišanjem članov fakultetne komisije B. fakultete Univerze C. (v nadaljevanju: fakultetna komisija) pa zatrjevana bistvena kršitev postopka ni podana.

V skladu z 253. členom ZPP sodišče odloča, ali naj izvedenec svoj izvid in mnenje poda samo ustno na obravnavi ali naj ga poda tudi pisno pred obravnavo. Ta določba se v praksi uporablja tako, da se dokaz s sodno medicinskim izvedenstvom praviloma izvaja na pisni način. Glede na naravo sodno socialnih sporov s področja invalidskega zavarovanja, je to tudi logično. Zdravstvene spremembe in s tem invalidnost se lahko v sodnem sporu presoja glede na medicinsko listinsko dokumentacijo, razpoložljivo do izdaje drugostopenjskega, v upravnem postopku dokončnega posamičnega upravnega akta. Izvedbo dokaza z ambulantno obravnavo v smislu diagnosticiranja zaradi sodno medicinskega izvedenstva je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj pridobivanje izvedenskega mnenja na takšen način sploh ne pride v poštev.

Sicer pa dokazovanje po 213. členu ZPP obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo in o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, vedno odloča sodišče. Tako je tudi v skladu z navedeno določbo ZPP utemeljeno zavrnilo tožničin dokazni predlog o postavitvi novih izvedencev medicinske stroke. Logično razumna in sprejemljiva je utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da zgolj strankino nestrinjanje in nezadovoljstvo z že podanim izvedenskim mnenjem ni razlog, da bi sledilo njenemu dokaznemu predlogu.

V pritožbenem postopku nadalje ni mogoče uspešno zatrjevati pomanjkljivosti postopka, ker ni bil izveden dokaz z neposrednim zaslišanjem članov fakultetne komisije. Glede na 286.b člen ZPP bi tožnica ali njena pooblaščena odvetnica morala pomanjkljivost postopka v navedeni smeri zatrjevati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Torej najpozneje na zadnji glavni obravnavi, ko je sodišče preostale dokazne predloge zavrnilo. Ker tega ni storila, v pritožbenem postopku zatrjevane kršitve ni mogoče upoštevati, razen če je tožnica brez svoje krivde predhodno ne bi mogla navesti ali uveljavljati. Slednjega pa pritožba niti ne zatrjuje. Tako se izkaže, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do pomanjkljivosti postopka, ki bi lahko kakorkoli vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Ker gre v obravnavani zadevi za spor v zvezi z uveljavljanjem novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Po 163. členu ZPIZ-1 namreč na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, če pa v invalidnosti nastanejo spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Prav slednje dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.

V pisnem mnenju fakultetne komisije, pri podaji katerega so sodelovali vrhunski medicinski strokovnjaki, in sicer specialisti medicine dela, prometa in športa, otorinolaringolog, psihiatrinja in kirurg, je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno medicinsko dovolj prepričljive podlage za zaključek, da je pri tožnici od 7. 12. 1998 zaradi posledic poškodbe izven dela sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti, ker je pri njej še nadalje podana preostala delovna zmožnost za delo v polovičnem delovnem času s potrebnimi dodatnimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov. Vrsta dodatnih omejitev ter razlogi zanje pa so podrobno utemeljeni v izpodbijani sodbi in jih pritožbeno sodišče ne povzema znova.

Glede na izkazane posledice politravme po poškodbi izven dela leta 1971, ko gre za stanje ohromelosti tretjega možganskega živca, paralizo desnega in parezo levega povratnega živca, subglotisno stenozo po posegu, organsko osebnostno motnjo in anksiozno depresivno motnjo, je torej pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost s potrebnimi dodatnimi omejitvami. Zavrnilna posamična upravna akta sta zato kot nezakonita z izpodbijano sodbo utemeljeno odpravljena in tožnici v skladu s 163. členom ZPIZ-1 zakonito priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z določenimi dodatnimi omejitvami od 1. 10. 2010 dalje ter hkrati izrečeno, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine, odmeri in izplačevanju odločila tožena stranka v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pritožba v tem delu tako ni utemeljena.

V preostalem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj ni izkazanega tolikšnega bistvenega poslabšanja v zdravstvenem stanju, da bi bilo mogoče tožnico razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti po 1. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in ji priznati pravico do invalidske pokojnine na tej podlagi. Sodno izvedensko mnenje fakultetne komisije namreč le še dodatno potrjuje pravilnost mnenj IK I in IK II iz predsodnega upravnega postopka, da pri tožnici ni izkazane popolne izgube delovne zmožnosti.

Drugačni predlogi izbrane osebne zdravnice in nekaterih lečečih specialistov, sami po sebi ne morejo biti odločilni. Potrebno je namreč ločiti med priporočili lečečih zdravnikov ter sodnim izvedenstvom, ki so ga v predmetnem sporu opravili zdravniki istovrstne specializacije. Sodna izvedenska mnenja morajo biti namreč podana v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj ob upoštevanju tudi zakonsko predpisane definicije invalidnosti. Mnenja lečečih zdravnikov so lahko merodajna, če so hkrati objektivizirano podprta tudi s funkcijskim statusom. Prav takšno pomanjkljivost njihovih predlogov ugotavlja tudi fakultetna komisija. Enako kot invalidska komisija v predsodnem upravnem postopku ocenjuje, da v kliničnem statusu tožnice ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da se sicer pri njej poglablja psihoorganska oškodovanost, ki pa ni ustrezno zdravljena in je zato potrebna nadaljnja diagnostika ter terapija, torej zdravljenje.

Sicer se je načeloma mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da so lahko posledice poškodbe glave krute, da posežejo v življenje posameznika, ga spremenijo, in da so lahko celo tako hude, da osebe, ki so jih utrpele, niso sposobne zanesljivo skrbeti niti same zase. Vendar pa takšne posledice poškodbe, ki jo je tožnica utrpela že leta 1971, ko je med drugim prišlo tudi do kontuzije možganov, pri njej zagotovo niso izkazane. Pritožba v tej smeri, vključno s sklicevanjem na določeno strokovno literaturo, dostopno na internetu, zato prav tako ni utemeljena.

Ob uporabi 353. člena ZPP je bilo glede na vse obrazloženo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.